Kaj je resnica o Mrtvomorskih zvitkih?

Pred več kot 50 leti je kamen, ki ga je beduinski pastir vrgel v neko votlino, vodil k najdbi, ki ji nekateri pravijo največje arheološko odkritje v 20. stoletju. Beduin je slišal, kakor da je kamen pokoma razbil glinen vrč. Šel je raziskovat in odkril prvo od najdb, ki so jih kasneje poimenovali Mrtvomorski zvitki.

TI ZVITKI so bili središče zanimanja in nesoglasij v krogih strokovnjakov, pa tudi množičnih občil. Med javnostjo je veliko zmede in napačnih informacij. Krožijo govorice o velikem prikrivanju, k čemur naj bi spodbujal strah pred tem, da ti zvitki odkrivajo dejstva, ki bi spodkopala tako vero kristjanov kot judov. Kakšen pa je resničen pomen teh zvitkov? Ali se lahko sedaj, po dobrih 50 letih, že pozna dejstva?

Kaj so Mrtvomorski zvitki?

Mrtvomorski zvitki so staroveški judovski rokopisi, napisani večinoma v hebrejščini, nekoliko v aramejščini in nekaj v grščini. Veliko zvitkov in fragmentov je starih več kot 2000 let, izvirajo še iz časa pred Jezusovim rojstvom. Med prvimi zvitki, ki so jih dobili od beduinov, je bilo sedem obsežnih rokopisov v različnih stadijih propadanja. Pri raziskovanju nadaljnjih votlin so našli še druge zvitke in na tisoče njihovih fragmentov. Med letoma 1947 in 1956 so tako blizu Kumrana ob Mrtvem morju odkrili vsega skupaj 11 votlin, v katerih so bili zvitki.

Ko so razvrstili vse zvitke in fragmente, jih je bilo za približno 800 rokopisov. Okrog ena  četrtina oziroma malo več kot 200 rokopisov so prepisi odlomkov iz hebrejskega biblijskega besedila. Drugi rokopisi so staroveški nebiblijski judovski zapisi: apokrifi in pseudoepigrafi. *

Nekateri zvitki, ki so najbolj navdušili strokovnjake, so bili dotlej neznana besedila. Med njimi so razlage o rečeh iz judovske postave, posebna pravila za skupnost ločine, ki je živela v Kumranu, bogoslužne pesmi in molitve ter eshatološka dela, ki razodevajo poglede o izpolnitvi biblijskih prerokb in zadnjih dneh. Našli so še edinstvene biblijske komentarje, najstarejše predhodnike sodobnih komentarjev, ki od vrstice do vrstice razlagajo biblijska besedila.

Kdo je napisal Mrtvomorske zvitke?

Razne metode določevanja starosti starih listin nakazujejo, da so zvitke prepisali ali pa napisali med tretjim stoletjem pr. n. š. in prvim stoletjem n. š. Nekateri strokovnjaki mislijo, da so zvitke v votline skrili jeruzalemski Judje pred uničenjem templja 70. leta n. š. Vendar večina učenjakov, ki raziskuje te zvitke, meni, da se tak pogled ne ujema z njihovo vsebino. Mnogi zvitki odsevajo nazore in običaje, ki so v nasprotju z versko oblastjo v Jeruzalemu. Ti zvitki razodevajo skupnost, ki je bila prepričana, da je Bog zavrnil duhovnike ter tempeljsko službo v Jeruzalemu in da na čaščenje njihove skupine v puščavi gleda kot na nekakšno nadomestno tempeljsko službo. Zdi se malo verjetno, da bi zbirko, v kateri bi bili taki zvitki, skrila jeruzalemska tempeljska oblast.

V Kumranu je verjetno obstajala šola prepisovalcev, vendar so veliko zvitkov najbrž zbrali in prinesli od drugod ti verniki. Mrtvomorski zvitki so v nekem pomenu obsežna knjižnična zbirka. Kakor v vsaki knjižnici se tudi v njej lahko najde široko paleto misli, ki vse nujno ne odsevajo verskih pogledov njenih bralcev. Besedila pa, ki obstajajo v več izvodih, verjetneje odsevajo to, za kaj se je skupina še posebej zanimala in v kaj je verjela.

Ali so bili prebivalci Kumrana eseni?

Če so bili ti zvitki kumranska knjižnica, kdo so bili potem tamkajšnji prebivalci? Profesor Eleazar Sukenik, ki je leta 1947 dobil tri zvitke za jeruzalemsko Hebrejsko univerzo, je prvi predlagal, da so ti zvitki pripadali skupnosti esenov.

Eseni so bili judovska ločina, ki jo omenjajo že pisci prvega stoletja: Jožef, Filon Aleksandrijski in Plinij Starejši. O točnem izvoru esenov še razglabljajo, nastali pa naj bi med burnim obdobjem po uporu Makabejcev v drugem stoletju pr. n. š. * O njihovem obstoju v tem času je poročal Jožef, ko je natančno razlagal, kako se njihovi verski pogledi razlikujejo od nazorov farizejev in saducejev. Plinij pa je omenil, da je bila skupnost esenov ob Mrtvem morju, med Jeriho in Engedijem.

