Verske ikone – njihove starodavne korenine

»Po ikonah se pridružimo dobroti in svetosti Boga ter njegovih Svetnikov.« GRŠKA PRAVOSLAVNA NADŠKOFIJA V AVSTRALIJI

TEGA soparnega avgustovskega dne sonce pripeka na betonske stopnice, ki vodijo k samostanu »Najsvetejše Božje Matere« na otoku Tinos v Egejskem morju. Žgoča vročina ne zmanjša odločnosti več kot 25.000 predanih grških pravoslavnih romarjev, ki se počasi pomikajo naprej, da bi prišli do bogato okrašene ikone Jezusove matere.

Neka hroma mladenka se z očitno bolečino in obupanim izrazom na obrazu plazi po hudo okrvavljenih kolenih. Nedaleč od nje si izčrpana starejša gospa, ki je pripotovala z drugega konca države, utrujenih nog prizadeva hoditi dalje. Neki goreč mož srednjih let se močno poti, ko se prizadevno skuša prebiti skozi prerivajočo se množico. Njihov cilj je poljubiti ikono Marije in poklekniti pred njo.

Ti globoko verni ljudje si nedvomno iskreno želijo častiti Boga. Koliko od njih pa se jih zaveda, da ima takšna vdanost verskim ikonam izvor v običajih, ki so obstajali že stoletja pred krščanstvom?

Razširjenost ikon

V pravoslavnem svetu so ikone vsepovsod. Ikone Jezusa, Marije in številnih »svetnikov« zavzemajo v cerkvenih zgradbah osrednje mesto. Verniki jih pogosto počastijo s poljubi, kadilom in gorečimi svečami. Poleg tega imajo v skoraj vsakem pravoslavnem domu svoj kotiček z ikonami, kjer izrekajo molitve. Nič neobičajnega ni, če pravoslavni kristjani rečejo, da se ob čaščenju ikon čutijo povezane z Bogom. Mnogi verjamejo, da so te prežete z božansko milostjo in nadnaravno močjo.

Ti verniki bi bili verjetno presenečeni, če bi izvedeli, da kristjani v prvem stoletju niso bili naklonjeni uporabi ikon pri čaščenju. V knjigi Byzantium piše: »Zgodnji kristjani, ki so od judovstva podedovali odpor do malikovalstva, so prezirali vsakršno čaščenje slik svetih ljudi.« Ista knjiga tudi opaža: »Od petega stoletja naprej so ikone oziroma podobe [. . .] postale v javnem in zasebnem bogočastju vedno bolj razširjene.« Odkod potem izvira uporaba verskih ikon, če te nimajo korenin v krščanstvu prvega stoletja?

 Odkrivanje njihovih korenin

Raziskovalec Vitalij Ivanovič Petrenko je napisal: »Uporaba podob in njena tradicija segata v čas precej pred krščansko dobo in ‚izvirata iz poganstva‘.« Mnogo zgodovinarjev se strinja z njim in pravijo, da je korenine čaščenja ikon mogoče najti v religijah staroveškega Babilona, Egipta in Grčije. V antični Grčiji so na primer imeli verske podobe v obliki kipov. Glede njih so verjeli, da imajo božansko moč. Ljudje so za nekatere od teh podob mislili, da niso bile narejene z rokami, ampak da so padle iz nebes. Takšne čaščenjske podobe so med posebnimi praznovanji nosili v sprevodu okrog mesta in jim darovali žrtve. »Pobožni so imeli čaščenjsko podobo za sámo božanstvo, čeprav so nekateri [. . .] poskušali razlikovati med božanstvom in njegovo podobo,« je povedal Petrenko.

Kako so takšne zamisli in običaji prodrli v krščanstvo? Isti raziskovalec je opazil, da so se v stoletjih po smrti Kristusovih apostolov, še posebej v Egiptu, »krščanske zamisli srečale z ‚mešanico poganstva‘, sestavljeno iz egipčanskih, grških, judovskih, orientalskih in rimskih običajev in verovanj, po katerih so se ljudje ravnali poleg krščanskih«. Tako so ‚krščanski rokodelci to medverstvo prikrojili in poganskim simbolom dali nov pomen, vendar pa jih niso povsem očistili poganskega vpliva‘.

Ikone so kmalu postale središče zasebnega in javnega verskega življenja. Zgodovinar Will Durant v knjigi The Age of Faith opisuje, kako je do tega prišlo: »Ker se je število oboževanih svetnikov povečalo, jih je bilo treba razpoznati in si jih zapomniti. Izdelano je bilo mnogo slik s svetniki in z Marijo, pri Kristusu pa se ni častilo le njegove namišljene zunanjosti, ampak tudi njegov križ, ki sta za lahkoverne postala celo magična talismana. Ljudje so s svojo naravno zmožnostjo  fantaziranja spremenili svete relikvije, slike in kipe v predmete oboževanja. Klečali so pred njimi, jih poljubljali, jim prižigali sveče in kadilo, jih okraševali s cvetjem in v njihovem okultnem vplivu iskali čudeže. [. . .] Čeprav so cerkveni očetje na cerkvenih zborih vedno znova pojasnjevali, da podobe niso božanstva, ampak jih samo spominjajo nanje, ljudem za takšno razlikovanje ni bilo mar.«

Danes mnogi, ki uporabljajo verske ikone, podobno trdijo, da podobe zgolj spoštujejo in ne častijo. Morda pravijo, da so verske slike upravičeni, celo nujno potrebni pripomočki pri čaščenju Boga. Mogoče tudi vi tako menite. Vendar pa se je treba vprašati, kaj o tem meni Bog? Ali bi lahko takšno spoštovanje ikon pravzaprav pomenilo, da se jih časti? Ali se lahko v takšnih običajih v resnici skrivajo nevarnosti?

[Okvir/slika na strani 4]

Kaj je ikona?

V nasprotju s kipi, ki so pri rimskokatoliškem bogočastju splošno razširjeni, so ikone dvodimenzionalne podobe Kristusa, Marije, »svetnikov«, angelov, biblijskih oseb in dogodkov oziroma dogodkov iz zgodovine pravoslavne cerkve. Navadno so naslikane na prenosnih lesenih ploščah.

Po besedah pravoslavne cerkve »upodobitve Svetnikov na ikonah niso videti kot portreti navadnih ljudi iz mesa in krvi«. Poleg tega je pri ikonah »perspektiva obratna«, kar pomeni, da se predmeti na sliki z oddaljenostjo ne zmanjšujejo. Na njih običajno »ni senc oziroma ni mogoče prikazati dneva in noči«. Prav tako prevladuje mnenje, da se lahko les in barva na ikoni »napolnita z Božjo navzočnostjo«.

[Slika na strani 4]

Podobe so uporabljali že pogani pri svojih običajih

[Navedba vira slike na strani 3]

© AFP/CORBIS