Balzamiranje – ali je za kristjane?

Ko se je življenje zvestega očaka Jakoba bližalo koncu, je izrekel svojo zadnjo željo: »Pokopljite me pri mojih očetih, v jamo, ki je na njivi Efrona Hetejca, v jamo, ki je na njivi Makpeli, nasproti Mamri v deželi Kanaanski.« (1. Mojzesova 49:29–31)

JOŽEF je upošteval prošnjo svojega očeta in ravnal po običaju, ki je takrat prevladoval v Egiptu. Ukazal je »svojim služabnikom zdravnikom, naj njegovega očeta balzamirajo« (SSP ). Glede na zapis v 1. Mojzesovi knjigi 50. poglavju so zdravniki običajno potrebovali 40 dni za pripravo trupla. Ker so Jakoba balzamirali, je številčni, počasi premikajoči se karavani družinskih članov in egipčanskih dostojanstvenikov uspelo prepotovati okoli 400 kilometrov, da bi njegove posmrtne ostanke za pokop prenesli v Hebron. (1. Mojzesova 50:1–14)

Ali je mogoče, da bi se Jakobovo balzamirano truplo nekega dne našlo? V najboljšem primeru so možnosti za to pičle. Ker je bila izraelska pokrajina dobro namočena, je tam skoraj nemogoče najti določene vrste arheoloških artefaktov. (2. Mojzesova 3:8) Starodavnih predmetov iz kovine in kamna je obilo, toda večina občutljivejših predmetov, kot so tkanina, usnje in balzamirana trupla, vlage in časovnih sprememb ni prenesla.

Kaj pa balzamiranje pravzaprav je? Čemu se ga je uporabljalo? Ali je za kristjane?

Kje se je običaj pričel?

Balzamiranje bi najbolje opisali kot ohranjanje človeškega ali živalskega trupla. Zgodovinarji se nagibajo k temu, da se je balzamiranje pričelo v Egiptu, da pa so ta postopek prav tako uporabljali staroveški Asirci, Perzijci in Skiti. Morda se je prvo zanimanje za balzamiranje in eksperimentiranje z njim sprožilo, ko so odkrili trupla, ki so bila zakopana v puščavskem pesku in tako naravno ohranjena. Do tako pokopanih trupel vlaga in zrak nista mogla priti, s čimer se je njihovo razpadanje omejilo. Nekateri razglabljajo, da se je balzamiranje pričelo, ko so našli trupla, ohranjena v natronu (natrijevem karbonatu), alkalijski soli, katere je v Egiptu in njegovi okolici veliko.

 Namen balzamiranja je preprosto ta, da se ustavi naravno bakteriološko delovanje, ki se začne nekaj ur po smrti ter povzroča razpad trupla. Če se je temu procesu mogoče izogniti, se razpadanje ustavi ali pa vsaj znatno upočasni. Pri tem so zaželene tri stvari: ohraniti truplo v navidez živem stanju, preprečiti njegovo trohnenje in ga narediti odpornega proti uničujočemu delovanju insektov.

Staroveški Egipčani so svoje mrtve balzamirali predvsem iz verskih razlogov. Njihova zamisel posmrtnega življenja je bila povezana z željo, da bi ostali v stiku s fizičnim svetom. Verovali so, da se bodo njihova telesa uporabljala vso večnost in da bodo oživljena. Četudi pa je bilo balzamiranje tako običajno, se do danes še ni našel noben egipčanski zapis o njegovem poteku. Najboljši je zapis grškega zgodovinarja Herodota iz 5. stoletja pr. n. š. Vendar pa poskusi, da bi prišli do želenih rezultatov po navodilih, ki jih je zapisal Herodot, baje niso bili preveč uspešni.

Ali je za kristjane?

Jakoba so balzamirali ljudje, katerih verovanje ni bilo enako njegovemu. Vendar si je težko predstavljati, da je Jožef, ko je predal očetovo truplo zdravnikom, zahteval molitve in obrede, ki so prav gotovo spremljali večino balzamiranj, opravljenih takrat v Egiptu. Oba, Jakob in Jožef, sta bila moža vere. (Hebrejcem 11:21, 22) Resda očitno ni Jehova zapovedal ohranjanja Jakobovih posmrtnih ostankov na takšen način, toda Sveto pismo tega dejanja vseeno ne obsoja. Balzamiranje Jakoba naj ne bi bil zgled za kasnejše podobno ravnanje izraelskega naroda ali krščanske občine. Pravzaprav o tej temi v Božji besedi ni podrobnih navodil. Potem ko so v Egiptu balzamirali še samega Jožefa, Sveto pismo tega postopka nikjer več ne omenja. (1. Mojzesova 50:26, SSP)

