Krepostne vodi značajnost

»ČLOVEK, rojen iz žene, je kratkih dni in dosita ima nadlog,« pravi Biblija. (Job 14:1) Zdi se, da sta bolečina in trpljenje nekaj običajnega za človekov obstoj. Saj je že vsakdanje življenje lahko polno skrbi in nemira! Kaj nas bo uspešno vodilo skozi preizkušnje in nam pomagalo ohraniti pravičen položaj pred Bogom?

Razmislimo o bogatem možu, po imenu Job, ki je živel v današnji Arabiji pred kakimi 3500 leti. Kakšno nesrečo je Satan zgrnil nad tega bogaboječega moža! Izgubil je vso živino in umrli so mu ljubljeni otroci. Kmalu zatem ga je Satan od glave do peta udaril z nevarnimi tvori. (Job, 1. in 2. poglavje) Job sploh ni vedel, zakaj se mu dogajajo slabe reči. Vendar »ni grešil [. . .] z ustnicami svojimi«. (Job 2:10) »Dokler ne umrem, ne dam si vzeti brezmadežnosti [značajnosti, NW] svoje!« je rekel. (Job 27:5) Da, Joba je skozi preizkušnje vodila značajnost.

Značajnost je definirana kot moralna trdnost oziroma dovršenost, ter zajema brezgrajnost in brezhibnost v Božjih očeh. Vendar ne pomeni popolnosti v govoru in dejanjih nepopolnih ljudi, ki nikakor ne morejo povsem dosegati Božjih meril. Ne, človeška značajnost označuje popolnost oziroma dovršenost v srčni vdanosti Jehovu ter njegovi volji in namenu. Takšna bogovdanost usmerja oziroma vodi krepostne v vsakršnih razmerah in ob vsakem času. Prvi del 11. poglavja biblijske knjige Pregovori kaže, kako nas lahko značajnost vodi na različnih življenjskih področjih in nam jamči blagoslove, ki prihajajo z njo. Zato želno preglejmo, kaj tam piše.

Značajnost navaja k poštenosti v poslovnih zadevah

Ko je kralj Salomon iz staroveškega Izraela poudaril načelo poštenosti, je pri tem raje kot pravne izraze uporabil pesniške besede. Rekel je: »Tehtnica lažniva je gnusoba GOSPODU, polna teža pa mu je po volji.« (Pregovori 11:1) To je prvo od štirih mest v knjigi Pregovori, kjer je s tehtnico in utežmi prikazano, da Jehova želi, da bi bili njegovi častilci v poslovnem ravnanju pošteni. (Pregovori 16:11; 20:10, 23)

Blaginja tistih, ki uporabljajo goljufivo tehtnico oziroma nepoštenost, lahko zavaja.  Toda ali bi resnično hoteli z neetičnim poslovnim ravnanjem zavrniti Božja merila glede dobrega in slabega? Če nas vodi značajnost, ne. Nepoštenost zavračamo, ker s popolno utežjo oziroma pravično mero za težo, ki pomeni poštenost, razveseljujemo Jehova.

‚Pri skromnih je modrost‘

Kralj Salomon nadaljuje: »Ko pride napuh [prevzetnost, NW], pride tudi sramota; pri skromnih pa je modrost.« (Pregovori 11:2) Prevzetnost, bodisi da se kaže kot ponos, neposlušnost ali zavist, prinese sramoto. Nasprotno pa je ponižno priznavanje naših omejitev pot modrosti. Kako izredno svetopisemski primeri ponazarjajo resničnost tega pregovora!

Zavisten levit Korah je bil na čelu uporne drhali proti oblasti Jehovovih postavljenih služabnikov, Mojzesa in Arona. Kakšen je bil izid tega prevzetnega dejanja? ‚Zemlja je odprla svoje žrelo ter požrla‘ nekaj upornikov, druge, tudi Koraha, pa je pogoltnil ogenj. (4. Mojzesova 16:1–3, 16–35; 26:10; 5. Mojzesova 11:6) Kakšna sramota! Pomislimo še na Uza, ki je prevzetno segel z roko in prijel skrinjo zaveze, da ne bi padla. Takoj je umrl. (2. Samuelova 6:3–8) Kako nujno je, da zavračamo prevzetnost!

Ponižen in skromen človek ne doživi sramote tudi, ko greši. Job je bil resda v mnogočem zgleden, toda bil je nepopoln. V preizkušnjah se je pokazalo, da je glede nekaterih reči razmišljal hudo zmotno. Ko se je branil pred tožniki, je postal nekoliko neuravnovešen. Namigoval je celo, da je pravičnejši od Boga. (Job 35:2, 3) Kako je Jehova popravil Jobovo razmišljanje?

