Klodvigov krst – 1500 let katoličanstva v Franciji

»V IMENU papeža, bum,« je pisalo v spremnem sporočilu k lažni bombi, ki so jo našli v neki francoski cerkvi, katero naj bi papež Janez Pavel II. obiskal septembra 1996. To je bil skrajni primer nasprotovanja, ki je zaznamoval papežev peti obisk celinskega dela Francije. Kljub temu je tistega leta prišlo v francosko mesto Reims kakih 200.000 ljudi, da bi se skupaj s papežem slovesno spomnili 1500. obletnice spreobrnitve frankovskega kralja Klodviga h katoličanstvu. Kdo je bil ta kralj, čigar krst so poimenovali krst Francije? In zakaj je slovesnost v spomin na ta dogodek povzročila toliko sporov?

Cesarstvo v zatonu

Klodvig se je rodil okoli leta 466 n. š. kot sin Hilderika I., kralja salijskih Frankov. Rimljani so si to germansko pleme podjarmili leta 358 n. š. ter jim dovolili naselitev na področju današnje Belgije pod pogojem, da bodo branili mejo in rimsko vojsko oskrbovali z vojaki. Ti Franki so se zaradi tesnih stikov s krajevnim galsko-romanskim prebivalstvom postopno romanizirali. Hilderik I. je bil zaveznik Rimljanov in se je bojeval proti vdorom drugih germanskih plemen, kot so bili Zahodni Goti in Sasi. Galsko-romansko prebivalstvo mu je bilo za to hvaležno.

Rimska provinca Galija se je raztezala od reke Ren na severu do Pirenejev na jugu. V vodstvu dežele pa je po smrti rimskega generala Aecija leta 454 n. š. bila praznina. Poleg tega je odstavitev Romula Avgustula, zadnjega rimskega cesarja, leta 476 n. š. in propad zahodnega dela rimskega cesarstva močno zamajala politično stabilnost pokrajine. Zato je bila Galija podobna zreli hruški, ki samo čaka, da jo utrga eno od plemen, naseljenih znotraj njenih meja. Prav nič torej ne preseneča, da si je Klodvig, ko je nasledil svojega očeta, pričel prizadevati za tem, da bi razširil meje svojega kraljestva. Leta 486 n. š. je v bitki v bližini mesta Soissons porazil zadnjega rimskega predstavnika v Galiji. Ta zmaga mu je prinesla nadzor nad vsem področjem med reko Somme na severu ter Loaro v srednji in zahodni Galiji.

Mož, ki bo kralj

Za razliko od drugih germanskih plemen so Franki ostali pogani. Vendar je na Klodvigovo  življenje močno vplivala njegova poroka z burgundsko princeso Klotildo. Klotilda si je kot goreča katoličanka neutrudno prizadevala spreobrniti svojega moža. Po zgodovinskih zapisih Gregorja iz Toursa iz 6. stoletja je Klodvig leta 496 n. š. med bitko v Tolbiacu (Zülpich, Nemčija) proti plemenu Alemanov obljubil, da bo poganstvo opustil, če mu bo Klotildin bog zagotovil zmago. Čeprav so bile Klodvigove čete na robu poraza, je bil alemanski kralj ubit in njegova vojska se je predala. Kar se je tikalo Klodviga, mu je zmago naklonil Klotildin bog. Izročilo pravi, da ga je »sveti« Remigij krstil 25. decembra leta 496 n. š. v katedrali v Reimsu. Vendar nekateri menijo, da se je to verjetneje zgodilo kasneje leta 498 ali 499 n. š.

Klodvigu je pri poizkusih, da bi zavzel burgundsko kraljestvo na jugovzhodu, spodletelo. Toda njegov pohod proti Zahodnim Gotom je bil okronan z uspehom, ko jih je leta 507 n. š. porazil v Vouilléju blizu Poitiersa, in s tem dobil nadzor nad večjim delom jugozahodne Galije. Anastazij, cesar vzhodnega rimskega cesarstva, je Klodvigu v priznanje za to zmago podelil naziv častnega konzula. Njegovo vladarstvo je bilo tako v očeh galsko-romanskega prebivalstva uzakonjeno, zato je bil po položaju nad vsemi drugimi zahodnimi kralji.

