Zakaj ne moremo živeti sami

Bolje je dvema nego enemu. [. . .] Če padeta, vzdigne tovariš tovariša.« (Kralj Salomon)

SALOMON, kralj starega Izraela, je objavil: »Bolje je dvema nego enemu, ker imata dobro plačilo za svoj trud. Zakaj če padeta, vzdigne tovariš tovariša; ali gorje samemu, ko pade in nima druga, da bi ga vzdignil!« (Propovednik 4:9, 10) Ta modri opazovalec človeškega vedenja je s tem poudaril našo potrebo po tovarištvu in pomembnost tega, da se ne osamimo. Vendar to ni bilo samo človeško mnenje. Salomonova izjava je bila plod božanske modrosti in navdihnjenja.

Ni modro, da se osamimo. Ljudje potrebujemo drug drugega. Mi vsi potrebujemo spodbudo in pomoč, ki ju lahko prejmemo od soljudi. »Kdor se razdružuje, svojega išče poželenja,« se glasi neki biblijski pregovor. »Protivi se vsemu, kar bi mu bilo v blaginjo.« (Pregovori 18:1) Zato ni čudno, da sociologi posameznike spodbujajo, naj se pridružijo kaki skupini in se pričnejo zanimati za druge.

Profesor Robert Putnam za obnovitev družbenega življenja med drugim pravi, da bi bilo dobro »okrepiti vpliv vere«. Pri tem še posebej izstopajo Jehovove priče, saj po vsem svetu uživajo varnost v občinah, podobnih družini. V skladu z besedami apostola Petra ‚ljubijo vse svoje brate‘, ki se spoštljivo ‚bojijo Boga‘. (1. Petrov 2:17, NW) Priče se osamitvi in njenim pogubnim posledicam ognejo tudi zato, ker z mnogimi pozitivnimi dejavnostmi, ki so povezane s pravim čaščenjem, neprestano pomagajo svojim bližnjim spoznavati resnico iz Božje Besede, Biblije. (2. Timoteju 2:15)

Zaradi ljubezni in tovarištva se je njihovo življenje spremenilo

Jehovove priče so enotna skupnost, v kateri vsak član igra pomembno vlogo. Razmislite na primer o Miguelu, Froylánu in Almi Ruth, treh članih neke latinskoameriške družine. Rodili so se z boleznijo kosti, ki povzroča neko vrsto pritlikavosti. Vsi trije so priklenjeni na invalidski voziček. Kako druženje s Pričami vpliva na njihovo življenje?

Miguel pripoveduje: »Preživljal sem krizna obdobja, toda ko sem se začel družiti z Jehovovim ljudstvom, se mi je življenje spremenilo.  Osamitev je za človeka zelo nevarna. To, da sem se s soverniki vsak teden družil na krščanskih shodih, je veliko pripomoglo k temu, da sem našel zadovoljstvo.«

Alma Ruth doda: »Včasih sem zapadla v hudo depresijo; bila sem zelo žalostna. Toda ko sem pričela spoznavati Jehova, sem začutila, da bi lahko z njim spletla tesno vez. To se je izkazalo kot nekaj najdragocenejšega v mojem življenju. Družina nas je izredno podprla in zaradi tega smo se med seboj še bolj zbližali.«

Oče je Miguela ljubeče naučil brati in pisati. Kasneje je Miguel isto naučil tudi Froylána in Almo Ruth. To je bilo bistveno za njihovo duhovnost. »To, da smo se naučili brati, nam je zelo koristilo, saj smo se tako lahko z branjem Biblije in na njej temelječih publikacij duhovno hranili,« pove Alma Ruth.

Miguel sedaj služi kot krščanski starešina. Froylán je celotno Biblijo prebral že devetkrat. Alma Ruth je svoje služenje Jehovu še povečala, tako da od leta 1996 služi kot pionirka oziroma polnočasna kraljestvena oznanjevalka. Pojasnjuje: »Z Jehovovim blagoslovom sem dosegla ta cilj, saj me podpirajo moje drage sestre, ki mi ne pomagajo le pri oznanjevanju, temveč tudi pri poučevanju in vodenju enajstih biblijskih poukov, ki sem jih uspela vpeljati.«

