Mladi, ki ljubijo resnico
Mladi, ki ljubijo resnico
»KAKO ohrani mladenič stezo svojo brez madeža?« je pred tisočimi leti vprašal hebrejski psalmist. (Psalm 119:9) To vprašanje je še danes upravičeno, saj se mladi na tem svetu srečujejo z mnogo problemi. Veliko mladih je zaradi svobodne spolnosti izpostavljenih aidsu, in približno polovica teh, ki so okuženi s to grozno boleznijo, je starih od 15 do 24 let. Tudi zloraba drog prinaša mnoge probleme, zaradi česar nekateri mladi prezgodaj umrejo. Poniževalna glasba, nasilni in nemoralni filmi, televizijske oddaje in videokasete ter pornografija na internetu na mlade vplivajo uničujoče. Zato danes mnoge starše pa tudi mlade še kako skrbi to, kar je vprašal psalmist.
Isti psalmist je na svoje vprašanje takole odgovoril: »Držeč se je po besedi tvoji.« V Božji Besedi, Bibliji, so za mlade nedvomno zapisane jasne smernice in mnogi mladi, ki jih upoštevajo, so v življenju uspešni. (Psalm 119:105) Poglejmo nekaj zgledov mladih, ki ljubijo Boga in si v tem užitka željnem in pridobitniškem svetu prizadevajo ostati duhovno močni.
Cenijo vodstvo svojih staršev
Jacob Emmanuel je bil, preden je začel služiti v podružničnem uradu Jehovovih prič v Mehiki, nekaj let polnočasni pionir. S cenjenjem se spominja tega, kako se je razvila njegova ljubezen do služenja Bogu: »Name so najbolj vplivali moji starši, čeprav so mi zelo pomagali tudi nekateri izkušeni duhovni bratje, s katerimi sem se spoprijateljil. Motivirali so me, da sem vzljubil oznanjevanje. Nežno so me usmerjali na pravo pot, vendar nikoli nisem imel občutka, da bi name pritiskali.«
David, ki je že nekaj let v polnočasni strežbi, se spominja, kakšen vtis je nanj naredilo to, da sta njegova starša začela služiti kot posebna pionirja, ko sta bila z bratom še majhna. Po očetovi smrti je mama še naprej vztrajala v posebni pionirski službi. Poleg tega, da je oznanjevala dobro novico, je skrbela še zanju. »Nikoli nista pritiskala name, naj postanem pionir,« pravi David, »vendar smo kot družina v pioniranju tako zelo uživali, da sta me družba in okolje navedla na to, da sem storil enako.« David je o tem, kako pomembno je, da starši svoje otroke dobro usmerjajo in so do njih pozorni, dejal: »Mati nama je vsak večer brala zgodbe iz knjige Od izgubljenega do zopet pridobljenega raja. * To, kako jih je pripovedovala, nama je pomagalo, da sva vzljubila duhovno hrano.«
Cenjenje shodov
Nekaterim mladim je težko ceniti krščanske shode. Obiskujejo jih zato, ker jih starši vzamejo s seboj. Toda če shodov ne nehajo obiskovati, jih čez čas morda vzljubijo. Razmislimo o Alfredu, ki je začel polnočasno službo, ko je bil star
11 let. Priznava, da se je, ko je bil star približno pet let, poskušal ogibati obiskovanju shodov, ker je na njih postal zaspan, vendar mu starši med shodi niso pustili spati. Spominja se: »Z odraščanjem pa sem se počasi začel za shode bolj zanimati, še posebej potem, ko sem se naučil brati, saj sem takrat začel komentirati s svojimi besedami.«Sedemnajstletna Cintia, ki je redna pionirka, pripoveduje, kako je imela dobra družba pomembno vlogo pri tem, da je razvila ljubezen do služenja Bogu. Takole pravi: »Ker imam z brati in sestrami dober odnos in redno obiskujem shode, ne pogrešam svetnih prijateljev in dejavnosti, ki so pri mladih priljubljene, na primer zahajanje v diskoteke. Komentarji in doživljaji, ki sem jih slišala na shodih, so v meni vzbudili željo, da dam Jehovu vse, kar imam, in menim, da je najdragocenejše, kar imam, moja mladost. Torej sem se odločila, da jo izkoristim v njegovi službi.«
Vendar priznava: »Preden sem se krstila, je bilo obdobje, ko mi ni bilo težko izpustiti shodov in sem pri tem imela za izgovor domačo nalogo oziroma druge šolske dejavnosti. Izpustila sem kar nekaj shodov in to je začelo vplivati na mojo duhovnost. Pričela sem se sestajati z nekim fantom, ki ni preučeval Biblije. Hvaležna sem Jehovu, da sem zadeve pravočasno popravila.«
Osebna odločitev
