Zakladi Chesterja Beattyja

»V NJEJ je bogastvo zakladov premnogih izgubljenih civilizacij; [. . .] lepota njenih miniatur in slik jemlje človeku dih.« Tako je Knjižnico Chesterja Beattyja v Dublinu (Irska) opisal nekdanji kustos R. J. Hayes. Knjižnica hrani obširno zbirko neprecenljivih starin, izbranih umetniških del ter redkih knjig in rokopisov skorajda neocenljive vrednosti. Kdo pa je bil Chester Beatty? In kakšne zaklade je zbral?

Alfred Chester Beatty se je rodil leta 1875 v New Yorku (ZDA) in je bil škotskega, irskega in angleškega porekla. Kot rudarski inženir in svetovalec si je do 32. leta starosti ustvaril že veliko premoženje. Svoje bogastvo pa je vse življenje porabljal za zbiranje lepih in dragocenih predmetov. Ko je leta 1968 v starosti 92 let umrl, je celotno zbirko zapustil irskemu narodu.

Kaj je zbiral?

Njegova zbirka je obsežna in raznolika. Hkrati postavijo na ogled le po kak odstotek celotne zbirke. Zbiral je redke in dragocene predmete iz mnogih različnih obdobij in kultur, ki zajemajo razdobje več tisoč let – predmete iz srednjeveške in renesančne Evrope kakor tudi iz številnih azijskih in afriških dežel. Njegova zbirka izbranih japonskih lesoreznih odtisov naj bi bila denimo ena najlepših na svetu.

V popolnem nasprotju z umetniškimi deli pa je zanimiva zbirka več ko sto babilonskih in sumerskih glinenih ploščic z antično klinopisno pisavo. Ljudje, ki so pred 4000 leti živeli v Mezopotamiji, so na vlažne glinene ploščice zapisovali podrobnosti iz svojega življenja, nato pa te ploščice žgali. Mnoge od njih so preživele do danes in so očiten dokaz, da je pisava že stara umetnost.

Navduševale so ga knjige

Zdi se, da je Chesterja Beattyja privlačila umetelnost, ki je bila potrebna pri izdelavi lepo oblikovanih in kvalitetnih knjig. Zbral je na tisoče posvetnih in verskih knjig, celo nekatere dovršeno okrašene izvode Korana. Po besedah nekega pisca je bil »očaran nad matematično skladnostjo arabskih črk, [. . .] njegov čut za barve pa se je opajal z okrašenostjo teh umetelno oblikovanih črk z zlatom in s srebrom ter lesketajočimi se minerali«.

Navduševal pa ga je tudi žad, podobno kakor nekatere kitajske cesarje v prejšnjih stoletjih. Zanje je bil čisti žad najdragocenejši od vseh kamnov. Cenili so ga bolj od zlata. Našli so si spretne rokodelce, ki so kose žada obdelali v gladke tanke lističe. Nadarjeni umetniki so nato te lističe napolnili z umetelno oblikovanim besedilom in ilustracijami, vrezanimi v zlato. Tako so nastale ene najosupljivejših knjig, kar so jih kdaj naredili. Ta Beattyjeva knjižna zbirka ima svetovni sloves.

Neprecenljivi biblijski rokopisi

Za tiste, ki imajo radi Biblijo, pa je izmed vseh zakladov Chesterja Beattyja največji zaklad njegova obsežna zbirka antičnih in srednjeveških biblijskih rokopisov. Iz teh lepo okrašenih rokopisov vejeta potrpežljivost in umetniški čut ljudi, ki so  jih ročno prepisovali. Tiskane knjige pa odsevajo veščino in spretnost zgodnjih knjigovezov in tiskarjev. Biblio Latino je na primer leta 1479 v Nürnbergu natisnil Anton Koberger, ki je živel v približno istem obdobju kot Johannes Gutenberg in za katerega pravijo, da je »eden najpomembnejših in najdejavnejših zgodnjih tiskarjev«.

Eden od izjemnih razstavnih predmetov v Knjižnici Chesterja Beattyja je pergamentni rokopis sirskega učenjaka Efrema z začetka četrtega stoletja. Efrem je veliko citiral iz Diatesarona, dela, ki je nastalo v drugem stoletju. V njem je pisec Tacijan štiri evangelijske pripovedi o življenju Jezusa Kristusa zlil v eno samo harmonično pripoved. Poznejši pisci so se sicer sklicevali na Diatesaron, toda noben izvod tega dela se ni ohranil. Zato so nekateri učenjaki iz 19. stoletja celo dvomili o njegovem obstoju. Leta 1956 pa je Beatty odkril Efremovo razlago Tacijanovega Diatesarona. To odkritje je bilo še dodaten dokaz o pristnosti in verodostojnosti Biblije.