Drug odličen zgled je Emelia, ki mora zaradi nesreče uporabljati invalidski voziček, saj ima poškodovane noge in hrbtenico. V mestu Mexico je z Jehovovimi pričami preučevala Biblijo in se leta 1996 krstila. Emelia pravi: »Preden sem spoznala resnico, sem hotela narediti samomor; nisem imela več volje do življenja. Občutila sem veliko praznino, jokala sem dan in noč. Toda ko sem se povezala z Jehovovim ljudstvom, sem začutila ljubezen bratov in sester. Osebno zanimanje, ki mi ga izkazujejo, me spodbuja. Neki starešina mi je kot brat oziroma oče. On in nekateri strežni služabniki me z invalidskim vozičkom peljejo na shode in na oznanjevanje.«

José, ki se je kot Jehovova priča krstil leta 1992, živi sam. Star je 70 let, upokojen pa je od leta 1990. Včasih je večkrat zapadel v depresijo, toda zatem ko mu je neki Pričevalec oznanjeval, je nemudoma pričel obiskovati  krščanske shode. To, kar je tam slišal in videl, mu je bilo všeč. Med brati je denimo opazil tovarištvo in začutil, da se zanj osebno zanimajo. Za njega sedaj skrbijo starešine in strežni služabniki iz njegove občine. (Filipljanom 1:1, NW; 1. Petrov 5:2) Ti soverniki so zanj »krepilna pomoč«. (Kološanom 4:11, NW) Peljejo ga k zdravniku, ga obiskujejo na domu, podpirali pa so ga tudi med prestajanjem štirih operacij. José pove: »Kažejo, da jim je mar zame. Prav zares so moja družina. Rad sem v njihovi družbi.«

Prava sreča je v dajanju

Preden je kralj Salomon dejal, da »je [bolje] dvema nego enemu«, je spregovoril o tem, kako nesmiselno je, če človek vso svojo energijo posveti pridobivanju gmotnega bogastva. (Propovednik 4:7–9) Natanko za tem se danes močno ženejo mnogi, pa čeprav to pomeni, da žrtvujejo medčloveške odnose, tako v družini kot zunaj nje.

Mnoge ta duh pohlepa in sebičnosti vodi v osamitev. To pa jih v življenju ne osreči in ne zadovolji, saj so tisti, ki popustijo takšnemu duhu, običajno razočarani in obupani. V nasprotju s tem pa nam prej omenjene pripovedi odkrivajo, kako dobro učinkuje druženje z ljudmi, ki služijo Jehovu in ki jih vzgibava ljubezen do Jehova in bližnjih. Redno obiskovanje krščanskih shodov, podpora in zanimanje sokristjanov ter goreče oznanjevanje so bili odločilni dejavniki za to, da so ti posamezniki lahko premagali negativna občutja, povezana z osamitvijo. (Pregovori 17:17; Hebrejcem 10:24, 25)

Ker smo odvisni drug od drugega, je povsem naravno občutiti zadovoljstvo, ko naredimo kaj za druge. Albert Einstein, ki je s svojim delom koristil drugim, je izjavil: »Vrednost človeka bi se morala meriti po tem, kar daje, in ne po tem, kar je sposoben sprejeti.« To se ujema z besedami našega Gospoda Jezusa Kristusa: »Večja sreča je dajati kakor prejemati.« (Dejanja 20:35, SSP) Torej, čeprav je dobro, da ljubezen sprejemamo, je prav tako zelo koristno, da jo tudi izkazujemo.

Neki potujoči nadzornik, ki že leta obiskuje občine, da bi jih duhovno podpiral, in pomaga graditi prostore za shajanje za kristjane z omejenimi sredstvi, svoje občutke izrazi tako: »Radost, ki jo čutim, ko služim bratom in sestram, in ko vidim njihove obraze, polne cenjenja, me vzgibava, da še naprej iščem priložnosti, da pomagam. Spoznal sem, da je osebno zanimanje za druge ključ do sreče. In zavedam se, da moramo starešine biti ‚kakor zavetje pred vetrom [. . .], kakor potoki vodá na suhem kraju, kakor senca skale velike v žejni deželi‘.« (Izaija 32:2)

Kako prijetno je složno prebivati skupaj!

