Življenjska zgodba

Bogato življenje v Jehovovi službi

PRIPOVEDUJE RUSSELL KURZEN

Rodil sem se 22. septembra 1907, sedem let pred posebnim obdobjem, ki se je začelo z izbruhom prve svetovne vojne. Naša družina je bila bogata v najpomembnejšem pogledu. Mislim, da se boste tudi vi strinjali s tem, ko boste izvedeli nekaj podrobnosti o naši zgodovini.

BABICA Kurzen je že kot deklica iskala resnico o Bogu. Preden je vstopila v najstniška leta, je v svojem slikovitem domačem kraju Spiez v Švici obiskala kar nekaj cerkva. Družina Kurzen se je leta 1887, nekaj let po babičini poroki, pridružila valu imigrantov, ki so se napotili v Združene države.

Družina se je nastanila v Ohiu in tam je babica okoli leta 1900 našla zaklad, katerega je iskala. Našla ga je na straneh nemškega prevoda knjige The Time is at Hand, ki jo je napisal Charles Taze Russell. Kmalu je sprevidela, da je to, kar je prebrala, vsebovalo luč biblijske resnice. Čeprav je komajda znala brati angleško, se je naročila na angleško izdajo revije Stražni stolp. Tako je spoznala nadaljnje biblijske resnice, hkrati pa se je naučila tudi angleščine. Dedek se ni nikoli tako zanimal za duhovne reči, kot se je njegova žena.

Babica Kurzen je imela 11 otrok in od teh sta duhovni zaklad, ki ga je našla, cenila dva sinova, John in Adolph. John je bil moj oče in se je krstil leta 1904 v St. Louisu v Misuriju na zborovanju Preučevalcev Biblije, kot so se takrat imenovali Jehovove priče. Ker je imela večina Preučevalcev Biblije malo denarnih sredstev, so zborovanje organizirali sočasno s svetovno razstavo v St. Louisu, tako da so lahko  s pridom izkoristili znižane cene vozovnic za vlak. Kasneje, in sicer leta 1907, se je na zborovanju v mestu Niagara Falls v zvezni državi New York krstil moj stric Adolph. Oče in stric sta to, kar sta spoznala iz Biblije, goreče oznanjevala, in navsezadnje sta oba postala polnočasna strežnika (ti se sedaj imenujejo pionirji).

Tako je bila moja družina, še preden sem se leta 1907 rodil, že bogata v duhovnem smislu. (Pregovori 10:22, NW) Bil sem še dojenček, ko sta me starša John in Ida leta 1908 vzela s seboj na zborovanje »Zmagi naproti« v Put-in-Bayu v Ohiu. Predsedujoči tega zborovanja je bil Joseph F. Rutherford, ki je tedaj služil kot potujoči strežnik. Nekaj tednov pred tem je bil v Daltonu v Ohiu, kjer je obiskal naš dom in imel govore pri tamkajšnjih Preučevalcih Biblije.

Osebno se teh dogodkov seveda ne spominjam, vendar pa mi je v spominu ostalo zborovanje v Mountain Lake Parku v Marylandu leta 1911. Tam sva z mlajšo sestro Esther spoznala Charlesa Taze Russlla, ki je nadzoroval svetovno oznanjevalsko dejavnost Preučevalcev Biblije.

Osemindvajsetega junija 1914, dne, ko se je svet zaradi atentata v Sarajevu na nadvojvoda Ferdinanda in njegovo ženo pogreznil v vojno, sem z družino prisostvoval miroljubnemu zborovanju v Columbusu v Ohiu. Od teh zgodnjih let naprej sem imel prednost biti na mnogih zborovanjih Jehovovega ljudstva. Nekatera od teh so bila srečanja, na katerih se je zbralo le kakih sto ljudi. Druga pa so bila mogočna srečanja, ki so potekala na nekaterih največjih stadionih sveta.

Naš dom na strateškem kraju

Nekje od leta 1908 pa do leta 1918 se je v našem domu v Daltonu, ki je na pol poti med Pittsburghom (Pensilvanija) in Clevelandom (Ohio), shajala majhna občina Preučevalcev Biblije. Naš dom je postal nekakšno središče gostoljubnosti za mnoge potujoče govornike. Ti so svoje konje in lahke štirikolesne kočije privezali za našim hlevom, nato pa tistim, ki so se zbrali, govorili o razburljivih doživljajih ter drugih duhovnih draguljih. To so bili zares spodbudni časi!

