Izkazovati naklonjenost v družinskem krogu

»SEŽGI jo, če si upaš! Sežgi jo!« je Tohru izzival svojo ženo Yoko. * »Brez skrbi, da jo bom,« mu je ostro odvrnila in prižgala vžigalico, da bi zažgala njuno fotografijo. Nato pa mu je zabrusila: »Tudi hišo bom zažgala!« Tohru se je odzval tako, da je ženi dal klofuto in z nasiljem končal prerekanje.

Tohru in Yoko sta pred tremi leti pričela živeti skupaj kot srečno poročen par. In kaj je bilo potem narobe? Čeprav je bil Tohru videti prijeten moški, je njegova žena menila, da ji ne izkazuje naklonjenosti in da mu je le redkokdaj mar za njena čustva. Zdelo se je, da se ni sposoben odzvati na naklonjenost, ki mu jo je izkazovala. Ker se Yoko s tem ni mogla sprijazniti, je postajala vedno bolj jezna in zamerljiva. Pojavile so se ji težave z nespečnostjo, postala je zaskrbljena, izgubila je apetit, bila je razdražljiva, depresivna in doživela je celo napade panike. Vendar je bil Tohru videti ravnodušen do napetega ozračja, ki je prevladoval v njegovem domu. To se mu je zdelo povsem običajno.

»Nevarni časi«

Takšni problemi so danes nekaj vsakdanjega. Apostol Pavel je napovedal, da bodo za današnji čas značilni ljudje, ki so »brez naravne naklonjenosti«. (2. Timoteju 3:1–5, NW) Izvirna grška beseda, tukaj prevedena z »brez naravne naklonjenosti«, je tesno povezana z besedo, ki opisuje naravno naklonjenost med družinskimi člani. V naših dneh je takšne naklonjenosti nedvomno premalo. Četudi naklonjenost med družinskimi člani obstaja, jo ti drug drugemu morda le redkokdaj kažejo.

Danes mnogo staršev ne ve, kako bi svojim otrokom pokazali, da jih imajo radi in da so jim naklonjeni. Nekateri od njih so odrastli v družinskem okolju, v katerem je primanjkovalo naklonjenosti, in se morda ne zavedajo, da je življenje lahko srečnejše in prijetnejše že samo s tem, da so družinski člani drug drugemu naklonjeni in si to tudi pokažejo. Videti je, da je bilo tako tudi pri Tohruju. V njegovem otroštvu je bil oče vedno zelo zaposlen in se je domov vračal pozno zvečer. S Tohrujem se je le redko pogovarjal in še takrat ko se je, je bil osoren. Tudi Tohrujeva mati je imela zaposlitev s polnim delovnim časom in mu ni posvečala prav veliko časa. Njegova varuška je bila televizija. V tej družini niso poznali pohvale niti se niso pogovarjali.

Eden od dejavnikov je lahko tudi kultura. V nekaterih delih Latinske Amerike se mora moški za to, da bi svoji ženi izrazil  naklonjenost, upreti prevladujoči kulturi. V mnogih orientalskih in afriških državah je v nasprotju s tradicijo, če kdo z besedami in dejanji drugemu pokaže, da mu je naklonjen. Možje svoji ženi ali otrokom morda le stežka rečejo »rad te imam«. Vendar pa se lahko nekaj naučimo iz najodličnejšega družinskega odnosa, ki je prestal preizkus časa.

Vzoren družinski odnos

Najboljši vzor za družino najdemo v zaupnem odnosu med Bogom Jehovom in njegovim edinorojenim Sinom. Ljubezen si izkazujeta na popoln način. Angel, ki je pozneje postal Jezus Kristus, je bil v brezštevilnih tisočletjih s svojim Očetom v srečnem odnosu. To vez je opisal takole: ‚Bil sem tisti, ki mu je bil posebej pri srcu vsak dan, pred njim sem bil vesel ves čas.‘ (Pregovori 8:30, NW) Sin je bil tako prepričan o Očetovi ljubezni, da je drugim lahko razglasil, da je bil Jehovu posebej pri srcu vsak dan. Pred svojim Očetom je bil vesel ves čas.

Oče je svojemu Sinu zagotovil, da ga ima zelo rad, celo takrat ko je bil ta na zemlji kot človek Jezus. Po svojem krstu je zaslišal Očetov glas: »Ta je Sin moj ljubljeni, ki je po moji volji.« (Matevž 3:17) Kako ohrabrilnega izraza ljubezni je bil Jezus deležen na začetku svojega poslanstva na zemlji! Očetovo odobravanje, ki ga je slišal ob tem, ko so se mu povrnili vsi spomini na življenje v nebesih, mu je nedvomno seglo do srca.

Jehova je potemtakem najodličnejši zgled, saj v največji možni meri izkazuje ljubezen vsej svoji družini. Če sprejmemo Jezusa Kristusa, lahko tudi mi uživamo Jehovovo naklonjenost. (Janez 16:27) Čeprav ne bomo slišali nobenega glasu iz nebes, bomo videli, da se Jehovova ljubezen kaže v naravi, v Jezusovi odkupni žrtvi, pa tudi drugače. (1. Janezov 4:9, 10) Jehova celo posluša naše molitve in nanje odgovarja tako, da je za nas najboljše. (Psalm 145:18; Izaija 48:17) Ko z Jehovom negujemo zaupen odnos, še bolj cenimo njegovo ljubečo skrb.

