Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Preizkusila sva Jehova

Preizkusila sva Jehova

Življenjska zgodba

Preizkusila sva Jehova

PRIPOVEDUJE PAUL SCRIBNER

»Dobro jutro, gospa Stackhouse. Danes zjutraj sprejemam naročila za velikonočne kolače in prepričan sem, da bi radi kakšnega za svojo družino.« Bilo je zgodaj spomladi leta 1938, v Atcu v New Jerseyu, ZDA, in pogovarjal sem se z eno najboljših strank na svojem prodajnem obhodu za Splošno pekarsko družbo. Na moje presenečenje pa me je gospa Stackhouse zavrnila.

»MISLIM, da me ne zanima,« je rekla. »Ne praznujemo velike noči.«

Zdaj nisem vedel, kaj naj si mislim. Ne praznujejo velike noči? Prvo trgovinsko pravilo se seveda glasi, da ima stranka vedno prav. Kaj sedaj? »No,« sem tvegal, »kolač je zelo dober in vem, da imate radi naše izdelke. Mislite, da se ga vaša družina ne bi razveselila, čeprav . . . ne praznujete velike noči?«

»Mislim, da ne,« je ponovila, »vendar sem že nameravala o nečem govoriti z vami, gospod Scribner, in zdajle bi lahko bil ravno pravi čas.« Zaradi tistega pogovora se mi je življenje pozneje popolnoma spremenilo! Gospa Stackhouse, ki je pripadala združenju (ali občini) Jehovovih prič v Berlinu (New Jersey), mi je pojasnila, od kod izvira velikonočno praznovanje in mi dala tri knjižice z naslovom Safety, Uncovered in Protection. S knjižicami sem se odpravil domov, radoveden, a malo tudi v strahu. To, kar mi je povedala gospa Stackhouse, mi je bilo nekako znano, kakor nekaj iz mojega otroštva.

Zgodnji stik s preučevalci Biblije

Rodil sem se 31. januarja 1907, in leta 1915, ko sem imel osem let, je oče umrl zaradi raka. Z materjo sva zato odšla živet k njenim staršem v veliko hišo v Maldnu v Massachusettsu. Tam sta v drugem nadstropju živela tudi stric po mamini strani, Benjamin Ransom, in njegova žena. Stric Ben se je že pred prelomom stoletja družil z Jehovovimi pričami, ki so bili takrat poznani kot Mednarodni preučevalci Biblije. Nanj sem bil zelo navezan, toda drugi v materini družini, ki so bili metodisti, so ga imeli za čudnega. Čez nekaj let je ženi, ko se še ni razvezala od njega, uspelo, da so ga zaradi njegovega verskega prepričanja za kratek čas zaprli v psihiatrično bolnišnico! Tamkajšnji zdravniki so hitro ugotovili, da z umom strica Bena ni bilo nič narobe, zato so se opravičili in ga izpustili.

Stric Ben me je jemal na shode Mednarodnih preučevalcev Biblije v Boston, še zlasti ob obisku gostujočih govornikov ali ob posebnih dogodkih. Nekoč ni bil gostujoči govornik nihče drug kot Charles Taze Russell, ki je v tistih dneh nadzoroval oznanjevalsko delo. Drugič je bil poseben dogodek, ko so predvajali »Fotodramo stvarjenje«. Čeprav se je to zgodilo davnega 1915. leta, se še danes jasno spominjam risbe, na kateri Abraham vodi Izaka na goro, kjer bi ga žrtvoval. (1. Mojzesova, 22. poglavje) Še vedno lahko vidim, kako se Abraham v svojem brezpogojnem zaupanju v Jehova skupaj z Izakom pod bremenom drv s težkim korakom vzpenja po tistem griču. Ker sam nisem imel očeta, je to name naredilo močan vtis.

Stric Ben in njegova žena sta se nato preselila v Maine, mati pa se je znova poročila in preselili smo se v New Jersey. Tako strica Bena dolgo nisem več videl. V New Jerseyu sem v najstniških letih spoznal Marion Neff, eno od osmih otrok v prezbiterijanski družini, h katerim sem rad hodil na obisk. Z njimi in mladinsko skupino njihove cerkve sem preživel toliko nedeljskih večerov, da sem nazadnje še sam postal prezbiterijanec. A nekatere stvari, ki sem jih izvedel na shodih Preučevalcev Biblije, so vendarle ostale v meni. Z Marion sva se 1928. leta poročila, leta 1935 in 1938 pa sta se nama rodili Doris in Louise. Z dvema malima otrokoma v družini sva začutila, da bi pri vzgoji svoje družine potrebovala duhovno vodstvo.