Oče je bil učitelj v šoli, vendar se je z vsem srcem posvečal največjemu od vseh poučevalskih  del, namreč krščanski strežbi. Pazil je, da je svojo družino poučeval o Jehovu, in vsak večer smo molili skupaj kot družina. Spomladi leta 1919 je oče prodal konja in kočijo ter za 175 ameriških dolarjev kupil fordov model 1914, tako da je lahko pri oznanjevanju dosegel več ljudi. S tem avtomobilom se je naša družina leta 1919 in 1922 peljala na znameniti zborovanji Preučevalcev Biblije v Cedar Pointu v Ohiu.

Prav vsi v naši družini – mama, oče, Esther, mlajši brat John in jaz – smo sodelovali v javnem oznanjevanju. Dobro se spominjam, ko mi je neki stanovalec prvič postavil biblijsko vprašanje. Imel sem kakih sedem let. »Fantek, kaj je to harmagedon?« je vprašal moški. Z malo očetove pomoči sem mu uspel predstaviti biblijski odgovor.

Začetek polnočasne strežbe

Leta 1931 je naša družina obiskala zborovanje v Columbusu v Ohiu, kjer smo navdušeno sprejeli novo ime, Jehovove priče. John je bil tako navdušen, da je sklenil, da bi morala on in jaz začeti pionirati. * To sva tudi naredila, prav tako pa tudi mati, oče in Esther. Imeli smo resnično neizmeren zaklad – družino, združeno v radostnem delu oznanjevanja dobre novice o Božjem kraljestvu! Jehovu se nenehno zahvaljujem za ta blagoslov. Bili smo zelo srečni, in čakalo nas je še več radostnih dogodkov.

Februarja 1934 sem začel služiti na svetovnem sedežu Jehovovih prič (imenovanem Betel) v Brooklynu v New Yorku. Nekaj tednov kasneje je v Betel prišel še John. Skupaj sva stanovala vse do leta 1953, ko se je poročil s svojo drago Jessie.

Ko sva z Johnom odšla v Betel, sta starša sprejela pionirske dodelitve v različnih delih države, pridružila pa sta se jima tudi Esther in njen mož George Read. Naša starša sta v pioniranju vztrajala vse do leta 1963, ko sta končala svojo zemeljsko pot. Esther in njen mož sta vzgojila krasno družino, tako sem blagoslovljen s številnimi nečakinjami in nečaki, katere imam neizmerno rad.

Delo in družba v Betelu

John je v Betelu uporabil svoje tehnične spretnosti in skupaj z drugimi betelčani sodeloval pri projektih, kot je bila izdelava prenosnih gramofonov. Na tisoče Jehovovih prič jih je uporabljalo pri pohišni strežbi. John je prav tako pomagal skonstruirati in izdelati stroje za zavijanje in naslavljanje revij, ki so jih pošiljali posameznim naročnikom.

Moja betelska služba se je pričela v knjigoveznici. Takrat so v tovarni delali še drugi mladeniči, ki še vedno zvesto služijo v Betelu. Med njimi sta bila Carey Barber in Robert Hatzfeld. Drugi, katerih se rad spominjam, a so od takrat že umrli, so Nathan Knorr, Karl Klein, Lyman Swingle, Klaus Jensen, Grant Suiter, George Gangas, Orin Hibbard, John Sioras, Robert Payne, Charles Fekel, Benno Burczyk in John Perry. Leto za letom so zvesto delali in se niso nikoli pritoževali ali pričakovali »napredovanje«. Vendar so mnogi od teh zvestovdanih, z duhom maziljenih kristjanov ob tem, ko se je organizacija večala, prejemali večje odgovornosti. Nekateri so celo služili v Vodstvenem organu Jehovovih prič.

Ko sem sodeloval s temi požrtvovalnimi brati, sem se naučil nekaj pomembnega. Pri svetni zaposlitvi delavci za svoje delo prejmejo denarno plačilo. To je njihova nagrada. Služenje v Betelu pa prinaša bogate duhovne blagoslove, in samo duhovni možje in žene cenijo takšne nagrade. (1. Korinčanom 2:6–16)

Nathan Knorr, ki je leta 1923 še kot najstnik prišel v Betel, je bil v 1930-ih letih nadzornik tovarne. Vsak dan se je sprehodil po  tovarni in pozdravil vsakega od delavcev. Kateri smo bili novi v Betelu, smo cenili takšno osebno zanimanje. Leta 1936 smo iz Nemčije prejeli nov tiskarski stroj in nekateri mladi bratje so imeli pri sestavljanju veliko težav. Tako si je brat Knorr oblekel delovno obleko ter več kot mesec dni delal skupaj z njimi, vse dokler stroja niso spravili v pogon.