Jezus se je od svojega Očeta naučil, kako se vživeti v čustva drugih, kako biti do njih pozoren, prijazen in se za njih močno zanimati. Pojasnil je: »Karkoli namreč dela on [Oče], to tudi Sin dela prav tako. Kajti Oče ljubi Sina in mu kaže vse, kar sam dela.« (Janez 5:19, 20) Tudi mi se lahko naučimo umetnosti izkazovanja naklonjenosti, tako da preučujemo zgled Jezusa, ki nam ga je dal, ko je bil na zemlji. (Filipljanom 1:8)

Naklonjenost v družini – kako?

Glede na to, da je ‚Bog ljubezen‘ in nas je ustvaril »po svoji podobi«, smo ljubezen zmožni občutiti pa tudi izraziti. (1. Janezov 4:8; 1. Mojzesova 1:26, 27) Vendar ta zmožnost ne obrodi sadov kar samodejno. Da bi zakoncu in otrokom izrazili naklonjenost, jo moramo do njih najprej čutiti. Pri njih opazujte in iščite lepe lastnosti, ne glede na to, kako nepomembne se na prvi pogled morda zdijo, ter o njih premišljujte. ‚Na mojem možu [ženi ali otrocih] ni prav nič privlačnega,‘ boste morda rekli. Tisti, pri katerih so se za poroko dogovorili starši, do svojih zakoncev morda ne čutijo pretirano veliko naklonjenosti. Nekateri pa si morda niso želeli otrok. Vendar premislite o tem, kako je Jehova v 10. stoletju pr. n. š. gledal na svojo figurativno ženo, izraelski narod. Ko je prerok Elija sklenil, da v  desetrodovnem izraelskem narodu ni poleg njega nobenega drugega Jehovovega častilca več, je Jehova narod skrbno preiskal in našel znatno število ljudi – vsega skupaj 7000 – ki so imeli v njegovih očeh privlačne lastnosti. Ali lahko posnemate Jehova in pri članih svoje družine iščete to, kar je na njih dobrega? (1. kraljev 19:14–18)

Da pa bi člani družine čutili vašo naklonjenost, se morate zavestno truditi, da jim jo pokažete. Kadar koli pri njih opazite kaj pohvalnega, svoje cenjenje izrazite z besedami. Ko Božja Beseda opisuje sposobno ženo, omeni tudi zanimivo značilnost njene družine: »Sinovi njeni vstajajo ter jo blagrujejo, mož njen jo hvali enako.« (Pregovori 31:28) Bodite pozorni na to, kako neovirano so si družinski člani izražali medsebojno cenjenje. Ko oče izreče pohvalo svoji ženi, dá dober zgled sinu, saj ga s tem spodbudi, da bo tudi on nekoč velikodušno izrekal pohvale svoji soprogi.

Starši naj bi pohvalili tudi svoje otroke. To jim bo lahko pomagalo, da bodo v srce otrok vcepili samospoštovanje. Navsezadnje, kako lahko človek »ljubi bližnjega svojega kakor samega sebe«, če se ne spoštuje? (Matevž 22:39) Če pa starši po drugi strani svoje otroke venomer le kritizirajo in jih nikoli ne pohvalijo, lahko otroci kaj hitro izgubijo samospoštovanje in zaradi tega morda težko izražajo naklonjenost drugim. (Efežanom 4:31, 32)

Pomoč lahko najdete

Kaj, če niste odraščali v ljubeči družini? Še vedno se lahko naučite izražati naklonjenost. Prvi korak je, da prepoznate težavo in si priznate, da se morate izboljšati. Pri tem je v veliko pomoč Božja Beseda, Biblija. Lahko bi jo primerjali z ogledalom. Ko se preiskujemo v luči biblijskih naukov, podobnim ogledalu, se nam razkrivajo napake oziroma pomanjkljivosti v našem razmišljanju. (Jakob 1:23) Glede na to, kar uči Biblija, torej lahko popravimo vsakršna neprimerna nagnjenja. (Efežanom 4:20–24; Filipljanom 4:8, 9) To moramo početi redno in se nikoli ‚utruditi delati dobro‘. (Galatom 6:9)

Nekaterim je naklonjenost morda težko izražati zaradi vzgoje oziroma kulture, v kateri so odraščali. Vendar so nedavne raziskave pokazale, da se takšne ovire lahko premaga. Dr. Daniel Goleman, specialist za duševno zdravje, pojasnjuje, da se ‚dá preoblikovati celo najgloblje v srce vsajene navade, ki jih človek prevzame v otroštvu‘. Biblija je pred več kot 19 stoletji pokazala, da lahko ob pomoči Božjega duha spremeni celo najbolj ukoreninjene nagibe srca. Takole nas opominja: »Slecite staro osebnost z njenimi navadami in si oblecite novo osebnost.« (Kološanom 3:9, 10, NW)