Prav gotovo je zelo koristno in osrečujoče, če drugim pomagamo ter iščemo tovarištvo pri tistih, ki služijo Jehovu. »Glej,« je vzkliknil  psalmist, »kako dobro in kako prijetno, da složno bratje prebivajo skupaj!« (Psalm 133:1) Pri medsebojnem podpiranju je nadvse pomemben dejavnik to, da je družina složna, kot je razvidno iz primera Miguela, Froylána in Alme Ruth. In kakšen blagoslov je, če smo združeni v pravem čaščenju! Apostol Peter je po tem, ko je svetoval krščanskim možem in ženam, napisal: »Slednjič pa, vsi bodite enega mišljenja, sočutni, bratoljubni, milosrčni, ponižni.« (1. Petrov 3:8)

Pravo prijateljstvo je nadvse koristno tako v čustvenem kot duhovnem pogledu. Apostol Pavel je ogovoril sovernike in jih opomnil: »Prigovarjajte malodušnim, podpirajte slabotne, potrpežljivi bodite z vsemi. [. . .] Vedno hodite za dobrim med seboj in do vseh.« (1. Tesaloničanom 5:14, 15)

Zato iščite praktične načine, da bi drugim delali dobro. ‚Delajte dobro vsem, a najbolj tem, ki ste si z njimi domači po veri,‘ saj bo tako vaše življenje zares smiselno in zadovoljno. (Galatom 6:9, 10) Jezusov učenec Jakob je napisal: »Ako je brat nag ali sestra in pogrešata vsakdanje hrane, pa jima kdo izmed vas reče: Pojdita v miru, ogrejta se in nasitita! a jima ne podelite, kar je potrebno telesu, kaj to pomaga?« (Jakob 2:15, 16) Odgovor na to vprašanje je jasen. Ne smemo ‚gledati samo nase, temveč tudi na druge‘. (Filipljanom 2:4, SSP)

Poleg tega, da Jehovove priče druge podprejo gmotno, ko nastanejo posebne potrebe ali udari kakšna nesreča, bližnjim marljivo pomagajo na življenjsko pomemben način – z oznanjevanjem dobre novice o Božjem kraljestvu. (Matevž 24:14) To, da pri oznanjevanju tega sporočila o upanju in tolažbi sodeluje več kot 6,000.000 Prič, je dokaz, da se za druge pristno in ljubeče zanimajo. Toda s ponujanjem pomoči iz Svetega pisma se pomaga zadovoljiti še eno človekovo potrebo. Katero?

Zadovoljiti življenjsko pomembno potrebo

Da bi uživali pravo srečo, moramo imeti dober odnos z Bogom. Nekoč je nekdo dejal: »Dejstvo, da človek vedno in povsod, od svojega nastanka do današnjih dni, teži k temu, da se obrača na nekaj, v kar verjame, da je višje in močnejše od njega samega, kaže, da je vera prirojena in bi morala biti znanstveno potrjena. [. . .] Prevzeti bi nas moral strah, začudenje in spoštovanje, ko vidimo človekovo vsesplošno iskanje in verovanje v najvišje bitje.« (A. Cressy Morrison, Man Does Not Stand Alone)

Jezus Kristus je objavil: »Srečni so tisti, ki se zavedajo svojih duhovnih potreb.« (Matevž 5:3, NW) Ljudje ne shajamo dobro, če dolgo časa živimo stran od drugih ljudi. Vendar je veliko bolj resno, če smo odtujeni od našega Stvarnika. (Razodetje 4:11) Pridobivanje in udejanjanje ‚Božjega spoznanja‘ bi moralo biti pomemben del našega življenja. (Pregovori 2:1–5) Zares, morali bi biti odločeni zadovoljevati naše duhovne potrebe, saj ne moremo živeti sami in ločeno od Boga. Srečno in zares nagrajujoče življenje je odvisno od dobrega odnosa z Jehovom, ‚Najvišjim nad vesoljno zemljo‘. (Psalm 83:18)

[Slika na strani 5]

Miguel: »Preživljal sem krizna obdobja, toda ko sem se začel družiti z Jehovovim ljudstvom, se mi je življenje spremenilo.«

[Slika na strani 5]

Alma Ruth: »Ko sem pričela spoznavati Jehova, sem začutila, da bi lahko z njim spletla tesno vez.«

[Slika na strani 6]

Emelia: ‚Preden sem spoznala resnico, sem občutila veliko praznino.‘

[Slika na strani 7]

Druženje s pravimi častilci nam pomaga zadovoljiti duhovne potrebe