Življenjska zgodba

Veselje brez primere!

PRIPOVEDUJE REGINALD WALLWORK

»Nič na tem svetu se ne more primerjati z veseljem, ki nama ga prinaša polnočasna misijonarska služba Jehovu!« To nerazločno napisano sporočilo sem našel med ženinimi zapiski malo po njeni smrti maja 1994.

KO PREMIŠLJUJEM o Ireninih besedah, se spomnim na najinih 37 srečnih, zadovoljnih let, ki sva jih preživela v misijonarski službi v Peruju. Dragocenega krščanskega tovarištva sva se veselila vse od najine poroke decembra 1942 – in to je dober čas za pričetek moje zgodbe.

Irene je bila vzgajana kot Jehovova priča v Liverpoolu v Angliji. Bila je ena od treh hčera, ki so med prvo svetovno vojno izgubile očeta. Mati se je pozneje poročila z Wintonom Fraserjem in skupaj sta imela sina, Sidneyja. Tik pred drugo svetovno vojno se je družina preselila v Bangor na severu Walesa in leta 1939 se je tam Irene krstila. Sidney se je krstil leto predtem. Skupaj z Irene sta nato služila kot pionirja – polnočasna oznanjevalca – vzdolž severne obale Walesa, od Bangorja do Caernarvona ter na otoku Anglesey.

Takrat sem v runcornski občini, približno 20 kilometrov jugovzhodno od Liverpoola, služil kot predsedujoči nadzornik, kakor temu rečemo danes. Na okrajnem zboru je Irene prišla k meni s prošnjo, ali bi lahko dobila kakšno področje za oznanjevanje, saj je nekaj časa nameravala ostati pri Veri, njeni poročeni sestri, ki je živela v Runcornu. V dveh tednih, ko je bila Irene pri nas, sva se dobro ujela in pozneje sem jo mnogokrat obiskal v Bangorju. Kako sem se razveselil, ko je neki  konec tedna sprejela moj predlog, da se poročiva!

Ko sem se v nedeljo vrnil domov, sem takoj pričel načrtovati vse potrebno za poroko. V torek pa sem dobil telegram. »Žal mi je, ta telegram te bo prizadel,« je v njem pisalo. »Preklicujem najino poroko. V kratkem boš dobil pismo.« Bil sem osupel. Le kaj je šlo narobe?

Irenino pismo je prišlo naslednji dan. Povedala mi je, da gre pionirat s Hildo Padgett v Horsforth v Yorkshiru. * Pojasnila je, da se je pred 12 meseci strinjala, da bo, če jo bodo zaprosili, služila tam, kjer je potreba večja. Pisala je: »To je bila zame kakor prisega Jehovu in ker sem mu to obljubila, preden sem te spoznala, mislim, da moram to izpolniti.« Bil sem žalosten, obenem pa sem zelo občudoval njeno značajnost in ji po telegrafu poslal sporočilo: »Pojdi. Čakal te bom.«

V Yorkshiru je Irene, ker zaradi ugovora vesti ni hotela podpreti vojnih ciljev, dobila trimesečno zaporno kazen. Vseeno pa sva se decembra 1942, 18 mesecev pozneje, poročila.

Moja zgodnja leta

Mati si je leta 1919 kupila zvezke Studies in the Scriptures. * Čeprav dotlej še ni prebrala nobene knjige, kakor je moj oče nekoč po resnici pripomnil, pa je bila odločena, da bo te zvezke natančno preučila skupaj z Biblijo. To je storila in se leta 1920 krstila.

Moj oče je bil zelo strpen in materi ni preprečil, da bi delala, kar je hotela, tudi tega, da je vzgajala v resnici njune štiri otroke – moji dve sestri Gwen in Ivy, brata Aleca in mene. Stanley Rogers in drugi zvesti Priče so iz Liverpoola redno potovali v Runcorn, da bi tam imeli biblijska predavanja in kmalu je nastala nova občina. Skupaj z občino je duhovno napredovala tudi naša družina.

