Problemi razrednega razlikovanja

»ENAKOST JE MORDA RES PRAVICA, VENDAR JE NOBENA OBLAST NA ZEMLJI NE BO NIKOLI URESNIČILA.«

To je rekel Honoré de Balzac, francoski pisatelj iz 19. stoletja. Ali se z njim strinjate? Mnogi nagonsko menijo, da je razredno razlikovanje napačno. Človeška družba pa je celo v tem 21. stoletju še vedno razdeljena na številne družbene sloje.

CALVIN COOLIDGE, predsednik Združenih držav med letoma 1923 in 1929, se je ukvarjal s problemom razrednih razlik v družbi in tudi govoril o »končni odstranitvi vseh privilegiranih slojev«. Kljub temu je Kernerjeva komisija, ki so jo sestavili približno 40 let po Coolidgovem predsednikovanju, da bi preučila odnose med rasami, izrazila zaskrbljenost, da bodo Združene države neogibno postale dve družbi: »ena temnopolta, ena svetlopolta – ločeni in neenaki«. Nekateri trdijo, da se je to predvidevanje že uresničilo in da se v tej deželi »gospodarski in rasni prepad poglablja«.

Zakaj je tako težko uresničiti zamisel o človeški enakosti? Poglaviten dejavnik je človeška narava. Nekdanji ameriški kongresnik William Randolph Hearst je nekoč dejal: »Vsi ljudje so vsaj v enem pogledu ustvarjeni enaki, namreč da želijo biti neenaki.« Kaj je s tem mislil? Morda je Henry Becque, francoski dramatik iz 19. stoletja, to povedal jasneje: »Enakost je tako težko doseči zato, ker si je želimo le s tistimi, ki so višje od nas.« Z drugimi besedami ljudje želijo biti enaki s tistimi, ki so na družbeni lestvici nad njimi; toda le redki so pripravljeni omejiti svoje ugodnosti in prednosti, da bi zagotovili enakost tistim, ki jih imajo za nižje od sebe.

V preteklosti so se ljudje že rodili kot pripadniki preprostega ljudstva, plemstva ali celo kraljeve družine. To še vedno velja za nekatere kraje. Vendar je danes v večini dežel denar ali pomanjkanje le-tega tisto, kar določa, ali kdo spada v nižji, srednji oziroma višji sloj. Obstajajo pa še drugi dejavniki, ki odločajo o posameznikovem družbenem položaju, kot so rasa, izobrazba in pismenost. V nekaterih krajih je spol poglaviten vzrok za zapostavljanje, saj se na ženske gleda kot na nižji sloj.

 Žarki upanja?

Zakonodaja, ki ureja človekove pravice, je pripomogla k odpravljanju nekaterih razrednih pregrad. V Združenih državah so bili sprejeti zakoni za odpravo rasnega razlikovanja, v Južnoafriški republiki pa so apartheid zakonsko prepovedali. Suženjstvo, čeprav še vedno obstaja, je v večjem delu sveta nezakonito. S sodnimi odločitvami se je na silo doseglo priznanje zemljiških pravic določenih prvotnih prebivalcev, zakoni proti zapostavljanju pa so prinesli olajšanje nekaterim prikrajšanim slojem.

Ali to naznanja konec razrednega razlikovanja v družbi? Pravzaprav ne. Čeprav so sedaj nekatere razredne razlike v družbi morda manjše, pa so se pričele pojavljati nove delitve. Knjiga Class Warfare in the Information Age pravi: »Splošna delitev na kapitaliste in delavce se zdi danes neprimerna, toda le zato, ker sta se ta številčna razreda razdrobila v manjše skupine jeznih ljudi.«

Ali bodo razredne razlike vedno ločevale ljudi? Kot bo pokazal naslednji članek, položaj vseeno ni brezupen.