Joba je poučil o tem, kako majhen je človek v primerjavi z Božjo veličino, tako da je opozoril na zemljo, morje, zvezdnato nebo, nekatere živali in druga čudesa stvarstva. (Job, 38.–41. poglavje) Jehova ni nikjer v svojem govoru dejal, zakaj Job trpi. Ni mu bilo treba. Job je bil skromen. Ponižno je priznal, da je med njim in Bogom velika razlika, kot tudi med njegovo nepopolnostjo in šibkostjo ter Jehovovo pravičnostjo in močjo. »Preklicujem,« je rekel, »in se kesam v prahu in pepelu.« (Job 42:6, Ekumenska izdaja) Joba je značajnost navedla, da je takoj sprejel karanje. Kako pa je z nami? Ali smo pripravljeni takoj sprejeti karanje oziroma opozorilo na napako, ko to potrebujemo, ker nas k temu navaja značajnost?

Mojzes je bil prav tako skromen in ponižen. Ko ga je vse bolj izčrpavala skrb za probleme drugih, mu je njegov tast Jetro ponudil praktično rešitev – naj nekaj odgovornosti razdeli med druge usposobljene može. Mojzes je priznal svoje omejitve, zato je predlog modro sprejel. (2. Mojzesova 18:17–26; 4. Mojzesova 12:3) Skromen človek je pripravljen pooblaščati druge in se ne boji, da bo nekako izgubil nadzor, če bo primerne odgovornosti razdelil med druge  usposobljene može. (4. Mojzesova 11:16, 17, 26–29) Ne, voljan jim je pomagati, da duhovno napredujejo. (1. Timoteju 4:15) Ali naj ne bi bili takšni tudi mi?

‚Pot brezgrajnega je ravna‘

Salomon se je zavedal, da značajnost ne obvaruje vedno krepostnih oziroma poštenih pred nevarnostjo ali nesrečo. Rekel je: »Nedolžnost [Značajnost, NW] varno vodi poštene, nezveste pa ugonablja lastna hudobija [zvijačnost, NW].« (Pregovori 11:3, EI) Značajnost dejansko vodi krepostne, da delajo, kar je prav v Božjih očeh, tudi v težavnih okoliščinah, in prinaša dolgoročne koristi. Job ni hotel opustiti svoje značajnosti in Jehova »je blagoslovil poslednje življenje Jobovo bolj nego prejšnje«. (Job 42:12) Tisti, ki ravnajo zvijačno, morda menijo, da bodo na boljšem na račun koga drugega, in morda na videz celo nekaj časa uspevajo. Toda prej ali slej jih bo lastna prevara uničila.

»Ne pomaga blago ob dnevi srda,« pravi modri kralj, »pravičnost pa reši smrti.« (Pregovori 11:4) Kako neumno je sužnjevati gmotnemu dobičku, zanemariti pa osebno preučevanje, molitev, obiskovanje shodov in terensko strežbo – prav tiste dejavnosti, ki poglabljajo našo ljubezen do Boga in krepijo vdanost njemu! V prihajajoči veliki stiski ne bo nobeno še tako veliko bogastvo prineslo rešitve. (Matevž 24:21) Rešujoča bo samo pravičnost krepostnih. (Razodetje 7:9, 14) Zato si modro vzemimo k srcu Zefanijevo rotenje: »Preden pride nad vas dan jeze GOSPODOVE! Iščite GOSPODA, vsi krotki v deželi, ki ste vršili sodbo njegovo; iščite pravičnost, iščite ponižnost.« (Zefanija 2:2, 3) Medtem si postavimo za cilj, da ‚častimo GOSPODA z blagom svojim‘. (Pregovori 3:9)

Ko Salomon nadalje poudarja vrednost prizadevanja za pravičnostjo, primerja konec brezgrajnega s koncem hudobnega takole: »Pravičnost popolnega [brezgrajnega, NW] uravnava pot njegov, brezbožni [hudobni, NW] pa pade po krivici svoji. Poštene rešuje njih pravičnost, nezvestniki pa se ujemo v svoji hudobiji. Ko umre brezbožen [hudoben, NW] človek, mu pogine upanje in pričakovanje krivičnikov se izniči. Pravičnik bo rešen iz stiske, in brezbožnik [hudobni, NW] pride na mesto njegovo.« (Pregovori 11:5–8) Brezgrajen človek na svoji poti niti ne pade niti se v svojem ravnanju ne zaplete. Njegova pot je ravna. Krepostni so na koncu rešeni iz stiske. Hudobni se morda zdijo močni, toda pred seboj nimajo nobene takšne rešitve.

‚Mesto se raduje‘

Značajnost krepostnih in hudobija hudodelnikov pa vplivata tudi na druge ljudi. »Z usti uničuje bogapozabnik bližnjega svojega,« pravi izraelski kralj, »a pravične otme njih spoznanje.« (Pregovori 11:9) Kdo bo zanikal, da obrekovanje, škodljivo opravljanje, nespodobno govorjenje in nekoristno klepetanje ne škodijo drugim? Nasprotno pa je govor pravičnega čist, dobro premišljen in obziren. Pravičnega rešuje spoznanje, saj ima zaradi značajnosti utemeljene razloge, s katerimi lahko razgali laži svojih tožnikov.