Ko družina težavo enkrat prepozna, se lahko nanjo osredini pri preučevanju Biblije. Zakaj ne bi na primer raziskali, kaj Biblija pravi o besedi »naklonjenost«? Morda boste našli svetopisemski stavek, podoben temu: »O stanovitnosti Jobovi ste čuli in konec Gospodov ste videli; kajti bogat v usmiljenju [nežnočutno naklonjen, NW] je Gospod in milosrčen.« (Jakob 5:11) Nato razmislite o biblijski pripovedi o Jobu, pri čemer se osredinite na to, kako je bil Jehova do Joba nežnočutno naklonjen in usmiljen. Nedvomno boste Jehova želeli  posnemati, da bi bili zelo nežnočutno naklonjeni in usmiljeni do svoje družine.

Vendar pa smo nepopolni, zato pri uporabi našega jezika vsi velikokrat »grešimo«. (Jakob 3:2, SSP) Morda nam v družinskem krogu ne uspe uporabljati jezika tako, da bi bili spodbudni. Tukaj pa prideta na vrsto molitev in zanašanje na Jehova. Ne odnehajte. »Neprestano molite.« (1. Tesaloničanom 5:17) Jehova bo pomagal tistim, ki hrepenijo po naklonjenosti v družini, kot tudi tistim, ki jo želijo izkazovati, vendar jih pri tem nekaj zadržuje.

Jehova je ljubeče priskrbel pomoč tudi v krščanski občini. Jakob je napisal: »Je li kdo [duhovno] bolan med vami, naj pokliče k sebi starejšine cerkve, in molijo naj nad njim ter ga mazilijo z oljem v imenu Gospodovem.« (Jakob 5:14) Da, starešine v občinah Jehovovih prič so lahko družinam, katerih člani imajo težave pri medsebojnem izkazovanju naklonjenosti, v veliko pomoč. Čeprav starešine niso psihologi, lahko sovernikom potrpežljivo pomagajo, pa ne tako, da jim povedo, kaj bi morali storiti, temveč da jih spomnijo na Jehovovo gledišče ter z njimi in zanje molijo. (Psalm 119:105; Galatom 6:1)

Tohruja in Yoko so krščanski starešine vedno poslušali, ko sta imela težave, in ju tolažili. (1. Petrov 5:2, 3) Nekajkrat ju je obiskal neki starešina s svojo ženo, tako da je Yoko lahko koristilo druženje z izkušeno krščansko žensko, ki jo je lahko spomnila na to, da naj ‚ljubi svojega moža‘. (Titu 2:3, 4) Kadar starešine pokažejo razumevanje in sočustvovanje do trpljenja in srčne bolečine sokristjanov, postanejo »zavetje pred vetrom in pribežališče pred povodnjijo«. (Izaija 32:1, 2)

Tohru je s pomočjo ljubeznivih starešin uvidel, da ima težave z izražanjem čustev in da je družina v teh »zadnjih dneh« tarča Satanovih napadov. (2. Timoteju 3:1) Tohru se je odločil, da se bo s problemom spoprijel. Začel je spoznavati, da ljubezni ne zna izkazovati zato, ker je med odraščanjem sam ni bil deležen. Resno preučevanje Biblije in molitev sta mu pomagala, da je postopoma postal dovzetnejši za ženine čustvene potrebe.

Čeprav je bila Yoko jezna na Tohruja, si je potem, ko je izvedela za njegovo družinsko ozadje in uvidela lastne pomanjkljivosti, močno prizadevala pri svojem možu videti tisto, kar je dobro. (Matevž 7:1–3; Rimljanom 5:12; Kološanom 3:12–14) Jehova je iskreno rotila za moč, da bi svojega moža še naprej ljubila. (Filipljanom 4:6, 7) Na ženino veselje je Tohru navsezadnje le začel kazati svojo naklonjenost.

Da, četudi vam je težko občutiti in izraziti naklonjenost do svoje družine, lahko ta problem nedvomno premagate. Božja Beseda nam glede tega daje koristne smernice. (Psalm 19:7) Če si boste priznali, da je to nekaj resnega, skušali pri članih svoje družine videti tisto, kar je na njih dobrega, če boste preučevali Božjo Besedo in naučeno udejanjali, se v iskreni molitvi zanašali na Jehova in iskali pomoč zrelih krščanskih starešin, boste lahko to, kar se morda med vami in vašo družino zdi velikanska pregrada, premostili. (1. Petrov 5:7) Tudi vi se boste lahko veselili tako, kot se je neki mož v Združenih državah. Spodbujen je bil, naj svoji ženi pokaže, da ji je naklonjen. Ko je končno zbral pogum in ji dejal »rad te imam«, je bil nad njenim odzivom presenečen. S solzami radosti v očeh mu je dejala: »Tudi jaz te imam rada, toda to je prvič v 25 letih, da si mi to tako povedal.« Ne čakajte tako dolgo, da bi svojemu zakoncu in otrokom pokazali, da jih imate radi!

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 28]

Jehova nam pomaga po svoji Besedi, Bibliji