Mesto na vrhu gore

»VI STE luč svetu. Mesto, ki stoji vrhu gore, se ne more skriti,« je Jezus rekel svojim učencem v znamenitem govoru na gori. (Matevž 5:14)

Mnogo judejskih in galilejskih mest so raje zgradili na hribih kot pa v dolinah. Poglaviten razlog za takšno izbiro je bila varnost. Izraelska naselja so navadno poleg zavojevalske vojske pustošile tudi plenilne čete. (2. kraljev 5:2; 24:2) Odločni prebivalci so lažje branili strnjene hiše na vrhu hriba kot pa naselje v nižini, ki bi za zaščito potrebovalo močnejše obzidje.

Judovske hiše so običajno belili z apnom, zato se je skupino teh pobeljenih hiš, ki so bile strnjene na vrhu hriba, zlahka videlo daleč naokrog. (Dejanja 23:3) Ta mesta na hribih so sijala na žarečem palestinskem soncu kot svetilnik, podobno kot sijejo sredozemska mesta še danes.

Jezus je ta presenetljivi videz galilejskega in judejskega podeželja uporabil, da bi svoje sledilce poučil o vlogi pravega kristjana. »Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi,« jim je rekel, »da vidijo vaša dobra dela in slavé Očeta vašega, ki je v nebesih.« (Matevž 5:16) Čeprav kristjani dobrih del ne opravljajo zato, da bi jih ljudje hvalili, pa njihovo lepo vedenje ne ostane neopaženo. (Matevž 6:1)

Takšno lepo vedenje je še posebej opazno na območnih zborovanjih Jehovovih prič. Neki španski časopis je glede nedavnega zborovanja poročal: »Medtem ko zanimanje za verske teme pri drugih veroizpovedih plahni, pa to ne velja za Jehovove priče. Ne želijo namreč, da Biblija izgubi svojo vrednost, zato Božjo besedo udejanjajo.«

Thomas, oskrbnik stadiona v severozahodnem delu Španije, ki so ga Priče redno uporabljali, se je veselil tega, da je lahko bil z ljudmi, ki Božjo besedo udejanjajo. Svojo upokojitev je preložil za več tednov, ker je hotel biti navzoč na območnem zborovanju Jehovovih prič. Ko so mnogi delegati, tudi mlajši, na koncu zborovanja pristopili k njemu, da bi se mu zahvalili za sodelovanje v preteklih letih in mu želeli vse dobro v pokoju, je zajokal. »To, da sem vas spoznal, je bila ena najlepših izkušenj v mojem življenju,« je dejal.

Mesto na vrhu hriba pritegne pozornost opazovalca zato, ker je na obzorju jasno vidno in ker vsaka bela hiša v njem odbija sončno svetlobo. Pravi kristjani podobno zbujajo pozornost kot drugačni, ker si prizadevajo upoštevati vzvišena svetopisemska merila poštenosti, morale in sočutja.

Poleg tega pa kristjani s svojo oznanjevalsko dejavnostjo odsevajo luč resnice. Apostol Pavel je o kristjanih prvega stoletja rekel: »Ker opravljamo to službo, kakor smo dobili usmiljenje, ne izgubljamo srca; [. . .] marveč se z razodevanjem resnice priporočamo vesti vseh ljudi vpričo Boga.« (2. Korinčanom 4:1, 2) Čeprav so jim nasprotovali, kjer koli so oznanjali, je Jehova  blagoslovil njihovo strežbo, tako da je lahko Pavel okrog leta 60 n. š. pisal, da se dobro novico oznanjuje »vsemu stvarjenju pod nebom«. (Kološanom 1:23)

Danes Jehovove priče prav tako resno jemljejo svojo odgovornost, naj ‚sveti njihova luč pred ljudmi‘, kakor je zapovedal Jezus. Jehovove priče razglašajo dobro novico o Kraljestvu z govorjeno besedo in z natisnjenim gradivom v 235 deželah po vsem svetu. Da bi luč biblijske resnice dosegla kar največ ljudi, so njihove na Bibliji temelječe izdaje na voljo v kakih 370 jezikih. (Matevž 24:14; Razodetje 14:6, 7)

V mnogih krajih so Priče sprejeli izziv učenja jezikov tistih ljudi, ki so emigrirali iz dežel, kjer je oznanjevalsko delo trenutno ovirano ali pa je nekoč bilo. V številna velika mesta Severne Amerike se je denimo priselilo mnogo ljudi iz Kitajske in Rusije. Krajevni Priče so si prizadevali, da bi se naučili kitajščine, ruščine in drugih jezikov, da bi lahko tem prišlekom oznanjevali dobro novico. Pravzaprav organizirajo pospešene tečaje v številnih jezikih, da bi se lahko dobro novico oznanjalo še drugim, vse dokler je polje ‚belo za žetev‘. (Janez 4:35)

Prerok Izaija je napovedal: »Zgodi se v poslednjih dneh, da bo gora hiše GOSPODOVE trdno postavljena na vrhu drugih gorá in povišana nad hribe, in vsi narodi se bodo stekali k njej.« Jehovove priče s svojim vedenjem in svojo strežbo pomagajo ljudem vsepovsod priti h ‚gori hiše GOSPODOVE‘, da bi se učili o Božjih poteh in da bi spoznali kako hoditi po Božji stezi. (Izaija 2:2, 3) Radosten izid takšnega naprezanja pa se kaže v tem, da skupaj ‚slavé nebeškega Očeta‘, Boga Jehova, kot je to poudaril Jezus. (Matevž 5:16; 1. Petrov 2:12)