Brat Knorr je bil tako marljiv delavec, da ga večina od nas ni mogla dohajati. Vendar pa se je znal tudi razvedriti. Celo potem, ko je januarja 1942 prejel nadzor nad svetovno oznanjevalsko dejavnostjo Jehovovih prič, je včasih s člani betelske družine ali pa z učenci misijonarske šole Gilead na zemljišču šole blizu South Lansinga v državi New York igral baseball.

Aprila 1950 se je betelska družina preselila v novo zgrajeni desetnadstropni del naše stanovanjske zgradbe na Columbia Heights 124 v Brooklynu (New York). V novi jedilnici je bilo dovolj prostora, da smo pri obrokih vsi sedeli skupaj. Med gradnjo te stanovanjske zgradbe, ki je trajala okrog tri leta, nismo mogli imeti programa jutranjega čaščenja. Kako srečni smo bili, ko se je ta program lahko nadaljeval! Brat Knorr me je določil, da sedim ob njem za mizo predsedujočega, tako da bi mu pomagal spomniti se imen novejših članov naše družine. Na istem sedežu sem pri jutranjem čaščenju in zajtrku sedel 50 let. Nato pa so 4. avgusta 2000 to jedilnico zaprli ter me dodelili v eno od prenovljenih jedilnic v nekdanjem hotelu Towers.

V 1950-ih sem nekaj časa delal za stavnim strojem v tovarni, in sicer sem pripravljal vrstice s tiskarskimi črkami, ki se jih je potem kot del postopka izdelovanja tiskarskih plošč sestavilo v strani. To delo mi ni bilo preveč pri srcu, toda William Peterson, ki je bil odgovoren za stroje, je bil tako prijazen z mano, da mi je bil čas, ko sem tam delal, vseeno v veselje. Nato pa so leta 1960 potrebovali prostovoljce, ki bi prepleskali na novo zgrajeno stanovanjsko zgradbo na Columbia Heights 107. Z veseljem sem se dal na razpolago, da pomagam pripraviti te nove prostore za našo naraščajočo betelsko družino.

Nedolgo po tem, ko smo zgradbo na Columbia Heights 107 prepleskali, sem bil prijetno presenečen, ko sem prejel nalogo, da sprejemam obiskovalce, ki pridejo v Betel. Zadnjih 40 let, ko sem bil receptor, je bilo enako čudovitih kot vsa druga leta, ki sem jih preživel v Betelu. Najsi so skozi vrata vstopili obiskovalci ali pa novi člani betelske družine, je bilo ganljivo razmišljati o rezultatih našega skupnega truda pri delu v prid Kraljestva.

Goreči preučevalci Biblije

Naša betelska družina je duhovno bogata zato, ker imajo njeni člani radi Biblijo. Na začetku, ko sem prišel v Betel, sem Emmo Hamilton, ki je delala kot korektorica, vprašal, kolikokrat je prebrala Biblijo. »Petintridesetkrat,« je odgovorila, »potem pa sem nehala šteti.« V približno istem času je v Betelu služil še en neomajni kristjan, Anton Koerber, ki je govoril: »Biblija naj vam bo vedno na dosegu roke.«

Po smrti brata Russlla leta 1916 je njegove organizacijske odgovornosti prevzel Joseph F. Rutherford. Rutherford je bil energičen, izurjen javni govornik, ki je pred vrhovnim sodiščem Združenih držav kot odvetnik zagovarjal primere Jehovovih prič. Potem ko je leta 1942 Rutherford umrl, je njegovo mesto prevzel brat Knorr, ki si je zelo prizadeval razviti svoje spretnosti v javnem govorništvu. Ker sem živel v sobi, blizu njegove, sem pogosto slišal, kako je znova in znova vadil svoje govore. Sčasoma je s takšnim marljivim trudom postal odličen javni govornik.

Februarja 1942 je brat Knorr pomagal ustanoviti program, s katerim bi se vsi bratje v Betelu izboljšali v svojih učiteljskih in govorniških  sposobnostih. Šola se je osredinjala na raziskovanje Biblije ter javno govorništvo. Na začetku je moral vsak od nas imeti kratek govor o kakšni biblijski osebi. V svojem prvem govoru sem predstavil Mojzesa. Leta 1943 je bila podobna šola ustanovljena v občinah Jehovovih prič in obstaja še danes. V Betelu se še vedno poudarja pridobivanje biblijskega spoznanja in razvijanje učinkovitih poučevalnih metod.