V tistih knjižicah sva našla resnico

Z Marion sva iskala cerkev, kateri bi se pridružila, zato sva napravila načrt. Vsako nedeljo je izmenično eden od naju ostal doma z otrokoma, drugi pa je obiskal eno od cerkva. Neko nedeljo je bila Marion na vrsti, da ostane doma, toda ponudil sem se, da bi namesto nje ostal jaz. Tako sem lahko bral knjižico Safety, prvo od treh, ki mi jih je dala gospa Stackhouse. Ko sem enkrat začel brati, knjižice nisem več mogel odložiti! Vse bolj sem bil prepričan, da sem našel nekaj, kar ne more ponuditi nobena cerkev. Naslednji teden se je stvar ponovila in spet sem rade volje bil varuška, medtem pa bral drugo knjižico, Uncovered. Reči, o katerih sem bral, so mi bile nekako znane. Ali je v to veroval stric Ben? Naša družina je njegovo vero imela za noro. Kaj bi si mislila Marion? Moje skrbi so bile odveč. Ko sem se nekaj dni po branju knjižice Uncovered vrnil z dela, me je Marion presenetila z besedami: »Brala sem tiste knjižice, ki si jih prinesel domov. Res so zanimive.« To je bilo olajšanje!

Na knjižicah je zadaj pisalo o nedavno objavljeni knjigi Enemies, ki je ognjevito razgaljala krivo vero. Odločila sva se, da si jo priskrbiva. Preden pa sva utegnila po pošti poslati najino prošnjo, je na vrata potrkal Pričevalec in nama ponudil prav to knjigo. To je bilo to! Nehala sva obiskovati cerkve in začela hoditi na shode združenja Jehovovih prič v Camdnu, New Jersey. Samo nekaj mesecev zatem, v nedeljo, 31. julija 1938, se nas je skupina približno 50 ljudi zbrala na trati sestre Stackhouse – pri hiši, kjer sem nekoč skušal prodati velikonočne kolače – in poslušali smo posnetek govora za krst, ki ga je imel sodnik Rutherford. Potem se nas je v hiši 19 preobleklo v hiši in se krstilo v bližnjem potoku.

Odločen, da bom pionir

Kmalu po krstu mi je neka sestra iz združenja povedala za ljudi, ki jim pravijo pionirji in jim je glavna dejavnost javna strežba. To je v meni vzbudilo radovednost in kmalu sem se seznanil z vso pionirsko družino. V sosednji občini so bili starejši mož, brat Konig, njegova žena in odrasla hči vsi pionirji. Kot na očeta mlade družine so name naredili vtis s svojo veliko radostjo v strežbi. Pogosto sem se ustavil pri njih, parkiral svoj pekarski tovornjak in z njimi deloval v pohišni strežbi. Kmalu sem hotel biti še sam pionir. Ampak kako? Z Marion sva imela majhna otroka in na delu so od mene veliko zahtevali. Ko se je pravzaprav v Evropi začela druga svetovna vojna in se je v Združenih državah vedno več mladeničev pridruževalo vojski, smo mi, kar nas je ostalo v civilnih službah, imeli vse več dela. Nagovarjali so me, naj prevzamem več voženj in vedel sem, da s takim urnikom ne bom mogel nikoli pionirati.

Ko sem svojo željo po pioniranju povedal bratu Konigu, je rekel le: »Samo marljivo delaj v Jehovovi službi in mu zaupaj svoj cilj v molitvi. On ti bo pomagal, da ga boš dosegel.« In to sem delal več kot leto dni. Pogosto sem razmišljal o svetopisemskih stavkih, kot je ta v Matevževem evangeliju 6:8, ki nam zagotavlja, da Jehova ve, kaj potrebujemo, še preden ga prosimo. In stalno sem si prizadeval ravnati po nasvetu iz Matevževega evangelija 6:33, naj iščem najprej kraljestva Božjega in njegove pravičnosti. Spodbudil me je tudi brat Melvin Winchester, conski služabnik (zdaj ga imenujemo okrajni nadzornik).