Ko si je podredil še področje Frankov iz Porenja na vzhodu, je za prestolnico izbral Pariz. V zadnjih letih življenja je svoje kraljestvo okrepil tako, da mu je dal pisan zakonik, imenovan salijski zakon, ter sklical cerkveni koncil v Orléansu, da bi določil odnose med cerkvijo in državo. Ob svoji smrti, verjetno 27. novembra 511 n. š., je bil edini vladar treh četrtin Galije.

The New Encyclopædia Britannica imenuje Klodvigovo spreobrnitev h katoliški veri za »odločilen trenutek v zgodovini zahodne Evrope«. Zakaj je bila spreobrnitev tega poganskega kralja tako pomembna? Pomembna je bila zaradi dejstva, da je Klodvig izbral katoličanstvo in ne arianizma.

Arijanski spori

Okoli leta 320 n. š. je Arij, duhovnik v Aleksandriji (Egipt), pričel širiti skrajnostne zamisli glede trojice. Arij je zanikal to, da je Sin iste narave kot Oče. Sin ne bi mogel biti Bog ali enak Očetu, saj je imel začetek. (Kološanom 1:15) Kar se tiče svetega duha, je Arij verjel, da je oseba, vendar podrejena  obema, Očetu in Sinu. Ta nauk, ki je postal zelo razširjen in priljubljen, je znotraj cerkve vzbudil močno nasprotovanje. Na nicejskem koncilu leta 325 n. š. so Arija izgnali, njegove nauke pa obsodili. *

Vendar se spori s tem še niso končali. Ta doktrinarna kriza je trajala še kakih 60 let, saj se je vsak naslednji cesar postavil na eno ali drugo stran. Končno je leta 392 n. š. cesar Teodozij I. pravoverno katoličanstvo skupaj z naukom o trojici naredil za državno vero rimskega cesarstva. Medtem pa je Ulfila, germanski škof, Gote spreobrnil k arianizmu. Druga germanska plemena so to obliko »krščanstva« hitro sprejela. *

Do Klodvigovih dni je bila katoliška cerkev v Galiji v krizi. Arijanski Zahodni Goti so skušali zatreti katoličanstvo tako, da niso dovolili nadomestiti umrlega škofa. Poleg tega je cerkev trpela zaradi dveh papeških razkolov, v Rimu pa so se duhovniki nasprotujočih si frakcij pobijali med seboj. Da bi to zmešnjavo še povečali, so nekateri katoliški pisci predstavili zamisel, da bo leto 500 n. š. zaznamovalo konec sveta. Tako se je na spreobrnitev frankovskega osvajalca h katoličanstvu gledalo kot na obetaven dogodek, ki naznanja »nov milenij svetnikov«.

Toda iz kakšnih razlogov se je spreobrnil Klodvig? Čeprav verskih nagibov ne moremo izvzeti, pa je v mislih gotovo imel politične cilje. Klodvig si je s tem, da se je odločil za katoličanstvo, pridobil naklonjenost pretežno katoliškega galsko-romanskega prebivalstva in podporo vplivne cerkvene hierarhije. To mu je prineslo nesporno prednost pred njegovimi političnimi tekmeci. VThe New Encyclopædia Britannica piše, da je »njegova osvojitev Galije postala vojna za osvoboditev izpod jarma osovraženih arijanskih krivovercev«.

Kakšen je bil Klodvig v resnici?

V uvodnem delu slovesnosti leta 1996 je reimski nadškof Gérard Defois opisal Klodviga kot »simbol dobro premišljene in odgovorne spreobrnitve«. Vendar pa je francoski zgodovinar Ernest Lavisse pripomnil: »Klodvigova spreobrnitev ni v nobenem pogledu spremenila njegovega značaja; blago in miroljubno sporočilo evangelijev se ni dotaknilo njegovega srca.« Drug zgodovinar je pojasnil: »Namesto k Odinu (nordijskemu bogu)  se je obrnil h Kristusu in ostal isti kot prej.« Podobno kot je Konstantin ravnal po svoji tako imenovani spreobrnitvi h krščanstvu, je Klodvig hotel okrepiti svoje vladarstvo, tako da je načrtno pomoril vse svoje tekmece za prestol. Pokončal je »vse svoje sorodnike do šestega kolena«.

