Vprašanja bralcev

Koliko za današnje kristjane veljajo omejitve, ki so bile glede poroke med sorodniki točno določene v mojzesovski postavi?

Postava, ki jo je Jehova dal izraelskemu narodu, ne govori podrobno o poročnih obredih in poteku poroke. Vsekakor pa prepoveduje zakonsko zvezo med določenimi posamezniki. Tako denimo v Tretji Mojzesovi knjigi 18:6–20 najdemo seznam nedovoljenih zvez z ‚bližnjim krvnim sorodnikom‘ (Ekumenska izdaja). Ta odlomek precej podrobno določa, kateri krvni sorodniki med sabo ne smejo imeti spolnih odnosov. Seveda pa kristjani niso pod mojzesovsko postavo, niti jih ne vežejo njeni predpisi. (Efežanom 2:15; Kološanom 2:14) Vendar pa to ne pomeni, da lahko kristjani to preprosto prezrejo, ko izbirajo, s kom se bodo poročili. Za to obstajajo številni razlogi.

Kot prvo obstajajo svetni zakoni, ki urejajo poroko med ožjimi sorodniki, in kristjani so pravzaprav dolžni upoštevati zakone države, v kateri živijo. (Matevž 22:21; Rimljanom 13:1) Seveda pa se takšni zakoni od kraja do kraja razlikujejo. Večina sodobnih zakonov te vrste temelji predvsem na genetskih dejavnikih. Znano je, da so potomci zakoncev, ki sta ožja krvna sorodnika, bolj izpostavljeni genetskim napakam in boleznim. Kristjani, ki se poročijo, se zaradi tega in tudi, ker želijo biti ‚pokorni višjim oblastem‘, ravnajo po krajevnih zakonih glede poroke.

Vprašanje pa je tudi, kaj je in kaj ni sprejemljivo v skupnosti, kjer posameznik živi. Skoraj vsaka kultura ima pravila in običaje, s katerimi prepovedujejo poroko med dvema, ki sta v ožjem krvnem sorodstvu, saj imajo takšne zveze pogosto za krvoskrunske in zatorej prepovedane. Čeprav se v različnih kulturah prepovedi določenih zvez morda zelo razlikujejo, pa »lahko na splošno rečemo, da čim bližja je genetska zveza med posameznikoma, tem močnejša in srditejša je prepoved, ki jima ne dovoljuje oziroma ju skuša odvrniti od tega, da bi imela spolne odnose«, pravi The Encyclopædia Britannica. Kristjani potemtakem ne želijo ravnati tako, kot da se ne bi prav nič ozirali na priznane običaje oziroma na upravičeno občutljivost skupnosti celo, če ne gre za krvoskrunske odnose, saj ne želijo sramotiti krščanske občine ali Božjega imena. (2. Korinčanom 6:3)

Ne smemo pa spregledati naše od Boga dane vesti. Vsi ljudje se rodijo z občutkom za to, kaj je pravilno in kaj napačno, kaj dobro in kaj slabo. (Rimljanom 2:15) Njihova vest jim, razen če ni zaradi sprevrženih navad izkrivljena ali otopela, pove, kaj je normalno in pravilno ter kaj je nenaravno in žaljivo. Jehova je namigoval na to dejstvo, ko je Izraelcem dal svoj zakon, ki je prepovedoval poroko med ožjimi krvnimi sorodniki. Tam beremo: »Ne delajte, kar delajo v deželi Egiptovski, ki ste v njej prebivali, niti ne počenjajte, kar uganjajo v deželi Kanaanski, v katero vas vodim, in po njih postavah nikar ne živite.« (3. Mojzesova 18:3) Kristjani cenijo svojo vest, ki se opira na Biblijo, in ne dovolijo, da jo pokvari popačen občutek, ki ga imajo narodi glede tega, kaj je pravilno in kaj napačno. (Efežanom 4:17–19)

Kaj lahko torej sklenemo? Čeprav kristjani niso pod mojzesovsko postavo, jim njihova vest jasno govori, da je poroka med ožjimi krvnimi sorodniki – denimo med očetom in hčerjo, materjo in sinom, bratom in sestro – popolnoma nesprejemljiva v krščanski skupnosti. * Kristjani se zavedajo, kar se tiče širšega kroga sorodnikov, da obstajajo zakoni in predpisi, ki urejajo zakonite zakonske zveze in da obstajajo merila, ki so v družbi in kulturi sprejemljiva. O teh je treba skrbno premisliti, da bi se lahko ravnali po svetopisemskem opominu: »Častit bodi zakon pri vseh.« (Hebrejcem 13:4)

[Podčrtna opomba]