Profesor James VanderKam, izvedenec za Mrtvomorske zvitke, meni, da so bili »eseni, ki so živeli v Kumranu, samo majhen del večjega esenskega gibanja«, ki je po Jožefovih besedah štelo okrog štiri tisoč ljudi. Slika, ki jo dajejo kumranska besedila, se sicer popolnoma ne sklada z vsemi opisi, vendar se zdi, da se eseni z njo ujemajo bolj od katere koli druge poznane judovske skupine v tem obdobju.

Nekateri zatrjujejo, da se je krščanstvo začelo v Kumranu. Vendar se lahko med verskimi pogledi kumranske ločine in zgodnjih kristjanov opazi velikanske razlike. Kumranski zapisi odkrivajo izjemno stroge predpise  o sabatu in skoraj obsedeno skrb za obredno čistočo. (Matevž 15:1–20; Lukež 6:1–11) Zelo podobno se lahko reče o osamitvi esenov pred družbo, njihovem verovanju v usodo in nesmrtnost duše, njihovem poudarjanju celibata in mističnih zamisli o tem, da pri svojem čaščenju sodelujejo z angeli. To kaže, da niso imeli enakih naukov, kot so jih imeli Jezus in zgodnji kristjani. (Matevž 5:14–16; Janez 11:23, 24; Kološanom 2:18; 1. Timoteju 4:1–3)

Nobenega prikrivanja, nobenih skritih zvitkov

V letih po odkritju Mrtvomorskih zvitkov so objavili več publikacij, s katerimi so prve najdbe postale takoj na razpolago strokovnjakom po vsem svetu. Veliko več težav pa je bilo pri več tisoč fragmentih iz ene od votlin, poznane kot Votlina št. 4. V rokah jih je imela majhna mednarodna skupina strokovnjakov, ustanovljena v vzhodnem Jeruzalemu (takrat del Jordanije) v palestinskem Arheološkem muzeju. V tej skupini ni bilo nobenega židovskega oziroma izraelskega strokovnjaka.

Skupina se je oprijela metode, da ne dovoli dostopa do zvitkov, dokler ne objavi uradnih rezultatov svoje raziskave. V njej so ohranjali omejeno število strokovnjakov. Ko je kak njen član umrl, so na njegovo mesto postavili samo enega novega izvedenca. Ob tolikšni količini dela bi bila potrebna veliko večja skupina, včasih pa tudi večje strokovno znanje o stari hebrejščini in aramejščini. James VanderKam je pripomnil: »Preučiti deset tisoč fragmentov je bilo preveč za osem izvedencev, čeprav so bili še tako vešči.«

Po šestdnevni vojni leta 1967 je vzhodni Jeruzalem skupaj z zvitki prišel pod pristojnost Izraela, vendar ni bilo uvedene nobene druge metode v zvezi s skupino za raziskavo zvitkov. Ker se je odlašanje z objavo zvitkov iz Votline št. 4 razvleklo z let na desetletja, so številni strokovnjaki dvignili glas. Profesor Geza Vermes iz Oxfordske univerze je leta 1977 to poimenoval prvovrstni akademski škandal 20. stoletja. Začele so se širiti govorice o tem, da naj bi Rimskokatoliška cerkev namerno prikrivala zvitke in tako skrivala informacije v njih, ki bi lahko bile uničujoče za krščanstvo.

V 80-ih letih dvajsetega stoletja so skupino končno razširili na 20 strokovnjakov. Leta 1990 se je ta pod vodstvom novo postavljenega glavnega urednika Emanuela Tova z jeruzalemske Hebrejske univerze nadalje povečala na več kot 50 strokovnjakov. Postavili so stroge termine za objavo vseh strokovnih izdaj preostalih zvitkov.

Leta 1991 se je nepričakovano zgodila resnična prelomnica. Najprej so objavili A Preliminary Edition of the Unpublished Dead Sea Scrolls (Predhodna izdaja neobjavljenih Mrtvomorskih zvitkov). Sestavili so jo s pomočjo računalnika na podlagi izvoda konkordance, ki jo je imela ta skupina. Nato so iz Huntingtonove knjižnice v San Marinu v Kaliforniji razglasili, da dajejo vsakemu strokovnjaku na razpolago svojo celotno zbirko fotografij teh zvitkov. Nedolgo zatem so fotografije prej neobjavljenih zvitkov postale zlahka dostopne z delom A Facsimile Edition of the Dead Sea Scrolls.

V zadnjem desetletju so tako na voljo za raziskovanje vsi Mrtvomorski zvitki. Ta preiskava kaže, da ni bilo nobenega prikrivanja, nobenih skritih zvitkov. Šele sedaj, ko so objavili še zadnje uradne izdaje zvitkov, se lahko začnejo popolne analize. Rodil se je nov rod izvedencev za zvitke. Kaj pa te raziskave pomenijo za preučevalce Biblije?

[Podčrtne opombe]

[Slika na strani 3]

Nekatere votline blizu Mrtvega morja, v katerih so našli staroveške zvitke

[Navedba vira slike na strani 3]

Fragment zvitka (na straneh 3, 4 in 6): Courtesy of Israel Antiquities Authority

[Navedba vira slike na strani 5]

Courtesy of Shrine of the Book, Israel Museum, Jerusalem