O mojih ciljih sva se pogovarjala tudi z Marion. Denimo o besedah iz Malahija 3:10, ki nas spodbujajo, naj izkusimo Jehova in vidimo, ali ne bo na nas izlil blagoslov. Njen odgovor me je spodbudil: »Če želiš pionirati, naj te jaz ne zadržujem. Medtem, ko boš ti pioniral, bom jaz lahko skrbela za deklici. Gmotno tako ali tako ne potrebujemo veliko.« Po 12 letih zakona sem že vedel, da je Marion varčna in natančna gospodinja. V vseh letih je bila čudovita pionirska tovarišica in ena od skrivnosti najinega uspeha v približno 60 letih polnočasne službe je bila njena sposobnost, da je bila zadovoljna z malim in je lahko naredila, da je izgledalo veliko.

Do poletja 1941. leta, po mnogih mesecih načrtovanja in molitev, sva z Marion prihranila nekaj denarja in kupila 5,5 metra dolg avtodom, da je naša družina lahko stanovala v njem. Pustil sem službo, julija 1941 začel redno pionirati in vse odtlej sem v polnočasni službi. Moja prva dodelitev je bila dolga deset postajališč na Cesti 50, in sicer od New Jerseya do St. Louisa v Misuriju, kjer smo nameravali zgodaj avgusta imeti zborovanje. Poslali so mi imena in naslove bratov vzdolž poti in vnaprej sem jim pisal, kdaj me lahko pričakujejo. Ob prihodu na zborovanje naj bi poiskal oddelek za pionirje in dobil drugo dodelitev.

‚Nameravam preizkusiti Jehova‘

V mali bivalnik sva naložila literaturo in se odpravila na naš zadnji shod v Camdnu, na katerem smo se poslovili od bratov in sester. Z zelo majhnima deklicama na skrbi in ne vedoč, kam bova po zborovanju šla, so se najini načrti nekaterim bratom zdeli nestvarni, in so rekli: »Ne bo dolgo, ko boste že nazaj.« Spominjam se, da sem odgovoril: »No, ne rečem, da ne bom. Jehova je rekel, da bo skrbel zame in nameravam ga preizkusiti.«

Po šestdesetih letih pioniranja v 20 mestih od Massachusettsa do Misisipija lahko rečeva, da je Jehova svojo obljubo več kot držal. Blagoslovi, ki jih je izlival na Marion, name in najini hčeri, presegajo vse, kar sem mogel upati takrat leta 1941. Mednje spada to, da najini hčeri služita kot zvesti pionirki v bližnjih občinah, imava pa tudi (po zadnjem štetju) kakih sto duhovnih sinov in hčera, ki so razpršeni po vsej vzhodni obali v Združenih državah. Preučeval sem z 52 osebami in Marion z 48, ki so nato posvetili svoje življenje Bogu Jehovu.

Avgusta 1941 smo prispeli v St. Louis in tam sem se srečal z bratom T. J. Sullivanom iz Betela. Imel je pismo o moji posvetitvi, ki sem ga potreboval zaradi bližajoče se vojne in vpoklica v vojaško službo. Povedal sem mu, da žena v strežbi preživi toliko časa kot jaz in bi rada pionirala z mano. Čeprav na zborovanju še niso odprli oddelka za pionirje, je brat Sullivan brez obotavljanja vpisal Marion v pionirsko službo in naju vprašal: »Kam nameravata iti pionirat po tem zborovanju?« Nisva vedela. »No, ne skrbita,« je rekel: »Na zborovanju bosta srečala koga od kod, kjer potrebujejo pionirje, pa se bo izšlo. Samo pišita nam in sporočita, kje sta, in poslali vama bomo dodelitveno pismo.« In tako je tudi bilo. Izkazalo se je, da je brat Jack DeWitt, nekdanji conski služabnik, poznal nekatere iz New Marketa v Virginiji, ki so imeli pionirski dom, v katerem bi še potrebovali več pionirjev. Po zborovanju sva se tako odpravila proti New Marketu.

Tam sva doživela posebno veselje. Iz Filadelfije naj bi se nam pridružil v pioniranju nihče drug kot Benjamin Ransom! Da, stric Ben. Kako vesel sem bil, da sem po več kot 25 letih, odkar mi je v Bostonu v srce posejal tista semena resnice, sodeloval z njim v pohišni strežbi! Čeprav je bila družina dolga leta do strica Bena ravnodušna, se mu posmehovala in ga celo preganjala, ni nikoli izgubil ljubezni do Jehova in strežbe.

V pionirskem domu v New Marketu smo se ustalili za osem mesecev. Takrat sva se med drugim naučila, kako literaturo zamenjavati za piščance in jajca. Potem so naju skupaj s stricem Benom in še tremi drugimi dodelili za posebne pionirje v Hanover v Pensilvaniji, kar je bila prva dodelitev od šestih, ki sva jih imela v Pensilvaniji med letoma 1942 in 1945.

