‚Imejte ljubezen drug do drugega‘

»V tem spoznajo vsi, da ste moji učenci, ako imate ljubezen drug do drugega.« (JANEZ 13:35)

1. Katero lastnost je Jezus poudaril malo pred svojo smrtjo?

»OTROČIČI.« (Janez 13:33) Jezus je na večer pred svojo smrtjo s tem nežnim izrazom ogovoril apostole. V nobeni evangelijski pripovedi ni zapisano, da bi ta sočutni izraz uporabil že kdaj prej v pogovoru z njimi. Toda tega posebnega večera je bil spodbujen, da svoje sledilce prisrčno ogovori in jim izrazi močno ljubezen, ki jo je čutil do njih. Pravzaprav je v tem večeru ljubezen omenil približno 30-krat. Zakaj je to lastnost tako poudaril?

2. Zakaj je za kristjane tako pomembno, da izkazujejo ljubezen?

² Jezus je pojasnil, zakaj je ljubezen tako pomembna. Rekel je: »V tem spoznajo vsi, da ste moji učenci, ako imate ljubezen drug do drugega.« (Janez 13:35; 15:12, 17) Biti Kristusov sledilec je tesno povezano z izkazovanjem bratoljubja. Pravi kristjani niso razpoznavni po kakšnem posebnem načinu oblačenja ali po nenavadnih običajih, temveč po iskreni in prisrčni ljubezni, ki si jo izkazujejo med seboj. Ta izredna vrsta ljubezni je druga od treh glavnih zahtev za Kristusovega učenca, ki smo jih omenili na začetku prejšnjega članka. Kaj nam bo pomagalo še naprej izpolnjevati to zahtevo?

‚Vedno bolj rastite‘

3. Kaj je apostol Pavel opomnil glede ljubezni?

³ Podobno kot med Kristusovimi sledilci v prvem stoletju je ta izredna ljubezen opazna tudi med današnjimi pravimi Kristusovimi učenci. Apostol Pavel je kristjanom v prvem  stoletju pisal: »O bratoljubju pa ni treba, da vam pišemo; zakaj sami ste od Boga poučeni, da se ljubite med seboj; saj tudi ravnate tako z vsemi brati.« Vendar je dodal: ‚V tem vedno bolj rastite.‘ (1. Tesaloničanom 3:12; 4:9, 10) Tudi mi si moramo vzeti Pavlov opomin k srcu in si prizadevati, da v ljubezni drug do drugega ‚vedno bolj rastemo‘.

4. Do koga naj bi bili po Pavlovih in Jezusovih besedah še posebej pozorni?

⁴ Pavel je v istem navdihnjenem pismu sovernike spodbudil, naj ‚tolažijo malodušne‘ in ‚podpirajo slabotne‘. (1. Tesaloničanom 5:14, SSP) Ob neki drugi priložnosti je kristjane spomnil, da bi morali tisti, ki so »močni, nositi slabosti slabotnih«. (Rimljanom 15:1) Tudi Jezus je dal napotke, kako pomagati tistim, ki so slabotni. Po napovedi, da ga bo Peter v noči, ko ga bodo aretirali, zapustil, je Petru dejal: »Ko boš po vsem tem prišel k sebi, opogumi svoje brate.« Zakaj? Tudi oni bodo zapustili Jezusa in bodo tako potrebovali pomoč. (Lukež 22:32, Ekumenska izdaja; Janez 21:15–17) Božja Beseda nam zato narekuje, naj svojo ljubezen razširimo na tiste, ki so duhovno oslabeli in se morda ne družijo več s krščansko občino. (Hebrejcem 12:12) Zakaj bi morali tako ravnati? Na to nam odgovarjata dve Jezusovi živi ponazoritvi.

Izgubljena ovca in izgubljen srebrnik

5., 6. a) Kateri dve kratki ponazoritvi je Jezus povedal? b) Kaj nam ti ponazoritvi odkrijeta glede Jehova?

⁵ Jezus je za to, da bi svoje poslušalce poučil, kako Jehova gleda na tiste, ki so zašli, povedal dve kratki ponazoritvi. Prva je govorila o pastirju. Povedal je: »Kateri človek izmed vas, ki ima sto ovac in izgubi eno izmed njih, ne pusti devetindevetdeseterih v puščavi, pa gre za izgubljeno, dokler je ne najde? In ko jo najde, jo zadene vesel na rame svoje, in ko pride domov, skliče prijatelje in sosede ter jim reče: Radujte se z menoj! zakaj našel sem ovco svojo, ki se je bila izgubila. Pravim vam, da tako bode radost v nebesih večja nad enim grešnikom, ki se izpokori, nego nad devetindevetdeseterimi pravičnimi, katerim ni treba pokore.« (Lukež 15:4–7)

