»BREZPLAČNO ste prejeli, brezplačno dajajte.« (Matevž 10:8) To je Jezus zapovedal svojim apostolom, ko jih je odposlal oznanjevat dobro novico. Ali so ubogali? Da, so in tako so ravnali tudi po tem, ko je Jezus zapustil zemljo.

Ko je na primer Simon, nekdanji čarovnik, videl, da imata apostola Peter in Janez čudežno moč, jima je ponudil denar, da bi jo tudi njemu podelila. Toda Peter je Simona pokaral: »Srebro tvoje naj s teboj vred pogine, ker meniš, da se more dar Božji dobiti za denar.« (Dejanja 8:18–20)

Apostol Pavel je imel podobno stališče kakor Peter. Lahko bi si dovolil, da bi kristjanom v Korintu bil v finančno breme. Vendar je z lastnimi rokami delal, da bi se preživljal. (Dejanja 18:1–3) Tako je lahko z gotovostjo dejal, da je dobro novico Korinčanom oznanil »brez stroškov«. (1. Korinčanom 4:12; 9:18)

Žalostno je, da veliko teh, ki se imajo za Kristusove sledilce, ni pripravljenih enako ‚brezplačno dajati‘. Mnogi verski voditelji tako imenovanega krščanstva pravzaprav ‚učijo za plačilo‘. (Miha 3:11) Nekateri verski voditelji so z denarjem, ki so ga zbrali od svojih čred, celo obogateli. Leta 1989 so nekega ameriškega pridigarja obsodili na 45 let zapora. Zakaj? »Svoje privržence je ogoljufal za milijone dolarjev in nekaj tega denarja porabil za hiše, avtomobile, počitnice ter celo za klimatiziran pesjak.« (People’s Daily Graphic, 7. oktober 1989)

V Gani je po poročilu Ghanaian Timesa, 31. marec 1990, neki rimskokatoliški duhovnik vzel denar, ki ga je zbral med bogoslužjem, in ga zalučal v farane. »To je storil,« je pisalo v časopisu, »ker je od njih, kot od odraslih ljudi, pričakoval, da bodo prispevali bankovce višje vrednosti.« Prav nič ne preseneča, da veliko cerkva skuša celo vzbuditi pohlep pri svojih članih, tako da dejavno podpirajo igre na srečo in druge dejavnosti, da bi dobili še več denarja.

Jehovove priče pa si nasprotno prizadevajo posnemati Jezusa in njegove zgodnje učence. Med njimi ni plačane duhovščine. Vsak Pričevalec ima nalogo oznanjati »evangelij kraljestva« drugim. (Matevž 24:14) Zato šest milijonov Prič po vsem svetu prinaša ljudem »vodo življenja« brezplačno. (Razodetje 22:17) Tako lahko biblijsko sporočilo koristi tudi tistim, ki ‚nimajo denarja‘. (Izaija 55:1) Čeprav se svetovno delovanje Prič financira s prostovoljnimi prispevki, Priče nikoli ne prosijo za denar. Kot pravi Božji služabniki ne »kupčujejo z Božjo besedo«, temveč govorijo »iz iskrenosti, kakor iz Boga«. (2. Korinčanom 2:17, SSP)

 Toda zakaj Jehovove priče voljno pomagajo drugim, in to na lastne stroške? Kaj jih k temu vzgibava? Ali brezplačno dajanje pomeni, da niso za svoj trud prav z ničimer nagrajeni?

Današnje prave kristjane vzgibava predvsem želja, da bi ugajali Jehovu, ne pa da bi obogateli. Tako lahko odgovorijo na sporno vprašanje, ki ga je pred stoletji zastavil Satan Hudič. Beseda je tekla o pravičnem možu Jobu in Satan je Jehova izzval: »Mar je brez plačila, da se Job boji Boga?« Satan je trdil, da Job služil Bogu zgolj zato, ker ga je obdal z zaščito. Namigoval je, da bi Job, če bi se ga prikrajšalo za gmotne dobrine, Boga v obraz preklel! (Job 1:7–11)

Bog je, da bi se odgovorilo na ta izziv, Satanu dovolil, da Joba preizkusi. Rekel mu je: »Vse, kar ima, v tvoji je roki.« (Job 1:12) Kakšen je bil izid? Job je dokazal, da je Satan lažnivec. Ne glede na to, kakšne nesreče so Joba doletele, je ostal zvestovdan. »Dokler ne umrem, ne dam si vzeti brezmadežnosti svoje,« je dejal. (Job 27:5, 6)

Današnji pravi častilci imajo podobno stališče, kakršno je imel Job. K služenju Bogu jih ne vzgibava skrb za gmotne reči.