Ko so Pabla, še enega mladeniča, ki služi Jehovu polnočasno, vprašali, kaj naj bi bil po njegovem ključ za to, da kdo razvije ljubezen do resnice iz Božje Besede, je odvrnil: »Mislim, da dvoje: redno osebno preučevanje in gorečnost za oznanjevanje. Svojima staršema sem hvaležen, da sta me seznanila z resnico o Jehovu, in menim, da je to najboljše, kar sta mi lahko dala. Vendar moram biti sam prepričan o tem, zakaj ljubim Jehova. Za to pa je nujno, da poznamo ‚širjavo in globočino‘ biblijske resnice. Edino tako začnemo hrepeneti po Jehovovi Besedi, ki v nas razplamteva »goreč ogenj«, da o tem govorimo še drugim. Zaradi te gorečnosti za oznanjevanje bomo resnico še naprej močno cenili.« (Efežanom 3:18; Jeremija 20:9)
Jacob Emmanuel, ki smo ga že omenili, se prav tako spominja, kako pomembno se je osebno odločiti za služenje Jehovu. Pravi, da njegovi starši nanj niso nikoli pritiskali, naj se krsti. »Prepričan sem, da je tako najboljše, saj vidim dobre rezultate. Nekateri mladi, s katerimi sem se veliko družil, so se na primer odločili, da se bodo krstili skupaj. Čeprav je bilo to lepo, sem lahko videl, da so nekateri to storili zaradi čustvenosti in da je njihova gorečnost za kraljestvene dejavnosti kmalu zatem splahnela. Moji starši pa name niso pritiskali, naj se odločim
posvetiti se Jehovu. Za to sem se odločil sam.«Vloga občine
Nekateri mladi so resnico iz Božje Besede spoznali sami, brez pomoči svojih staršev. V takšnih okoliščinah se je gotovo izziv naučiti delati, kar je prav, in pri tem tudi vztrajati.
Noé se spominja, kako zelo mu je resnica koristila. Že od zelo mladih let je bil nagnjen k besnenju in nasilju. Ko je pri štirinajstih letih pričel preučevati Biblijo, se je začel lepše vesti, za kar so bili njegovi starši, ki se takrat še niso zanimali za Biblijo, zelo hvaležni. Ob tem ko je duhovno napredoval, je želel svoje življenje še bolj izkoristiti v Božji službi. Sedaj je v polnočasni strežbi.
Podobno se je tudi Alejandro začel za krščansko resnico zanimati, ko je bil še zelo mlad, pa čeprav se njegovi starši zanjo niso zanimali. Svoje cenjenje resnice je izrazil takole: »Vzgojen sem bil v tradicionalni katoliški družini. A sem se kljub temu čedalje bolj nagibal h komunističnemu ateizmu, saj v cerkvi nisem dobil odgovorov na vprašanja, ki so me mučila že od zgodnje mladosti. Jehovova organizacija mi je pomagala, da sem si pridobil spoznanje o Bogu. Dobesedno mi je rešila življenje, saj bi se sicer, če ne bi preučeval Biblije, verjetno vpletel v nemoralo, alkoholizem ali droge. Lahko bi se celo pridružil kakšni uporniški skupini, kar bi mi prineslo bridke posledice.«
Kako lahko mladi vztrajajo v iskanju resnice in se je oklepajo, ko pa jih pri tem ne podpirajo njihovi starši? Očitno je, da pri tem igrajo veliko vlogo starešine in drugi v občini. Noé se spominja: »Nikoli se nisem počutil osamljenega, saj mi je bil Jehova vedno zelo blizu. Poleg tega so me podpirali mnogi ljubeči bratje in sestre, ki so postali moji duhovni očetje, matere in bratje.« Noé sedaj služi v Betelu in svoj čas uporablja v Božji službi. Alejandro prav tako pripoveduje: »Nekaj, za kar bom vedno hvaležen, je prednost, da sem bil v občini, v kateri so se starešine ljubeče zanimali zame kot posameznika. Za to sem še posebej hvaležen, saj sem pri šestnajstih, ko sem začel preučevati Biblijo, občutil notranji nemir, kar se mladim pogosto dogaja. Družine v občini me niso nikoli zapustile. Vedno se je našel kdo, ki me je gostoljubno sprejel in z menoj delil ne le svoj dom in hrano, temveč tudi svoje srce.« Alejandro je sedaj že več kot 13 let v polnočasni strežbi.
Nekateri mislijo, da je religija le za starejše. Vendar so mnogi mladi spoznali resnico že v zgodnji mladosti in vzljubili Jehova ter so mu še naprej zvesti. Za te mlade veljajo Davidove besede iz Psalma 110:3: »Ljudstvo tvoje pojde radovoljno ob dnevi, ko boš skliceval vojno moč svojo; v krasotah svetosti, iz naročja zore ti pride rosa mladega moštva.«
Za mlade je izziv spoznati resnico in se je oklepati. Kakšna radost je videti, da so mnogi mladi tesno povezani z Jehovovo organizacijo, redno obiskujejo shode in marljivo preučujejo Biblijo. Tako jim uspeva gojiti pristno ljubezen do Božje Besede in njegove službe! (Psalm 119:15, 16)
[Podčrtne opombe]
^ odst. 6 Izdali Jehovove priče leta 1958; sedaj ni več v tisku.