»O pravičnih sreči se raduje mesto,« nadaljuje kralj »in ko ginejo brezbožni [hudobni,  NW], spev se glasi v njem.« (Pregovori 11:10) Pravični so na splošno ljubljeni in navdajajo druge z radostjo, veseljem. Nihče resnično ne vzljubi ‚hudobnih‘. Ko umrejo hudobni, večina ljudi navadno za njimi ne žaluje. Ko bo Jehova ‚iztrebil iz dežele brezbožne [hudobne, NW] in nezveste izpulil iz nje‘, zagotovo ne bo nobenega žalovanja. (Pregovori 2:21, 22) Namesto tega bo radost, ker jih ne bo več. Kako pa bo z nami? Dobro ravnamo, če razmislimo, ali z našim vedenjem prispevamo k radosti drugih.

‚Povzdignjeno mesto‘

Salomon nadalje primerja vpliv krepostnih in hudobnih na skupnost z besedami: »Blagoslov poštenih povzdiguje mesto, usta brezbožnih pa ga podirajo.« (Pregovori 11:11)

Meščani, ki živijo krepostno, pospešujejo mir in blaginjo ter krepijo druge v skupnosti. Tako je mesto povzdignjeno – je v razcvetu. Tisti, ki govorijo obrekljivo, škodljivo in napačne reči, povzročajo nemir, nesrečo, razdor in težave. To še posebej velja, če so ti ljudje na vplivnem položaju. V takšnem mestu pride do nereda, pokvarjenosti ter moralnega in morda tudi gospodarskega nazadovanja.

Načelo iz Pregovorov 11:11 prav tako velja za Jehovovo ljudstvo, katerega posamezniki se družijo med seboj v mestu podobnih občinah. Občina, v kateri imajo vpliv duhovni ljudje – krepostni, ki jih vodi značajnost – je zbor veselih, dejavnih in uslužnih ljudi, ki častijo Boga. Takšno občino Jehova blagoslavlja, zato duhovno uspeva. Tu in tam se pojavijo nekateri, ki so morda čemerni in nezadovoljni, iščejo napake in slabo govorijo o tem, kako je kaj narejeno, ter so kakor »strupena korenina«, ki se lahko razraste in zastrupi še druge, prvotno neprizadete. (Hebrejcem 12:15, NW) Takšni pogosto želijo imeti večjo oblast in biti pomembnejši. Širijo govorice, da so v občini ali med starešinami nepravičnost, etnični predsodki ali kaj podobnega. S svojimi usti lahko v občini dejansko povzročijo razdor. Ali naj ne bi bili gluhi za njihovo govorjenje in si prizadevali biti duhovni ljudje, ki prispevajo k miru in enotnosti v občini?

Salomon v nadaljevanju pravi: »Brez uma je, kdor zaničuje bližnjega svojega, a mož pameten molči. Kdor hodi z opravljanjem, razodeva skrivnost, zvestega srca človek pa skriva reč.« (Pregovori 11:12, 13)

Kako veliko škodo povzroči nekdo, ki mu manjka trezne presoje oziroma je »brez uma«! Pri govorjenju se ne obvlada, tako da že obrekuje oziroma sramoti. Takšen nezdrav vpliv morajo postavljeni starešine nemudoma ustaviti. Sprevideven človek pa nasprotno od njega, ki je »brez uma«, ve, kdaj mora ostati tiho. Zadevo raje prikriva, kakor da bi izdal zaupanje. Sprevidevni ve, da lahko nenadzorovan jezik povzroči mnogo škode, zato je »zvestega srca«. Zvestovdan je sovernikom in ne odkriva zaupnih stvari, s čimer bi jih spravil v nevarnost. Kakšen blagoslov za občino so takšni značajni!

Jehova nam pomaga hoditi po poti brezgrajnih tako, da nas obilo priskrbuje z duhovno hrano, ki se pripravlja pod  vodstvom ‚zvestega in preudarnega sužnja‘. (Matevž 24:45, NW) Prejemamo tudi veliko osebne pomoči po krščanskih starešinah v občinah, ki so kakor mesto. (Efežanom 4:11–13) Zanje smo resnično hvaležni, saj »kjer ni razumnega vodstva, propada ljudstvo, blaginjo pa pospešuje množica svetovalcev«. (Pregovori 11:14) Ne glede na to, kaj se lahko zgodi, bodimo trdno odločeni ‚hoditi v značajnosti‘. (Psalm 26:1, NW)

[Poudarjeno besedilo na strani 26]

Kako neumno je sužnjevati gmotnemu dobičku, zanemarjati pa teokratične dejavnosti!

[Slika na strani 24]

Joba je vodila značajnost in Jehova ga je blagoslovil

[Slika na strani 25]

Uza je zaradi svoje prevzetnosti umrl