⁶ Druga ponazoritev je govorila o neki ženi. Jezus je rekel: »Katera žena, ki ima deset srebrnikov, če izgubi en srebrnik, ne prižge sveče in ne pomete hiše ter išče skrbno, dokler ga ne najde? In ko ga najde, skliče prijateljice in sosedinje in reče: Radujte se z menoj! zakaj našla sem srebrnik, ki sem ga bila izgubila. Tako, pravim vam, je tudi radost pred angeli Božjimi nad enim grešnikom, ki se izpokori.« (Lukež 15:8–10)

7. Kaj se naučimo iz ponazoritve o izgubljeni ovci in izgubljenem srebrniku?

⁷ Kaj se lahko iz teh kratkih ponazoritev naučimo? Pokažeta nam, 1. kako bi morali čutiti do tistih, ki so oslabeli, in 2. kaj naj bi storili, da bi jim pomagali. Preglejmo ti točki.

Izgubljeno, vendar dragoceno

8. a) Kako sta se pastir in žena odzvala, ko sta nekaj izgubila? b) Kaj nam njun odziv pove o tem, kako sta gledala na izgubljeno?

⁸ V obeh ponazoritvah se je nekaj izgubilo, vendar bodite pozorni, kako sta se odzvala lastnika. Pastir ni rekel: ‚Le kaj je ena ovca, ko pa jih imam še devetindevetdeset? Lahko shajam tudi brez nje.‘ Žena ni dejala: ‚Zakaj naj bi se vznemirjala zaradi tega enega srebrnika? Z devetimi, ki jih še imam, sem povsem zadovoljna.‘ Ne, pastir je svojo izgubljeno ovco iskal tako, kot če bi imel samo njo. Ženi pa je bilo za izgubljenim srebrnikom tako hudo, kot če ne bi imela nobenega drugega. V obeh primerih je bilo to, kar se je izgubilo, lastniku še naprej dragoceno. Kaj to ponazarja?

9. Kaj je ponazorjeno s skrbjo, ki sta jo pokazala pastir in žena?

 ⁹ Bodite pozorni, kako Jezus ponazoritvi sklene: »Tako bode radost v nebesih večja nad enim grešnikom, ki se izpokori« in »tako, pravim vam, je tudi radost pred angeli Božjimi nad enim grešnikom, ki se izpokori«. Pastirjeva in ženina skrb potemtakem v malem odsevata to, kar čutijo Jehova in njegova nebeška stvarjenja. Prav kakor je bilo za pastirja in ženo to, kar sta izgubila, še naprej dragoceno, tako so tudi tisti, ki so se ločili in izgubili stik z Božjim ljudstvom, v Jehovovih očeh še naprej dragoceni. (Jeremija 31:3) Takšni posamezniki so lahko duhovno šibki, vendar ni nujno, da so tudi uporni. Čeprav so oslabeli, morda do neke mere še vedno izpolnjujejo Jehovove zahteve. (Psalm 119:176; Dejanja 15:29) Zato Jehova enako kot v preteklosti ne hiti, da bi jih »zavrgel izpred svojega obličja«. (2. kraljev 13:23)

10., 11. a) Kako želimo gledati na tiste, ki so se oddaljili od občine? b) Kako lahko glede na Jezusovi ponazoritvi pokažemo, da nam je mar zanje?

¹⁰ Podobno kot Jehova in Jezus smo tudi mi močno zaskrbljeni za slabotne, ki so se oddaljili od krščanske občine. (Ezekiel 34:16; Lukež 19:10) Na duhovno oslabelega posameznika gledamo kot na izgubljeno ovco, in ne kot na izgubljen primer. Ne razmišljamo: ‚Le zakaj naj bi nas skrbelo za oslabelega? Občina gre lepo naprej tudi brez njega.‘ Ne, na tiste, ki so zašli, a se želijo vrniti, gledamo tako kakor Jehova – kot na dragocene posameznike.

¹¹ Kako pa lahko pokažemo, da nam je mar? Iz Jezusovih ponazoritev se naučimo, da lahko to storimo tako, 1. da prevzamemo pobudo, 2. da smo blagi in 3. da si prizadevamo. Preglejmo sedaj vsakega od teh vidikov posebej.

Prevzemite pobudo

12. Kaj nam besede »gre za izgubljeno [ovco]« povedo o pastirjevem stališču?

¹² V prvi ponazoritvi Jezus pove, da pastir »gre za izgubljeno [ovco]«. Pastir prevzame pobudo in si načrtno prizadeva, da jo najde. Prav nič se ne ustraši nadlog, nevarnosti in oddaljenosti, temveč vztraja, »dokler je ne najde«. (Lukež 15:4)

13. Kako so se zvesti možje starega časa odzvali na potrebe slabotnih in kako lahko mi posnemamo takšne biblijske zglede?