Posebna pionirja med drugo svetovno vojno

Med drugo svetovno vojno so bili časi, ko sva morala imeti opravka s sovražnostjo zaradi naše nevtralnosti, vendar naju Jehova nikoli ni nehal podpirati. V Provincetownu v Massachusettsu se nama je nekoč pokvaril najin stari buick, in da bi nekoga ponovno obiskal, sem moral hoditi nekaj kilometrov skozi zelo sovražno katoliško sosesko. Šel sem mimo skupine mladih huliganov, ki so me prepoznali in začeli kričati. Hitel sem, medtem ko so mi mimo ušes švisteli kamni, in upal, da me mladina ne zasleduje. Uspelo mi je, da sem nepoškodovan prišel do hiše zainteresiranega človeka. Toda ta, ki je bil tudi spoštovan član Ameriške legije, se je takole opravičil: »Nocoj ne morem biti z vami, ker sem pozabil, da gremo v mesto v kino.« Srce mi je upadlo, ko sem se spomnil na metalce kamnov na vogalu, ki čakajo, da se vrnem. A sem se takoj razveselil, ko je gospod pristavil: »Zakaj se nam ne bi vsaj pridružili pri hoji. Lahko se pogovarjamo med potjo.« Tako sem mu lahko pričeval in varno prešel nevarno mesto.

Uravnovešati družino in strežbo

Po vojni sva dobila več dodelitev v Virginiji, pri čemer sva bila med drugim osem let posebna in redna pionirja v Charlottesvilleju. Do 1956. leta sta dekleti že odrasli in se poročili, z Marion pa sva bila zopet na poti, kot pionirja v Harrisonburgu v Virginiji in posebna pionirja v Lincolntonu v Severni Karolini.

Leta 1966 so me dodelili za okrajno delo, potoval sem od občine do občine in spodbujal brate in sestre, nekako tako, kot je v 1930-ih letih mene spodbujal brat Winchester v New Jerseyu. Dve leti sem služil občinam v okraju v Tennesseeju. Marion in mene so nato zaprosili, da bi se vrnila k najini največji ljubezni, posebnemu pioniranju. Od 1968. do 1977. leta sva kot posebna pionirja služila na daljnem jugu po Georgiji in Misisipiju.

V Georgiji so me v Eastmanu postavili za skupščinskega nadzornika (sedaj predsedujoči nadzornik), da sem nadomestil Powlla Kirklanda, dragega starejšega brata, ki je mnogo let služil kot okrajni nadzornik, a mu je zdravje pešalo. Čudovito je izkazoval cenjenje in me podpiral, kar sem zelo potreboval, ker je bila v občini razprtija in vpleteni so bili tudi nekateri vidnejši posamezniki. Zadeva se je razvnela in veliko časa sem prebil v molitvi k Jehovu. Na um so mi prišli svetopisemski stavki, kot Pregovori 3:5, 6: »Upaj v GOSPODA iz vsega srca svojega, na umnost svojo pa se ne zanašaj. Na vseh potih svojih ga spoznavaj, in on ravne naredi steze tvoje.« Zelo smo se trudili, da bi se o stvareh odkrito pogovarjali, ter tako lahko zopet zedinili občino, da se je za vse dobro končalo.

Leta 1977, ko sva že začela pomalem čutiti starost, sva bila zopet dodeljena na področje mesta Charlottesville, kjer sta živeli obe hčeri s svojima družinama. Zadnjih 23 let z velikim veseljem služiva na tem področju, na katerem sva pomagala ustanoviti občino Ruckersville v Virginiji in videla, kako so otroci in vnuki najinih nekdanjih biblijskih učencev zrasli v občinske starešine, pionirje in betelčane. Z Marion se še vedno lahko drživa dobrega urnika za terensko strežbo in prednost imam, da dejavno služim kot starešina v občini Charlottesville Vzhod, vodim preučevanje knjige in imam javne govore.

Tako kot vsak sva se tudi midva skozi ta leta srečevala s težavami. Na primer, Doris je v poznih najstniških letih kljub najinemu trudu duhovno oslabela in se poročila s človekom, ki ni bil Priča. A njena ljubezen do Jehova ni nikoli povsem zamrla in njen sin Bill sedaj že 15 let služi v Betelu v Wallkillu v New Yorku. Doris in Louise sta zdaj vdovi, vendar radostno služita nedaleč stran kot redni pionirki.

