Enoh – hodil je z Bogom v brezbožnem svetu

HUDIČ trdi, da lahko vse ljudi odvrne od Boga in včasih je že bilo videti, kakor da bo uspel. Skoraj pet stoletij po Abelovi smrti se ni nihče odlikoval kot zvest Jehovov služabnik. Nasprotno, grešno in brezbožno vedenje je postalo vsesplošno.

V tistem duhovno pokvarjenem času se je pojavil Enoh. Po biblijski kronologiji se je rodil leta 3404 pr. n. š. Nasprotno od svojih sodobnikov je bil Bogu prijeten človek. Apostol Pavel ga je omenil med Jehovovimi služabniki, ki so s svojo vero zgled za kristjane. Kdo je bil Enoh? S kakšnimi izzivi se je moral spoprijemati? Kako se je nanje odzival? In kakšen pomen ima njegova značajnost za nas?

Skoraj štiri stoletja pred Enohom, v Enosovih dneh, »so začeli klicati ime GOSPODOVO«. (1. Mojzesova 4:26) Božje ime so rabili od samega začetka človeške zgodovine. V času Enosovega življenja potemtakem očitno niso pričeli klicati Jehova v veri in čistem čaščenju. Po mnenju nekaterih hebrejskih učenjakov bi morali v Prvi Mojzesovi knjigi 4:26 brati »so začeli bogokletno« oziroma »takrat se je začelo bogokletje«. Morda so Jehovovo ime vzdevali sebi ali drugim ljudem, po katerih so se, tako so si pač domišljali, bližali Bogu v čaščenju. Ali pa so z njegovim imenom morda poimenovali malike.

‚Enoh je hodil s pravim Bogom‘

Enoha je obkrožala brezbožnost, toda on je kljub temu »neprestano hodil z [s pravim, NW] Bogom«, Jehovom. V Bibliji ne piše, da bi z Bogom hodil kateri od njegovih prednikov – Set, Enos, Kenan, Mahalalel in Jared. Vsaj v tolikšni meri ne kakor Enoh, čigar življenje je bilo očitno drugačno od njihovega. (1. Mojzesova 5:3–27)

Hoditi z Jehovom je pomenilo biti z njim v zaupnem, tesnem odnosu in Enohu je bilo to mogoče samo zato, ker je živel skladno z Božjo voljo. Jehova je Enohovo vdanost odobraval. V grški Septuaginti pravzaprav piše, da je bil »Enoh po volji« Bogu, kar je bila misel, ki jo je navedel tudi apostol Pavel. (1. Mojzesova 5:22; Hebrejcem 11:5)

Pri Enohovem dobrem odnosu z Jehovom je bila bistvena vera. Moral je verovati v obljubljeno »seme« Božje ‚žene‘. Če je Enoh osebno poznal Adama, je lahko izvedel tudi kaj o tem, kako je Bog ravnal s prvim človeškim parom v Edenu. Spoznanje o Bogu ga je navedlo, da je bil človek, ki ‚je iskreno iskal‘ (NW) Boga. (1. Mojzesova 3:15; Hebrejcem 11:6, 13)

Če želimo biti v dobrem odnosu z Jehovom, potrebujemo podobno kot Enoh več od samega spoznanja o Bogu. Če posebej cenimo zaupnost z nekom, ali ni res, da njegovi nazori vplivajo na naše razmišljanje in  dejanja? Ogibamo se besed oziroma dejanj, s katerimi bi to prijateljstvo spodkopali. In če načrtujemo, kako spremeniti svoje okoliščine, ali ne upoštevamo tudi, kako bo to vplivalo na naš odnos z njim?

Podobno naša želja ostati v tesnem odnosu z Bogom vpliva na vse, kar počnemo. Predpogoj za to je točno spoznanje tega, kaj Bog odobrava in česa ne. Zatem pa nas mora to spoznanje voditi, tako da si mu prizadevamo ugajati v mislih in ravnanju.