Gwen je obiskovala pouk za konfirmacijo v anglikanski cerkvi, vendar je takoj, ko je skupaj z materjo pričela preučevati Biblijo, to prenehala. Ko nas je vikar obiskal, da bi ugotovil, zakaj Gwen ne hodi več k pouku, se je nanj zgrnil plaz vprašanj, na katera je bil slabo pripravljen. Gwen ga je vprašala, kakšen je pomen Gospodove molitve in na koncu mu jo je sama razložila! Sklenila je s citatom iz Prvega lista Korinčanom 10:21 in mu pojasnila, da ne more več ‚jesti pri dveh mizah‘. Ko je zapuščal našo hišo, je rekel, da bo za Gwen molil in se vrnil, da ji odgovori na vprašanja, vendar se to ni nikoli zgodilo. Gwen je kmalu po krstu postala polnočasna oznanjevalka.

V naši občini so za mlade zgledno skrbeli. Spominjam se, kako sem nekoč, ko mi je bilo sedem let, poslušal govor gostujočega starešina. Zatem je prišel k meni, da bi se z mano pogovarjal. Rekel sem mu, da sem bral o Abrahamu in o tem, kako je skušal žrtvovati svojega sina Izaka. »Stopi na vogal odra in mi povej vse o tem,« je rekel. Kako navdušen sem bil, da sem stal tam in imel svoj prvi »javni govor«!

Leta 1931, isto leto ko mi je umrla mati, sem se pri 15 letih krstil, zapustil šolo in postal elektrikarski vajenec. Leta 1936 se je javno predvajalo posnetke biblijskih govorov in neka starejša sestra naju je z bratom spodbujala, naj to pričneva delati tudi midva. Zato sva z Alecom odšla v Liverpool, kjer sva kupila kolo in dala narediti majhno prikolico, da bi lahko prevažala gramofon. Monter nama je v zadnjem delu prikolice na dva metra visoko teleskopsko cev pritrdil zvočnik. Povedal nama je, da ni še nikoli naredil česa podobnega, toda delovalo je brezhibno! Področje sva navdušeno  obdelovala, hvaležna za sestrino spodbudo in prednosti, ki so nama bile zaupane.

Druga svetovna vojna – čas preizkušenj

Ko so se pričeli zbirati oblaki vojne, sva s Stanleyom Rogersom vneto objavljala, da bo 11. septembra 1938 v londonski dvorani Royal Albert Hall javni govor z naslovom »Sprejmite dejstva«. Pozneje sem sodeloval pri razdeljevanju tega govora v obliki knjižice ter knjižice Fascism or Freedom, ki je bila objavljena naslednje leto. Obe knjižici sta jasno razgalili totalitaristične cilje Hitlerjeve Nemčije. Takrat sem bil v Runcornu že dobro znan po javni strežbi in ljudje so me zaradi tega spoštovali. Pravzaprav mi je to, da sem bil vedno v prvih vrstah teokratične dejavnosti, pozneje zelo koristilo.

Podjetje, za katero sem delal, je sklenilo pogodbo, da bo v novi tovarni, ki je bila na obrobju mesta, inštaliralo električno opremo. Ko sem izvedel, da bo to tovarna z orožjem, sem jasno rekel, da tam ne bom delal. Nadrejenim to ni bilo všeč, toda delovodja me je zagovarjal, zato so mi dali drugo delo. Pozneje sem izvedel, da je imel teto, ki je tudi bila Jehovova priča.

Neki sodelavec me je zelo spodbudil z besedami: »Bili bi presenečeni, če ne bi tako ravnal, Reg, saj že toliko let sodeluješ pri tistem biblijskem delu.« Kljub temu pa sem moral biti oprezen, saj so mi mnogi sodelavci hoteli povzročati težave.

Junija 1940 je sodišče v Liverpoolu odobrilo mojo prošnjo za ugovor vesti, pod pogojem, da ostanem na dosedanjem delovnem mestu. Seveda mi je to omogočilo, da sem lahko še naprej sodeloval v krščanski strežbi.

V polnočasno službo

Ko se je vojna bližala svojemu koncu, sem se odločil pustiti službo in se pridružiti Irene v polnočasni strežbi. Leta 1946 sem naredil 5-metrski bivalnik, ki je postal najin dom. Naslednje leto so naju zaprosili, naj se preseliva v Alveston, vas v Gloucestershiru. Pozneje sva pionirala v staroveškem kraju Cirencester in mestu Bath. Leta 1951 sem bil povabljen, da kot potujoči nadzornik obiskujem občine v južnem Walesu, toda po manj kot dveh letih sva odpotovala v Watchtowerjevo biblijsko šolo Gilead, da bi se izšolala za misijonarja.

