Duhovne vrednote – kam vodijo?
Duhovne vrednote – kam vodijo?
»Petnajst parov obiskuje [katoliški] večerni program za predzakonsko svetovanje. Od 30 navzočih, le 3 trdijo, da so verni.« Francoski katoliški dnevnik La Croix
VERSKE vrednote je zajela kriza. Na naslovni strani mednarodne izdaje revije Newsweek, 12. julij 1999, se je pojavilo vprašanje: »Ali je Bog mrtev?« Glede na odgovor v reviji se zdi, da za zahodno Evropo to prav gotovo velja. V francoskem časopisu Le Monde je glede sinode katoliške cerkve, ki je oktobra 1999 potekala v Rimu, pisalo: »Cerkvi se sedaj zdi težje kot kdaj prej prenesti svoje sporočilo kulturi, ki je na cerkev postala ‚alergična‘. [. . .] V Italiji katolicizem ni nič več homogena celota. [. . .] V Nemčiji nesoglasja glede posvetovalnic za splav poglabljajo prepad med papežem in demokracijo, ki ni več pripravljena prenašati ukazovanja. Predrzen pogled [Nizozemcev] na moralo in evtanazijo so nekateri opazovalci že pripisali nenadni dekristjanizaciji v tej državi.«
Razmere so dokaj podobne tudi drugod. Leta 1999 je canterburyjski nadškof George Carey opozoril, da je anglikanska cerkev »eno generacijo pred izumrtjem«. V francoskem časopisu Le Figaro je v članku z naslovom »Konec krščanske Evrope« pisalo: »Isti vzorec lahko vidimo povsod. [. . .] Ljudje premišljeno dvomijo o etičnih in doktrinalnih stališčih.«
Manj verske udeležbe
Obiskovanje evropskih cerkva je v prostem padu. Maše se vsako nedeljo udeleži manj kot deset odstotkov pariških katoličanov, medtem ko jih v cerkev redno zahaja le od tri do štiri odstotke. Podoben ali celo manjši obisk je opaziti v Veliki Britaniji, Nemčiji in skandinavskih državah.
Verskim oblastem povzroča resne preglavice pomanjkanje kandidatov za duhovniški poklic. V manj kot enem stoletju je v Franciji število duhovnikov drastično upadlo, in sicer s 14 duhovnikov na 10.000 prebivalcev na danes manj kot enega duhovnika na isto število ljudi. Po vsej Evropi se povprečna starost duhovnikov viša, pomanjkanje duhovnikov pa čutijo celo v državah, kot sta Irska in Belgija. Obenem je vedno manj otrok vpisanih k verouku, kar vzbuja resne dvome o tem, ali je katoliška cerkev sposobna poskrbeti za svojo obnovitev.
Ko gre za religijo, se zdi, da je trdno prepričanje le še stvar preteklosti. Le 6 odstotkov Francozov verjame, da je »resnico moč najti samo v eni religiji«, medtem ko jih je leta 1981 tako menilo 15 odstotkov, leta 1952 pa 50 odstotkov. Verska otopelost se širi. Delež ljudi, ki trdijo, da ne pripadajo nobeni religiji, je s 26 odstotkov leta 1980 poskočil na 42 odstotkov leta 2000. (Les valeurs des Français—Évolutions de 1980 à 2000 [Francoske vrednote – razvoj od leta 1980 do 2000])
Drastične spremembe moralnih vrednot
Da so vrednote v krizi, se vidi tudi pri morali. Kot je omenjeno že prej, mnogo teh, ki hodijo v cerkev, zavrača moralne predpise svoje cerkve. Ne strinjajo se z zamislijo, da imajo verski voditelji pravico določati merila vedenja. Iste množice, ki hvalijo stališče papeža do človekovih pravic, nočejo upoštevati njegovih besed, ko se dotakne njihovega zasebnega življenja. Papeževo gledišče o kontracepciji denimo prezira veliko ljudi, celo mnogi zakonci, ki so katoličani.
Takšno stališče vpliva tako na verne kot na neverne ljudi vseh družbenih slojev. Ljudje odobravajo navade, ki so v Svetem pismu jasno obsojene. Pred 20 leti je bilo 45 odstotkov Francozov ogorčenih nad homoseksualnostjo. Danes se 80 odstotkom zdi to sprejemljivo. Čeprav jih je velika večina za zakonsko zvestobo, pa le 36 odstotkov obsoja zunajzakonska razmerja kot neopravičljiva. (Rimljanom 1:26, 27; 1. Korinčanom 6:9, 10; Hebrejcem 13:4)
Verska zmešnjava
V zahodni družbi se razvija nekakšna individualna religija, v kateri si vsakdo prilašča pravico, da si poišče in izbere svoja verovanja. Določene dogme sprejmejo, druge zavržejo. Nekateri se imajo za kristjane, verjamejo pa v reinkarnacijo, spet drugi pa brez pomišljanja upoštevajo več verskih prepričanj hkrati. (Propovednik 9:5, 10; Ezekiel 18:4, 20; Matevž 7:21; Efežanom 4:5, 6) V knjigi Les valeurs des Français odkrito piše, da se mnogi današnji verniki nepopravljivo oddaljujejo od poti, ki jo je začrtala cerkev.
Vendar pa ta težnja po večjem verskem individualizmu ne ostaja brez nevarnosti. Jean Delumeau, verski zgodovinar in član Instituta de France, je trdno prepričan, da si človek ne more izdelati lastne religije neodvisno od katerega koli že vpeljanega sistema. »Vera ne more preživeti, če ni ukoreninjena v čvrstem temelju neke veroizpovedi.« Zdrave duhovne vrednote in verske navade morajo biti med seboj povezane v neločljivo celoto. Kje se lahko v družbi, izmučeni od sprememb, najde takšno enovitost?
Biblija nas na svojih straneh opominja, da je Bog tisti, ki določa sprejemljiva merila glede vedenja in morale, čeprav ljudi ne sili, da se po njih ravnajo. Milijoni ljudi po vsem svetu so spoznali, da ima ta že dolgo spoštovana knjiga danes praktično vrednost in da je ‚svetilo njihovi nogi in luč njihovi stezi‘. (Psalm 119:105) Kako so prišli do tega sklepa? O tem bomo razpravljali v naslednjem članku.