Da bi torej hodili z Bogom, mu moramo ugajati. Enoh je to delal več sto let. Pravzaprav oblika hebrejskega glagola, ki nakazuje, da je Enoh »hodil« z Bogom, označuje ponavljajoče se, neprestano dejanje. Drug zvest človek, ki je ‚hodil z Bogom‘, je bil Noe. (1. Mojzesova 6:9)

Enoh je bil družinski človek, imel je ženo ter »sinove in hčere«. Eden njegovih sinov je bil Metuselah. (1. Mojzesova 5:21, 22) Enoh si je moral po svojih najboljših močeh prizadevati, da je dobro vodil svojo družino. Ker pa ga je povsod obkrožala brezbožnost, mu ni bilo lahko služiti Bogu. Lameh, Noetov oče, je morda bil še edini, ki je v njegovem času veroval v Jehova. (1. Mojzesova 5:28, 29) Toda Enoh je kljub temu pogumno prav častil Boga.

Kaj je Enohu pomagalo, da je ostal zvest Bogu? Nedvomno se ni družil s skrunilci Jehovovega imena ali drugimi, ki niso bili primerna družba za Božjega častilca. Gotovo ga je to, da se je v molitvi po pomoč zatekal k Jehovu, prav tako okrepilo v odločitvi, da se ogiba vsega, kar ne bi ugajalo njegovemu Stvarniku.

Prerokba proti brezbožnim

Ko nas obkrožajo brezbožni, je težko že samo ohranjati visoka merila. Toda Enoh je obenem posredoval neomajno sporočilo  obsodbe nad hudobnimi. Božji duh ga je usmerjal, da je preroško objavljal: »Glej, prišel je Gospod z miriadami svetih svojih, izvršit sodbo nad vsemi in kaznovat vse brezbožne za vsa dela brezbožnosti, ki so jih brezbožno storili, in za vse trde besede, ki so jih govorili zoper njega grešniki brezbožni.« (Juda 14, 15)

Kako je to sporočilo vplivalo na sprijene nevernike? Upravičeno lahko domnevamo, da Enoh zaradi takšnih zbadajočih besed ni bil priljubljen, morda je zbudil posmeh, sramotenje in grožnje. Nekateri so ga nedvomno hoteli za vedno utišati. Vendar se Enoh ni pustil zastrašiti. Vedel je, kaj se je zgodilo s pravičnim Abelom, in bil kakor on odločen služiti Bogu, ne glede na to, kaj se zgodi.

‚Bog ga je vzel‘

Očitno je bil Enoh takrat, ko ga je »Bog vzel«, v smrtni nevarnosti. (1. Mojzesova 5:24) Jehova ni dovolil, da bi zvestega preroka trpinčili fanatični sovražniki. Po besedah apostola Pavla je bil »prenesen, da ni videl smrti«. (Hebrejcem 11:5, Ekumenska izdaja) Mnogi pravijo, da Enoh ni umrl, temveč ga je Bog vzel v nebesa, kjer je živel naprej. Toda Jezus je preprosto rekel: »Nihče ni šel v nebesa, razen tistega, ki je prišel iz nebes, Sina človekovega.« Jezus je bil »predhodnik« vseh, ki gredo v nebesa. (Janez 3:13, SSP; Hebrejcem 6:19, 20)

Kaj se je torej zgodilo z Enohom? To, da »je bil prenesen, da ni videl smrti«, je morda pomenilo, da ga je Bog spravil v preroško zamaknjenost, zatem pa končal njegovo življenje, ko je bil še v tem stanju. Enoh v takšnih okoliščinah ni doživel smrtnih muk. Zatem ‚ga ni bilo najti‘, očitno zato, ker je Jehova odstranil njegovo telo, kakor je odstranil Mojzesovo. (5. Mojzesova 34:5, 6)

Enoh je živel 365 let, kar ni bilo niti približno tako dolgo, kakor je živela večina njegovih sodobnikov. Vendar je za tiste, ki ljubijo Jehova, pomembno, da mu služijo zvesto do konca svojih dni. Vemo, da je Enoh v tem uspel, kajti »preden je bil prenesen, je dobil priznanje, da je ‚Bogu po volji‘«. Sveto pismo ne odkriva, kako je Jehova to sporočil Enohu. Vendar preden je Enoh umrl, je dobil zagotovilo, da ga Bog odobrava, in prepričani smo lahko, da se ga bo ob času vstajenja spomnil.