Dragocena zbirka papirusnih rokopisov

Beatty je zbral tudi veliko število papirusnih rokopisov, tako verskih kakor posvetnih. Več kot 50 papirusnih kodeksov je iz obdobja pred četrtim stoletjem n. š. Nekatere so rešili iz velikih kupov papirusa, v bistvu odpadnega papirja, ki je stoletja ležal neodkrit v egiptovski puščavi. Mnogi papirusni dokumenti so bili zelo nepopolni, ko so jih dali naprodaj. Trgovci so prišli s kartonastimi škatlami, polnimi papirusnih koščkov. »Zainteresirani kupci so morali enostavno seči z roko v škatlo in izvleči največji kos, na katerem je bilo kar največ besedila,« pove Charles Horton, kustos Zahodnih zbirk v Knjižnici Chesterja Beattyja.

Beattyjevo »najbolj senzacionalno odkritje« pa so bili po Hortonovih besedah dragoceni biblijski kodeksi, ki so »obsegali nekaj najzgodnejših poznanih prepisov krščanske stare in nove zaveze«. Trgovci, ki so poznali vrednost teh kodeksov, bi jih najraje razkosali in jih po delih prodali več kupcem. Vendar je Beattyju uspelo kupiti večino teh kodeksov. Kako zelo pomembni pa so ti kodeksi? Sir Frederic Kenyon je odkritje opisal kot »zdaleč najpomembnejše« po Tischendorfovem odkritju Sinajskega kodeksa leta 1844.

Ti kodeksi so iz časa med drugim in četrtim stoletjem n. š. Med knjigami Hebrejskih spisov v grški Septuaginti sta dva izvoda Prve Mojzesove knjige. Ta sta po Kenyonovih besedah še posebej dragocena, »saj skoraj celotna [Prva Mojzesova] knjiga manjka v Vatikanskem in Sinajskem« pergamentnem rokopisu iz četrtega stoletja. Trije kodeksi zajemajo knjige Krščanskih grških spisov. V enem je večji del četverih evangelijev in skoraj celotna Apostolska dela. V drugem kodeksu, v katerem so še dodatni listi, ki jih je Beatty dobil kasneje, je skoraj popoln prepis pisem apostola Pavla, tudi njegova poslanica Hebrejcem. Tretji kodeks pa zajema približno tretjino knjige Razodetje. Kenyon pravi, da so ti papirusi »zelo otipljiv dokaz, ki nam je še utrdil temelj (ki je že sedaj zelo močan)  za zaupanje v obstoječe besedilo Nove zaveze«.

Biblijski papirusi Chesterja Beattyja odkrivajo, da so kristjani že zelo zgodaj, verjetno že pred koncem prvega stoletja n. š., začeli namesto nepriročnega zvitka uporabljati kodeks oziroma knjigo. Ti papirusi tudi odkrivajo, da so prepisovalci, kadar niso imeli na kaj pisati, pogosto uporabljali stare, že uporabljene papirusne liste. Neki koptski rokopis enega dela Janezovega evangelija je denimo napisan »kot se zdi, v šolskem delovnem zvezku za grško matematiko«.

Ti papirusni dokumenti sicer niso tako lepi, da bi človeku jemali dih, so pa neprecenljivi. So vidna, otipljiva vez s samimi začetki krščanstva. »Tukaj, prav pred vašimi očmi,« pravi Charles Horton, »lahko vidite knjige, kakršne so uporabljale nekatere najzgodnejše krščanske skupnosti, knjige, ki so jih te skupnosti zelo cenile.« (Pregovori 2:4, 5) Če si boste imeli možnost ogledati nekaj teh zakladov v Knjižnici Chesterja Beattyja, zagotovo ne boste razočarani.

[Slika na strani 31]

Japonski lesorezni odtis Kacušika Hokusaija

[Slika na strani 31]

Biblia Latina je ena najzgodnejših natisnjenih biblij

[Slika na strani 31]

Efremova razlaga Tacijanovega Diatesarona potrjuje verodostojnost Biblije

[Slika na strani 31]

V kodeksu Chester Beatty P45, ki je eden najstarejših na svetu, je v eni knjigi zbran večji del četverih evangelijev in skoraj celotna Apostolska dela

[Navedba vira slike na strani 29]

Reproduced by kind permission of The Trustees of the Chester Beatty Library, Dublin

[Slika na strani 31]

Vse slike: Reproduced by kind permission of The Trustees of the Chester Beatty Library, Dublin