Enaindvajseti razred šole je potekal v South Lansingu, severnem delu države New York. Diplomo sva prejela leta 1953 na zborovanju Družba novega sveta, ki je bilo v mestu  New York. Do dneva, ko sva dobila diplomo, z Irene nisva vedela, kam bova dodeljena. Ko sva izvedela, da je najin cilj Peru, sva bila navdušena! Zakaj? Ker je v podružničnem uradu v Limi že več kot eno leto služil Sidney Fraser, Irenin polbrat, skupaj z ženo Margaret, potem ko sta diplomirala v 19. razredu Gileada!

Med čakanjem na vizum sva nekaj časa delala v brooklynskem Betelu, toda kmalu sva že bila na poti v Limo. Prva od najinih desetih dodelitev je bilo Callao, glavno perujsko pristanišče, le nekoliko zahodno od Lime. Čeprav sva znala nekaj osnovnih besed v španščini, pa se takrat ne Irene ne jaz nisva znala pogovarjati v tem jeziku. Kako bova opravljala najino delo?

Težave in posebne radosti pri oznanjevanju

Na Gileadu so nam povedali, da dojenčka ne nauči jezika mati. Dojenček se ga nauči sam, ko mu mati govori. Zato so nam dali tale nasvet: »Pojdite takoj na oznanjevanje in se učite jezika od ljudi. Oni vam bodo pomagali.« Samo predstavljajte si, kako sem se počutil, ko so me dva tedna po prihodu, ko sem si prizadeval šele razumeti ta novi jezik, postavili za predsedujočega nadzornika občine v Callau! Obiskal sem Sidneya Fraserja, vendar mi je svetoval isto kakor so mi svetovali na Gileadu: druži se z občino in ljudmi na področju. Odločil sem se, da bom ravnal po tem nasvetu.

Nekega sobotnega dopoldneva sem spoznal tesarja v njegovi delavnici. »Moram nadaljevati delo,« je rekel, »toda sedite, prosim, in mi kaj povejte.« Rekel sem mu, da bom to storil pod enim pogojem: »Ko se zmotim, me prosim popravite. Ne bom užaljen.« Zasmejal se je in dejal, da mi bo ustregel. Obiskoval sem ga dvakrat na teden in ugotovil, da je to najboljši način, da se naučim novega jezika – točno tako, kot so mi rekli drugi.

V Ici, najini drugi misijonarski dodelitvi, sem po naključju srečal še enega tesarja in mu pojasnil, kakšen dogovor sva v Callau imela z nekim njegovim kolegom. Strinjal se je, da mi bo podobno pomagal, zato sem v španščini še naprej dobro napredoval, vendar sem jo zares obvladal šele po treh letih. Ta moški je bil vedno zelo zaposlen, vendar sem z njim vodil biblijski pouk tako, da sem mu bral svetopisemske stavke in mu jih pojasnjeval. Neki teden, ko sem ga spet obiskal, mi je njegov delodajalec povedal, da je odšel iskat novo službo v Limo. Nekoliko pozneje, ko sva z Irene prišla v Limo na zborovanje, sem ga ponovno srečal. Kako vesel sem bil, ko mi je povedal, da je poiskal krajevne Priče in nadaljeval preučevanje ter da so vsi v družini postali posvečeni Jehovovi služabniki!

V neki občini sva odkrila, da je mlad par živel skupaj neporočeno, čeprav sta bila krščena. Ko sva z njima razpravljala o svetopisemskih načelih glede tega, sta sklenila svojo zvezo uzakoniti, saj bi šele tako izpolnjevala pogoje za to, da bi sploh lahko postala krščeni Priči. Zato sem uredil, da ju odpeljem na magistrat, da svoj zakon uradno registrirata. Nato pa se je pojavil problem, saj sta imela štiri otroke, ki prav tako niso bili vpisani v register, kar je bila zakonska zahteva. Seveda smo se spraševali, kaj bo ukrenil župan. »Ker so ti dobri ljudje, vajini prijatelji Jehovove priče, poskrbeli, da se zakonsko poročita,« je rekel župan, »ne bom izdal sodnega poziva, ki bi ga morali dobiti za vsakega otroka, in jih bom vpisal v register brezplačno.« Kako hvaležni smo bili za to, saj je bila ta družina revna in bi jim vsaka kazen pomenila veliko breme!

