Vprašanja bralcev

Ali je narobe staviti, tudi če gre samo za majhne vsote denarja?

Božja Beseda ne razpravlja podrobno o igranju na srečo, vendar pove dovolj, da odkrije, da je vsakršno igranje na srečo v nasprotju z biblijskimi načeli. * Splošno priznano je na primer, da igranje na srečo spodbuja pohlep. Že samo to dejstvo je za kristjane upoštevanja vredno, saj Biblija pravi, da »lakomniki« ne bodo podedovali Božjega kraljestva, lakomnost pa uvršča med malikovanje. (1. Korinčanom 6:9, 10; Kološanom 3:5)

Poleg tega igranje na srečo spodbuja sebičnost in nezdrav tekmovalni duh, močno željo po zmagi. Apostol Pavel je svaril pred tem, ko je napisal: »Ne postanimo sebični, med sabo ne spodbujajmo tekmovalnosti, ne zavidajmo drug drugemu.« (Galatom 5:26, NW) Igranje na srečo pri nekaterih spodbuja tudi praznoverno zanašanje na srečo. Hazarderji razvijejo vsakovrstno praznoverje in upajo, da bo tako sreča na njihovi strani. Spominjajo nas na nezveste Izraelce, ki so ‚pripravljali mizo [Bogu, NW] Sreče in natakali pitne dari [Bogu, NW] Usode‘. (Izaija 65:11)

Nekateri morda razmišljajo, da so stave za majhno vsoto denarja, ko gre za prijateljsko igranje kart ali družabne igre s sorodniki oziroma tesnimi prijatelji, le nedolžna zabava. Res je sicer, da se posameznik, ki stavi majhne vsote denarja, ne bo imel za pohlepnega, sebičnega, tekmovalnega ali praznovernega. Vendar, kako bo z igranjem na srečo vplival na tiste, s katerimi igra? Mnogi kompulzivni hazarderji so začeli staviti majhen denar ‚le za zabavo‘. (Lukež 16:10) Navidez nedolžno razvedrilo se je pri njih izkazalo za zelo pogubno.

To še posebej velja, ko gre za otroke. Veliko otrok občuti vznemirjenje ob dobivanju majhnih stav in jih mika, da pričnejo staviti večje vsote denarja. (1. Timoteju 6:10) Dolgoletna študija, ki jo je v Združenih državah objavil Arizonski svèt za kompulzivno hazardiranje, potrjuje, da je mnogo zasvojenih hazarderjev že v rosnih letih pričelo »staviti majhne vsote denarja na športne dogodke ali igrati karte s prijatelji oziroma sorodniki«. Drugo poročilo pravi, da »otroci pričnejo igrati na srečo doma, ponavadi pri igranju kart z družino ali s prijatelji«. Poročilo dodaja, da »je 30 odstotkov otrok pričelo igrati na srečo pred svojim enajstim rojstnim dnevom«. Po študiji Why Do People Gamble Too Much—Pathological and Problem Gambling mnogo najstnikov, ki so zasvojeni hazarderji, pride do denarja s kriminalom ali nemoralo. Kako tragične posledice nečesa, kar je sprva bilo videti tako neškodljivo!

Zakaj bi se torej po nepotrebnem izpostavljali še dodatnim pastem in skušnjavam, ko pa jih je v svetu, v katerem živimo, že tako preveč? (Pregovori 27:12) Igranje na srečo – vpričo otrok ali brez njih, za majhne ali velike zneske – ogroža duhovnost in se ga je treba izogibati. Kristjani, ki imajo družabne igre ali kartanje radi kot razvedrilo, naj si točke raje zapišejo na papir ali pa igrajo kratko malo le za zabavo, ne da bi si zapisovali rezultat. Modri kristjani, ki skrbijo za svojo duhovnost in za duhovnost prijateljev in družine, se ogibajo igranja na srečo – tudi če gre le za majhne vsote denarja.

[Podčrtna opomba]