Posnemajmo Enohovo vero

Vero bogovdanih ljudi lahko ustrezno posnemamo. (Hebrejcem 13:7) Zaradi vere je Enoh služil kot prvi zvesti Božji prerok. V Enohovih dneh je bil svet podoben našemu: nasilen, bogokleten in brezbožen. Toda Enoh je bil drugačen. Imel je pravo vero in bil zgleden v bogovdanosti. Da, Jehova mu je naložil, naj objavi pomembno sodno sporočilo, vendar ga je ob tem tudi okrepil za razglašanje sporočila. Enoh je pogumno izpolnjeval svojo nalogo in ob nasprotovanju sovražnikov je zanj skrbel Bog.

Če verujemo, kakor je veroval Enoh, nas bo Jehova okrepil, da bomo v teh zadnjih dneh objavljali njegovo sporočilo. Pomagal nam bo, da se bomo pogumno spoprijeli z nasprotovanjem in zaradi bogovdanosti se bomo zelo razlikovali od brezbožnih. Vera nas bo usposobila, da bomo hodili z Bogom in z našim vedenjem razveseljevali njegovo srce. (Pregovori 27:11) Pravični Enoh je z vero uspel hoditi z Jehovom v brezbožnem svetu in uspemo lahko tudi mi.

[Okvir na strani 30]

Ali Biblija navaja iz Enohove knjige?

Enohova knjiga (Book of Enoch) je apokrifno in psevdoepigrafsko besedilo. Po krivem jo pripisujejo Enohu. Verjetno je nastala nekje med drugim in prvim stoletjem pr. n. š. ter je zbirka pretiravanj in nezgodovinskih judovskih mitov, ki so očitno rezultat razširjene razlage kratke omembe Enoha v Prvi Mojzesovi knjigi. Tistim, ki ljubijo Božjo navdihnjeno Besedo, je že to dejstvo dovolj, da se z Enohovo knjigo ne ukvarjajo.

V Bibliji najdemo samo v Judovem listu zapis Enohovih preroških besed: »Glej, prišel je Gospod z miriadami svetih svojih, izvršit sodbo nad vsemi in kaznovat vse brezbožne za vsa dela brezbožnosti, ki so jih brezbožno storili, in za vse trde besede, ki so jih govorili zoper njega grešniki brezbožni.« (Juda 14, 15) Mnogi učenjaki trdijo, da je zapis Enohove prerokbe, izrečene proti njegovim brezbožnim sodobnikom, citiran naravnost iz Enohove knjige. Ali je mogoče, da bi Juda črpal iz nezanesljive apokrifne knjige?

Sveto pismo ne odkriva, od kod je Juda vedel za to prerokbo. Morda je preprosto navajal iz občega vira, verodostojnega izročila, ki se je prenašalo iz daljne preteklosti. Nekaj podobnega je očitno naredil tudi Pavel, ko je čarodeja na faraonovem dvoru, ki sta nasprotovala Mojzesu, imenoval Janez in Jambrez, čeprav dotlej nista bila imenovana. Če je dostop do tovrstnega staroveškega vira imel pisec Enohove knjige, zakaj tega ne bi priznali Judu? * (2. Mojzesova 7:11, 22; 2. Timoteju 3:8)

To, kako je Juda dobil podatke o Enohovem sporočilu brezbožnim, ni tako pomembno. Verodostojnost njegovih besed potrjuje dejstvo, da je Juda pisal pod Božjim navdihnjenjem. (2. Timoteju 3:16) Božji duh ga je varoval pred tem, da bi napisal kar koli neresničnega.

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 31]

Enoh je pogumno posredoval Jehovovo sporočilo