Pozneje nas je obiskal Albert D. Schroeder iz brooklynskega upravnega središča Jehovovih prič in priporočil, naj v drugem delu Lime ustanovimo nov misijonarski dom. Zato smo se Irene in jaz, sestri Frances in Elizabeth Good iz Združenih držav ter kanadski zakonski par preselili v okrožje San Borja. V dveh ali treh letih je bila tam ustanovljena nova cvetoča občina.

 Ko sva služila v Huancayu, ki leži v osrednjem višavju na višini več kot 3000 metrov, sva se družila z občino 80-ih Prič. Tam sem pomagal pri gradnji druge kraljestvene dvorane, ki naj bi se jo zgradilo v državi. Postavili so me za pravnega predstavnika Jehovovih prič, ker smo morali trikrat na sodišče, da smo pridobili zakonske pravice za zemljo, ki smo jo kupili. S takšnimi dejanji, kot tudi z obsežnim pridobivanjem učencev po mnogih zvestih misijonarjih v tistih prvih letih, smo postavili trden temelj za čudovit porast, ki ga vidimo v Peruju danes – z 283 Prič leta 1953 na več kot 83.000 danes.

Žalosten odhod

V vseh misijonarskih domovih sva uživala v čudoviti družbi drugih misijonarjev in v mnogih sem imel prednost služiti kot nadzornik doma. Vsak ponedeljek zjutraj smo se zbrali in se pogovorili o dejavnosti v prihajajočem tednu in porazdelili naloge, povezane s skrbjo za naš dom. Vsi smo se zavedali, da je glavno oznanjevanje, in da bi to izpolnili, smo vsi skladno sodelovali. Vesel sem, da lahko rečem, da ni bilo v nobenem naših domov nikoli večjega spora.

Nazadnje sva bila dodeljena v Breño, še eno predmestje Lime. Tamkajšnja ljubeča občina 70-ih Prič je hitro zrasla na precej več kot 100 in tako se je ustanovilo novo občino v Palominii. Takrat pa je Irene zbolela. Najprej sem opazil, da se občasno ni več mogla spomniti, kaj je rekla, in včasih se je težko spomnila, kako priti domov. Njeno stanje se je kljub dobremu zdravljenju počasi slabšalo.

Na žalost sem leta 1990 moral urediti vse potrebno za najino vrnitev v Anglijo, kjer naju je moja sestra Ivy prijazno sprejela v svoj dom. Štiri leta pozneje je Irene umrla, stara 81 let. Jaz še naprej ostajam v polnočasni službi, služim pa tudi kot starešina v eni od treh občin v domačem kraju. Vsake toliko tudi potujem v Manchester, da bi spodbudil tamkajšnjo špansko skupino.

Nedavno me je srčno razveselilo doživetje, ki se je pričelo pred desetletji, ko sem stanovalcem po gramofonu predvajal petminutne govore. Živo se še spominjam mlade šolarke, ki je pri vratih stala za svojo materjo in poslušala sporočilo.

To dekle se je pozneje preselilo v Kanado, vendar je ostajalo v stiku s prijateljico, ki še živi v Runcornu in je sedaj Priča. Nedavno je pisala, da sta jo obiskali Priči, katerih besede so ji nepričakovano obudile spomine na to, kar je slišala na tistem petminutnem posnetku. Prepoznala je zven resnice in je sedaj posvečena Jehovova služabnica. Prosila je, naj se v njenem imenu zahvalijo fantu, ki je pred več kot 60 leti na domu obiskal njeno mater! Zares, nikoli ne vemo, kako bodo semena resnice pognala korenine in rasla. (Propovednik 11:6)

Da, ko se ozrem na življenje, ki sem ga imel v Jehovovi dragoceni službi, sem zelo hvaležen. Odkar sem se leta 1931 posvetil, nisem izpustil nobenega zbora Jehovovega ljudstva. Čeprav z Irene nisva imela lastnih otrok, pa sem srečen, da imam več kot 150 sinov in hčera v duhovnem smislu, ki vsi služijo našemu nebeškemu Očetu, Jehovu. Kakor je to povedala moja draga žena, so bile najine prednosti zares veselje brez primere.

[Podčrtni opombi]

[Slika na strani 24]

Mati na začetku prejšnjega stoletja

[Slika na strani 24, 25]

Levo: Hilda Padgett, jaz, Irene in Joyce Rowley v Leedsu v Angliji leta 1940

[Slika na strani 25]

Zgoraj: Z Irene pred najinim bivalnikom

[Slika na strani 27]

Naznanjanje javnega govora v Cardiffu v Walesu leta 1952