¹³ Podobno je za to, da bi se pomagalo komu, ki rabi spodbudo, pogosto potrebno, da močnejši prevzame pobudo. Zvesti možje starega časa so to razumeli. Ko je na primer Jonatan, sin kralja Savla, opazil, da njegov dragi prijatelj David potrebuje spodbudo, je ‚vstal in šel k Davidu v log in mu pokrepčal roko v Bogu‘. (1. Samuelova 23:15, 16) Stoletja kasneje je guverner Nehemija videl, da so nekateri njegovi judovski bratje postali malodušni, in tudi on je »vstal« ter jih spodbudil, naj ‚se spominjajo Gospoda [Jehova, NW]‘. (Nehemija 4:14) Mi danes prav tako želimo ‚vstati‘, namreč prevzeti pobudo, in okrepiti slabotne. Kdo v občini pa naj bi to storil?

14. Kdo v krščanski občini naj bi dejavno pomagal tistim, ki so oslabeli?

 ¹⁴ V prvi vrsti so krščanski starešine tisti, ki imajo odgovornost, da ‚pokrepčajo onemogle roke in utrdijo šibeča se kolena‘ ter da ‚rečejo njim, ki so plašljivega srca: Srčni bodite, ne bojte se!‘ (Izaija 35:3, 4; 1. Petrov 5:1, 2) Toda upoštevajte, da Pavlov opomin, da je treba ‚tolažiti malodušne‘ in ‚podpirati slabotne‘, ni bil namenjen le starešinam. Pavlove besede so bile namenjene vsej »cerkvi [občini, NW] Solunčanov«. (1. Tesaloničanom 1:1; 5:14, SSP) Torej je naloga vseh kristjanov, da dejavno pomagajo tistim, ki so oslabeli. Podobno kot pastir v ponazoritvi bi moral biti vsak kristjan spodbujen, da »gre za izgubljeno [ovco]«. Seveda bomo pri tem najučinkovitejši, če bomo sodelovali s starešinami. Ali bi lahko kako pomagali slabotnim v svoji občini?

Bodite blagi

15. Zakaj je morda pastir ravnal tako, kot pač je?

¹⁵ Kaj stori pastir, ko izgubljeno ovco končno najde? ‚Zadene jo na rame.‘ (Lukež 15:5) Kako ganljiva in zgovorna podrobnost! Ovca je morda dneve in noči tavala po tujem področju, morda so nanjo celo prežali levi. (Job 38:39, 40) Zaradi nezadostnega hranjenja je gotovo oslabela. Enostavno je prešibka, da bi lahko sama premagala ovire, ki jo čakajo na poti nazaj v stajo. Zato se pastir skloni k ovci, jo nežno dvigne in čez vse ovire prinese v čredo. Kako lahko odsevamo takšno skrb, kot jo je pokazal ta pastir?

16. Zakaj bi morali odsevati nežnost, ki jo je pastir pokazal do izgubljene ovce?

¹⁶ Človek, ki je zgubil stike z občino, je morda duhovno izčrpan. Morda podobno kot ovca, ki je ločena od pastirja, brezciljno tava po sovražnem področju tega sveta. Brez zaščite duhovne črede, krščanske občine, je bolj kot kdaj prej izpostavljen napadom Hudiča, ki »hodi kakor rjoveč lev okrog in išče, koga bi pogoltnil«. (1. Petrov 5:8) Poleg tega je zaradi pomanjkanja duhovne hrane oslabel. Tako je verjetno prešibak, da bi sam premagal ovire, ki ga čakajo na poti nazaj v občino. Zato se moramo tako rekoč skloniti k oslabelemu, ga nežno dvigniti in prinesti nazaj. (Galatom 6:2) Kako lahko v tem uspemo?

17. Kako lahko posnemamo apostola Pavla, ko obiščemo koga, ki je oslabel?

¹⁷ Apostol Pavel je dejal: »Kdo oslabi, da bi tudi jaz ne oslabel?« (2. Korinčanom 11:29; 1. Korinčanom 9:22) Pavel se je znal vživeti v občutke ljudi, tudi oslabelih. Tudi mi želimo biti podobno sočutni do tistih, ki so slabotni. Ko obiščete duhovno šibkega kristjana, mu zagotovite, da je v Jehovovih  očeh dragocen in da ga Sopriče zelo pogrešajo. (1. Tesaloničanom 2:17) Povejte mu, da so mu pripravljeni pomagati in se mu ‚v stiski izkazati za brata‘. (Pregovori 17:17; Psalm 34:18) S prisrčnimi besedami ga lahko nežno in postopoma toliko opogumimo, da se bo zmožen vrniti v čredo. Kaj naj bi storili zatem? Smernice najdemo v ponazoritvi o ženi in izgubljenem srebrniku.