Februarja 1943 je bil ustanovljen prvi razred misijonarske šole Gilead. Sedaj pa je v Gileadu diplomiral že 111. razred! V tej šoli se je v njenih dobrih 58 letih delovanja izšolalo več kot 7000 ljudi, da bi kot misijonarji služili po vsem svetu. Vredno je omeniti, da je bilo leta 1943, ko se je ta šola začela, po vsem svetu le malo več kot 100.000 Jehovovih prič. Sedaj pa jih pri oznanjevanju dobre novice o Božjem kraljestvu sodeluje več kot 6,000.000.

Hvaležen za svojo duhovno dediščino

Tik pred ustanovitvijo Gileada smo trije bratje iz Betela prejeli nalogo, naj obiskujemo občine po vseh Združenih državah. V teh občinah smo v prizadevanju, da bi jih duhovno okrepili, ostali po en dan, nekaj dni ali celo ves teden. Imenovali smo se služabniki bratovščine, kasneje pa so se takšni bratje imenovali okrajni služabniki oziroma okrajni nadzorniki. Toda nedolgo po otvoritvi šole Gilead so me zaprosili, naj se vrnem, da bi poučeval nekaj predmetov. Kot redni učitelj sem poučeval od drugega do petega razreda, prav tako pa sem nadomestil nekega rednega učitelja ter poučeval 14. razred. To, da sem lahko z učenci pregledoval znamenite začetne dogodke v novodobni zgodovini Jehovove organizacije (in mnoge sem lahko povedal iz lastnih izkušenj), me je spodbudilo, da sem  še bolj cenil svojo bogato duhovno dediščino.

Še ena prednost, ki sem jo imel v vseh teh letih, je bilo obiskovanje mednarodnih zborovanj Jehovovega ljudstva. Leta 1963 sem skupaj z več kot 500 drugimi delegati potoval po svetu, da bi bil navzoč na zborovanjih »Večna dobra novica«. Druga zgodovinska zborovanja, ki sem jih obiskal, so bila: leta 1989 v Varšavi (Poljska), leta 1990 v Berlinu (Nemčija) ter leta 1993 v Moskvi (Rusija). Na vsakem od teh zborovanj sem imel priložnost spoznati nekaj naših dragih bratov in sester, ki so zdržali desetletja preganjanja pod nacističnim ali komunističnim režimom oziroma obojim. Ti doživljaji so mi zares okrepili vero!

Moje življenje v Jehovovi službi je resnično bogato! Zaloga duhovnih blagoslovov se nikoli ne izčrpa. In bolj ko razdajamo te dragocenosti, bolj smo bogati, kar za gmotno bogastvo ne velja. Včasih slišim nekatere govoriti, da bi raje videli, če ne bi bili vzgojeni kot Jehovove priče. Pravijo, da se jim zdi, da bi biblijske resnice bolj cenili, če bi najprej okusili življenje zunaj Božje organizacije.

Vedno me vznemiri, ko slišim mlade govoriti takšne reči, ker s tem pravzaprav govorijo, da je najboljše, če človek odraste, ne da bi poznal Jehovove poti. Toda pomislite na vse slabe navade in pokvarjeno razmišljanje, česar se morajo ljudje odvaditi, ko kasneje v življenju najdejo biblijsko resnico. Vedno sem bil zelo hvaležen za to, da sta starša svoje tri otroke vzgojila po poti pravičnosti. John je ostal zvest Jehovov služabnik vse do svoje smrti julija 1980, Esther pa je še danes zvesta Priča.

Z velikim veseljem se spominjam mnogih čudovitih prijateljstev, ki sem jih imel z zvestimi krščanskimi brati in sestrami. Sedaj sem v Betelu že več kot 67 sijajnih let. Čeprav se nisem nikoli poročil, imam mnogo duhovnih sinov in hčera kakor tudi duhovnih vnukov. In z veseljem pomislim na vse drage nove člane naše svetovne duhovne družine, ki jih bom še spoznal in od katerih je vsak dragocen. Kako resnične so besede: »Jehovov blagoslov je ta, ki bogatí.« (Pregovori 10:22, NW)

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 20]

Z leve proti desni: oče z mojim bratom Johnom v naročju, Esther, jaz ter moja mama

[Slike na strani 23]

Pri poučevanju Gileadovega razreda leta 1945

Zgoraj desno: učitelji v šoli Gilead – Eduardo Keller, Fred Franz, jaz in Albert Schroeder

[Slika na strani 24]

Ko premišljujem o svojem bogatem življenju v Jehovovi službi