Nadaljnji razlog, zaradi katerega so pravi kristjani pripravljeni ‚brezplačno dajati‘, je ta, da so tudi sami ‚brezplačno prejeli‘ od Boga. Človeštvo sužnjuje grehu in smrti, ker je naš praoče Adam grešil. (Rimljanom 5:12) Jehova je ljubeče poskrbel, da je njegov Sin umrl žrtvene smrti, kar je Jehova veliko stalo. Človeštvo si tega gotovo ni zaslužilo. Ne, to je Božje darilo. (Rimljanom 4:4; 5:8; 6:23)

Tako je Pavel, kot piše v Listu Rimljanom 3:23, 24, maziljenim kristjanom dejal: »Vsi so se pregrešili ter nimajo slave Božje in dobivajo opravičenje [so razglašeni za pravične, NW] daroma ž njegovo milostjo po odkupu, ki je v Kristusu Jezusu.« Tisti, ki upajo na večno življenje na zemlji, so prav tako deležni tega ‚darila‘, k čemur spada prednost, da so razglašeni za pravične kot Jehovovi prijatelji. (Jakob 2:23; Razodetje 7:14)

Zaradi Kristusove odkupne žrtve so lahko vsi kristjani tudi Božji služabniki. Apostol Pavel je zapisal: »Služabnik [svete skrivnosti] sem postal po daru milosti Božje.« (Efežanom 3:4–7) Pravi Božji služabniki lahko oznanjujejo zaradi darila, ki si ga niso z ničimer zaslužili oziroma si ga ne bi mogli prislužiti. Zato tudi ne morejo pričakovati denarnega plačila, ko o tem darilu govorijo drugim.

Ali torej to pomeni, da Bog od kristjanov pričakuje, da mu služijo brez kakršnega koli  upanja na nagrado? Ne, saj je apostol Pavel sovernikom dejal: »Kajti Bog ni krivičen, da bi pozabil delo vaše in ljubezen, ki ste jo pokazali do imena njegovega.« (Hebrejcem 6:10) Jehova torej ni nepravičen. (5. Mojzesova 32:4) Ravno nasprotno, je »plačevalec tistim [nagrajuje nje, NW], ki ga iščejo«. (Hebrejcem 11:6) Toda ali obljuba o večnem življenju v raju ne spodbuja k sebičnosti? (Lukež 23:43, NW)

Nikakor. Že zaradi tega ne, ker je željo po večnem življenju v raju vzbudil sam Bog. On je bil ta, ki je prvemu človeškemu paru namenil to upanje. (1. Mojzesova 1:28; 2:15–17) Adam in Eva sta svojim potomcem to upanje zapravila, vendar je Jehova sam poskrbel, da ga lahko ponovno pridobijo. Tako v svoji Besedi obljublja, da »bo tudi stvarstvo samo rešeno iz sužnjevanja minljivosti v svobodo slave otrok Božjih«. (Rimljanom 8:21) Potemtakem ni prav nič napačno, če današnji kristjani, podobno kot Mojzes v starem času, gledajo »na povračilo [nagrado, NW]«. (Hebrejcem 11:26) Jehova te nagrade ne ponuja kot podkupnino. Daje jo zato, ker ima svoje služabnike zares rad. (2. Tesaloničanom 2:16, 17) Zato »ga ljubimo, ker nas je on prvi ljubil«. (1. Janezov 4:19)

Vseeno pa morajo današnji kristjani nenehno skrbno preiskovati, s kakšnimi vzgibi služijo Bogu. V Janezovem evangeliju 6:10–13 beremo, kako je Jezus čudežno nahranil množico, ki je štela več kot pet tisoč mož. Nekateri so se nato navezali na Jezusa iz povsem sebičnih razlogov. Jezus jim je dejal: »Iščete me [. . .] zato, [. . .] ker ste jedli od hlebov in ste se nasitili.« (Janez 6:26) Desetletja kasneje je nekaj kristjanov podobno služilo Bogu, vendar »ne iz čistega namena«. (Filipljanom 1:17) Nekateri, ki ‚niso hoteli pristati na zdrave besede Jezusa Kristusa‘, so se celo preračunljivo družili s kristjani, saj so upali, da jim bo to prineslo gmotne koristi. (1. Timoteju 6:3–5)

Podobno bi lahko tudi danes kristjana, ki služi zgolj iz želje, da bi večno živel v raju, spodbujali sebični motivi. Navsezadnje bi lahko doživel duhovni brodolom. Lahko bi se mu zazdelo, da Satanova stvarnost obstaja dlje, kot je sam pričakoval, in bi morda ‚obnemogel‘, saj bi menil, da konec odlaša. (Galatom 6:9) Mogoče bi lahko postal celo zagrenjen zaradi gmotnih žrtev, ki jih je storil. Jezus nas opominja: »Ljubi Gospoda, Boga svojega, iz vsega srca svojega in iz vse duše svoje in iz vse pameti svoje.« (Matevž 22:37) Da, kdor služi Jehovu predvsem iz ljubezni, ne postavlja svoji službi nobenih časovnih omejitev. Jehovu je odločen služiti večno! (Miha 4:5) Ni mu žal nobene žrtve, ki jo je storil v svoji službi Bogu. (Hebrejcem 13:15, 16) Ljubezen do Boga ga spodbuja, da v svojem življenju postavlja Božjo voljo na prvo mesto. (Matevž 6:33)

Danes več kot šest milijonov pravih častilcev radovoljno služi Jehovu. (Psalm 110:3) Ali ste eden od njih? Če niste, premislite o tem, kaj Bog nudi: pristno spoznanje resnice (Janez 17:3), svobodo iz sužnjevanja lažnim verskim naukom (Janez 8:32) in upanje na večno življenje (Razodetje 21:3, 4). Jehovove priče vam lahko pomagajo spoznati, kako lahko vse to dobite od Boga, in to brezplačno.