Kaj sva se z leti naučila

Naučil sem se udejanjati nekaj preprostih pravil za uspeh pri služenju Jehovu: Žívi preprosto. Pri vsem svojem početju bodi zgleden, tudi v zasebnem življenju. V vseh rečeh udejanjaj vodila ‚zvestega in preudarnega sužnja‘. (Matevž 24:45)

Marion je izdelala kratek, a učinkovit seznam predlogov, kako ob vzgoji otrok uspešno pionirati: Sestavi izvedljiv urnik in se ravnaj po njem. Pionirska služba naj ti zares postane življenjska pot. Hrani se zdravo. Imej dovolj počitka. Ne pretiravaj s sprostitvijo. Poskrbi za to, da bo resnica, tudi vsi vidiki strežbe, prijetna izkušnja v življenju tvojih otrok. Naredi, da jim bo strežba vedno zanimivo doživetje.

Sedaj sva v najinih 90-ih letih. Odkar sva poslušala najin govor za krst na trati posestva Stackhousovih, je minilo 62 let in 60 let sva v polnočasni službi. Marion in jaz lahko pošteno poveva, da sva povsem in zelo zadovoljna z najinim življenjem. Močno sem hvaležen za spodbudo, ki sem jo dobil kot mladi oče, naj dam duhovne cilje na prvo mesto in delam na tem, da bi jih dosegel; in hvaležen sem moji dragi ženi, Marion, in dekletoma za njihovo podporo v teh letih. Nimamo sicer gmotnega bogastva, vendar pogosto naobrnem nase Propovednik 2:25, NW: »Kdo jé in pije bolje od mene?«

Jehova je v najinem primeru resnično v preobilju izpolnil svojo obljubo iz Malahija 3:10. Zares je ‚izlil na naju blagoslova do preobilja‘!

[Okvir/slika na strani 29]

SPOMINI IZ VOJNIH LET

Sedaj, po skoraj 60 letih po vojni, se vsa družina še vedno živo spominja tistih let.

»V Pensilvaniji je utegnilo biti mrzlo,« se spominja Doris. »Neko noč je bilo 35 stopinj pod ničlo.« Louise dodaja: »Z Doris sva na zadnjem sedežu v našem starem buicku sedeli druga drugi na stopalih, da naju ne bi zeblo v noge.«

»Toda nikoli se nismo počutili revni ali prikrajšani,« pravi Doris. »Vedeli sva, da se selimo več kot večina ljudi, vendar smo vedno dobro jedli in imeli sva lepe obleke, ki sva jih dobili skoraj nove od prijateljev v Ohiu, ki so imeli samo malo starejši dekleti od naju.«

»Mama in oče sta vedno poskrbela za to, da sva se počutili ljubljeni in cenjeni,« pove Louise, »in z njima sva preživljali v strežbi veliko časa, zaradi tega sva čutili, da sva zanju nekaj posebnega in da sva jima zelo blizu.«

»Imel sem Buick Special, letnik 1936,« se spominja Paul, »in ti avtomobili so bili znani po tem, da se jim je os rada zlomila. Mislim, da je bil motor preprosto premočan za ta avtomobil. Zdelo se je, da se je to vedno zgodilo v najhladnejši noči v tistem mesecu, in takrat sem se odpravil na odpad po drugo os. Postal sem strokovnjak za menjavanje osi.«

»Ne pozabi na nakaznice,« pravi Marion. »Vse je bilo na nakaznice: meso, bencin, avtomobilske gume, vse. Vsakič, ko smo prišli na kako novo dodelitveno področje, smo morali iti k tamkajšnji mestni upravi in se prijaviti za nakaznico. Dokler smo jo dobili, je lahko preteklo več mesecev, in zdelo se je, da so nas vsakič, ko smo jo končno dobili, poslali na naslednjo dodelitev, in vse smo morali začeti znova. Toda Jehova je vedno skrbel za nas.«

[Sika]

Marion in jaz z Doris (levo) in Louise, leta 2000

[Slika na strani 25]

Z materjo leta 1918, ko sem imel 11 let

[Slika na strani 26]

Z Louise, Marion in Doris 1948. leta, ko sta se dekleti krstili

[Slika na strani 26]

Najina poročna slika, oktober 1928

[Slika na strani 26]

S hčerkama (skrajno levo in desno) na Jenkijskem stadionu 1955. leta