Po njegovi smrti so pričeli ustvarjati mit, ki bi ga iz krutega bojevnika spremenil v slavnega svetnika. Na poročilo, ki ga je Gregor iz Toursa napisal skoraj stoletje kasneje, se gleda kot na zavesten trud, da bi Klodviga poenačil s Konstantinom, prvim rimskim cesarjem, ki je sprejel »krščanstvo«. In zdi se, da ga Gregor, ko pravi, da je ob krstu imel 30 let, poskuša primerjati s Kristusom. (Lukež 3:23)

To je v 9. stoletju nadaljeval tudi Hinkmar, škof iz Reimsa. V času, ko so katedrale tekmovale za romarje, je z biografijo, ki jo je napisal o svojem predhodniku, »svetem« Remigiju, verjetno hotel povečati ugled svoje cerkve in jo obogatiti. Po njegovi pripovedi je bel golob prinesel stekleničko olja, da bi mazilil Klodviga ob njegovem krstu – povsem očitno namigovanje na Jezusovo maziljenje s svetim duhom. (Matevž 3:16) Hinkmar je tako povezal Klodviga, Reims in monarhijo ter s tem podprl zamisel, da je bil Klodvig Gospodov maziljenec. *

Slovesnost, ki so jo spremljali spori

Nekdanji francoski predsednik Charles de Gaulle je nekoč rekel: »Po mojem mnenju se zgodovina Francije prične s Klodvigom, ki ga je pleme Frankov, po katerih se Francija tudi imenuje, izbralo za kralja te dežele.« Vendar vsi ne mislijo tako. Slovesnost 1500. obletnice Klodvigovega krsta so spremljali spori. V narodu, kjer sta cerkev in država uradno ločeni že od leta 1905, so mnogi kritizirali sodelovanje države na, po njihovem mnenju, verski slovesnosti. Ko je mestni svet v Reimsu objavil, da nameravajo plačati postavitev odra, ki ga bo papež uporabil med svojim obiskom, je neko združenje doseglo, da je sodišče to odločitev označilo kot protiustavno in jo razveljavilo. Drugi pa so menili, da cerkev poskuša Franciji znova vsiliti svojo moralno in svetno oblast. Nadaljnje zaplete pri slovesnosti je povzročilo to, da so si Klodviga za simbol prisvojile skrajno desničarska nacionalna fronta in fundamentalistične katoliške skupine.

Nekateri pa so to slovesnost kritizirali z zgodovinskega gledišča. Klodvigov krst, so rekli, ni spreobrnil Francije h katoličanstvu, saj je bila ta vera že trdno vsajena v galsko-romanskem prebivalstvu. Trdili so tudi, da njegov krst ne označuje rojstva Francije kot naroda. Menijo, da je rojstvo Francije primernejše umestiti v čas razdelitve kraljestva Karla Velikega leta 843 n. š., s čimer bi prvi kralj Francije postal Karel Plešasti, ne pa Klodvig.

1500 let katoličanstva

Kako pa gre danes po več kot 1500 letih katoličanstvu v Franciji, »cerkvini najstarejši  hčeri«? Francija je do leta 1938 imela najvišje število krščenih katoličanov na svetu. Sedaj je na šestem mestu za državama, kot sta Filipini in Združene države. In čeprav je v Franciji 45 milijonov katoličanov, jih k maši redno hodi samo 6 milijonov. Nedavna raziskava med francoskimi katoličani je odkrila, da jih 65 odstotkov »ne upošteva cerkvenih naukov glede spolnosti« in da je vsaj 5 odstotkov takšnih, ki jim Jezus »prav nič« ne pomeni. Takšne negativne težnje so papeža spodbudile, da je med svojim obiskom v Franciji leta 1980 vprašal: »Francija, kaj si storila z obljubami, ki si jih dala ob krstu?«

[Podčrtna opomba]

[Zemljevid na strani 27]

(Lega besedila - glej publikacijo)

SASI

Ren

Somme

Soissons

Reims

Pariz

GALIJA

Loara

Vouillé

Poitiers

PIRENEJI

ZAHODNI GOTI

Rim

[Slika na strani 26]

Klodvigov krst, naslikan v rokopisu iz 14. stoletja

[Vir slike]

© Cliché Bibliothèque nationale de France, Paris

[Slika na strani 28]

Kip Klodvigovega krsta (osrednji lik) na zunanji strani katedrale v Reimsu (Francija)

[Slika na strani 29]

Obisk Janeza Pavla II. v Franciji v spomin na Klodvigov krst je povzročil spor