Prizadevajte si

18. a) Zakaj žena v ponazoritvi ne meni, da je položaj brezupen? b) Kako si žena na vso moč prizadeva in s kakšnim rezultatom?

¹⁸ Žena, ki je izgubila srebrnik, ve, da je položaj težaven, vendar ne brezupen. Če bi ga izgubila v prostrani goščavi ali pa bi ji padel v globoko blatno jezero, bi verjetno menila, da ga nima smisla iskati. Toda ker ve, da srebrnik mora biti nekje v hiši, da ga je mogoče najti, ga prične natančno in prizadevno iskati. (Lukež 15:8) Najprej prižge svečo, da razsvetli temno hišo. Nato z metlo pomete tla, v upanju, da bo kaj zažvenketalo. Na koncu skrbno preišče še vsak kotiček, dokler sveča ne zazna srebrnikovega odseva. Žena je za svoj prizadevni trud poplačana!

19. Kaj se lahko iz ravnanja žene v ponazoritvi o izgubljenem srebrniku naučimo o tem, kako pomagati oslabelim?

¹⁹ Ta podrobnost v ponazoritvi nas spomni, da svetopisemska odgovornost pomagati oslabelemu kristjanu ne presega naših zmožnosti. Hkrati pa se zavemo, da to od nas zahteva naprezanje. Apostol Pavel je efeškim starešinam namreč rekel: ‚S trdim delom moramo pomagati slabotnim.‘ (Dejanja 20:35a, SSP) Ne pozabimo, da žena srebrnika ni našla s površnim iskanjem po hiši, le tu in tam, tudi ga ni iskala le mimogrede, malo danes, malo jutri. Ne, uspelo ji je, ker je iskala sistematično, ‚dokler ga ni našla‘. Ko se tudi mi podobno trudimo znova pridobiti duhovno šibkega posameznika, moramo to delati prizadevno in namensko. Kaj lahko storimo?

20. Kaj lahko storimo, da bi pomagali oslabelim?

²⁰ Kako lahko slabotnemu pomagamo, da si okrepi vero in cenjenje? Morda bo osebno biblijsko preučevanje z ustrezno krščansko publikacijo prav to, kar potrebuje. Zares, oslabelemu lahko z biblijskim poukom dosledno in temeljito pomagamo. Verjetno bo lahko službeni nadzornik najbolje določil, kdo bi lahko priskrbel potrebno pomoč. Morda bo predlagal, katere teme naj bi se preučilo in katera publikacija bi bila za to najkoristnejša. Tako kot si je žena v ponazoritvi pomagala s koristnimi pripomočki, imamo tudi mi danes pripomočke,  ki nam pomagajo izpolniti od Boga prejeto odgovornost, da pomagamo oslabelim. Pri tem prizadevanju nam bosta še posebej v pomoč dva nova pripomočka oziroma publikaciji. To sta knjigi Častimo edinega pravega Boga in Zbližaj se z Jehovom. *

21. Kako je pomoč oslabelim blagoslov za vse?

²¹ Ko pomagamo oslabelim, to prinese blagoslov vsem. Posameznik, ki prejme pomoč, se zopet veseli druženja s pravimi prijatelji. Sami občutimo srčno veselje, ki ga lahko okusimo le z dajanjem. (Lukež 15:6, 9; Dejanja 20:35b, SSP) Ko se vsak član občine ljubeče zanima za druge, je celotna občina vedno bolj prisrčna. In kar je najvažnejše, s tem slavimo naša skrbna Pastirja, Jehova in Jezusa, saj onadva želita, da ju njuni zemeljski služabniki v podpiranju slabotnih posnemajo. (Psalm 72:12–14; Matevž 11:28–30; 1. Korinčanom 11:1; Efežanom 5:1) To so zares dobri razlogi, da še naprej ‚imamo ljubezen drug do drugega‘!

[Podčrtna opomba]

Ali lahko pojasnite?

• Zakaj je tako pomembno, da vsakdo med nami izkazuje ljubezen?

• Zakaj bi morali svojo ljubezen razširiti na tiste, ki so oslabeli?

• Kaj se naučimo iz ponazoritev o izgubljeni ovci in izgubljenem srebrniku?

• Kaj praktičnega lahko naredimo, da bi pomagali komu, ki je oslabel?

[Preučevalna vprašanja]

[Slike na strani 16, 17]

Pri tem, ko pomagamo oslabelim, prevzamemo pobudo in smo blagi ter prizadevni

[Slika na strani 16, 17]

Pomoč oslabelim je blagoslov za vse