Človeški ostanki, ki so jih našli v grobnicah Palestine, so bili v precej slabem stanju, kar nakazuje, da Hebrejci običajno niso balzamirali mrtvih, vsaj ne za daljšo ohranitev. Lazarja denimo niso balzamirali. Čeprav je bil zavit v prt, so bili nekateri zaskrbljeni, ko naj bi odvalili kamen, ki je zapiral grobnico. Ker so od Lazarjeve smrti pretekli že štirje dnevi, je bila njegova sestra prepričana, da bo zaudarjalo, ko se bo grobnico odprlo. (Janez 11:38–44)

Ali so balzamirali Jezusa Kristusa? Evangelijske pripovedi tega ne podpirajo. Judje so imeli takrat navado, da so truplo umrlega pripravili z dišavnimi zelišči in olji, preden so ga položili k počitku. Za pripravo Jezusovega trupla je denimo Nikodem priskrbel veliko količino dišav. (Janez 19:38–42) Zakaj toliko dišav? K takšni radodarnosti sta ga lahko spodbudili iskrena ljubezen in spoštovanje do Jezusa. Ni nam treba sklepati, da se je takšne dišave uporabilo za ohranitev trupla.

Ali naj bi kristjan nasprotoval običaju balzamiranja? Če na to gledamo stvarno, je balzamiranje le odlašanje neogibnega. Iz prahu smo prišli in ob smrti se vrnemo v prah. (1. Mojzesova 3:19) Toda koliko časa bo preteklo od časa smrti do pogreba? Če pridejo na pogreb družinski člani in prijatelji od daleč, pa želijo videti truplo, bo posmrtne ostanke nedvomno treba vsaj do neke mere balzamirati.

 S svetopisemskega gledišča torej ni vzroka za skrb, če krajevni zakoni zahtevajo, da se truplo balzamira, ali pa če to želijo družinski člani. Mrtvi »ničesar ne vedo«. (Propovednik 9:5) Če so v Božjem spominu, bodo obujeni v življenje v njegovem obljubljenem novem svetu. (Job 14:13–15; Dejanja 24:15; 2. Petrov 3:13)

[Okvir/slika na strani 32]

BALZAMIRANJE – NEKOČ IN DANES

V staroveškem Egiptu je bilo to, kako bodo balzamirali truplo, odvisno od družbenega položaja družine. Premožna družina bi verjetno izbrala naslednji postopek:

S kovinskim orodjem so skozi nosnice izvlekli možgane. Potem se je z ustreznimi kemičnimi snovmi obdelalo lobanjo. Pri naslednjem koraku se je odstranilo vse notranje organe razen srca in ledvic. Da bi prišli v trebušno votlino, bi morali narediti zarezo na truplu, toda kaj takega so imeli za greh. Egipčani so, da bi nekako premagali ta kočljivi izziv, izbrali nekega posameznika, rezalca, da je naredil zarezo. Takoj, ko je to naredil, je pobegnil, saj je bila kazen za ta tako imenovani zločin prekletstvo in kamenjanje.

Potem ko so izpraznili trebušno votlino, so jo temeljito sprali. Zgodovinar Herodot je napisal: »Trebušno votlino napolnijo z najčistejšo zdrobljeno miro, s kasijo in z raznovrstnimi dišavnicami (razen z belim kadilom), potem pa odprtino zašijejo.«

Nadalje so truplo izsušili, tako da so ga za 70 dni namočili v natron. Zatem so truplo oprali in spretno povili z lanenim platnom. Platno so nato premazali s smolo ali pa s kako drugo lepljivo snovjo, ki je služila kot lepilo, in mumijo položili v razkošno okrašeno leseno skrinjo, ki je imela človeško obliko.

Danes je za balzamiranje potrebno le nekaj ur. Pogosto se to naredi tako, da se v vene in arterije, pa tudi v trebušno in prsno votlino, vbrizga ustrezno količino tekočine za balzamiranje. Z leti so razvili in uporabili raznovrstne raztopine. Vendar se zaradi stroškov in varnosti za balzamiranje najpogosteje uporablja raztopina formaldehida.

[Slika]

Zlata krsta kralja Tutankamona