Ali resnica rojeva sad v tistih, ki jih učite?

IZJAVA mladega Erica, da ne želi več biti Jehovova priča, je njegova starša povsem strla. Niti slutila nista, da se bo kaj takega zgodilo. Ko je bil Eric še deček, je bil navzoč na družinskem biblijskem pouku, obiskoval je krščanske shode in z občino sodeloval pri oznanjevanju. Zdelo se je, da je bil tako rekoč v resnici. Toda ko je odšel z doma, sta starša dognala, da biblijska resnica ni bila del njega. Ta ugotovitev ju je pretresla in hkrati razočarala.

Podobne občutke izgube imajo tudi drugi, ko biblijski učenec nepričakovano neha preučevati. Takrat se ljudje pogosto vprašajo: ‚Zakaj nisem že prej opazil, da se bo to zgodilo?‘ Ali je torej mogoče še pred duhovno nesrečo dognati, ali resnica rojeva sad v tistih, ki jih učimo? Kako smo lahko prepričani, da resnica deluje tako v nas kot tudi v teh, ki jih učimo? Odgovor na ti vprašanji lahko dobimo iz Jezusove znane prilike o sejalcu.

Resnica mora doseči srce

»Seme je Božja beseda,« je rekel Jezus. »Tisto [seme] na dobri zemlji pa so tisti, ki besedo slišijo s plemenitim in dobrim srcem, jo ohranijo in v zdržljivosti rojevajo sad.« (Luka 8:11, 15) Preden lahko torej kraljestvena resnica v naših učencih rodi kakršen koli sad, mora v njihovem figurativnem srcu pognati korenine. Ko se Božja resnica dotakne dobrega srca, bo po Jezusovem zagotovilu tako kakor dobro seme na dobri zemlji nemudoma pognala in obrodila sad. Kaj pa bi morali iskati?

Morali bi biti pozorni na lastnosti srca, ne samo na to, kar se kaže navzven. To, da kdo zgolj ohranja ustaljene navade pri čaščenju, ne odkriva zmeraj, kaj se zares dogaja v njegovem srcu. (Jeremija 17:9, 10; Matej 15:7–9) Gledati moramo globlje. Posameznik bi moral jasno spremeniti svoje želje, nagibe in prednostni vrstni red. Moral bi razvijati novo osebnost, ki bi se skladala z Božjo voljo. (Efežanom 4:20–24) Naj ponazorimo: Pavel je za Tesaloničane rekel, da so dobro novico, potem ko so jo slišali, voljno sprejeli kot Božjo besedo. Toda o tem, da resnica v njih »tudi deluje«, se je prepričal šele na podlagi njihove kasnejše zdržljivosti, zvestobe in ljubezni. (1. Tesaloničanom 2:13, 14; 3:6)

Kar koli že ima učenec v srcu, se bo to seveda prej ali slej razkrilo v njegovem ravnanju, kot to ponazarja Ericov primer. (Marko 7:21, 22; Jakob 1:14, 15) Žal pa je lahko takrat, ko postanejo nekatere slabe lastnosti povsem očitne v posameznikovih dejanjih, že prepozno. Izziv je torej določene slabosti prepoznati, še preden bi postale duhovni kamni spotike. Pogledati moramo v figurativno srce. Kako lahko to storimo?

Učite se od Jezusa

Jezus je bil seveda sposoben nezmotljivo brati srce. (Matej 12:25) Tega ne zmore nihče od nas. Vseeno pa nam je pokazal, da lahko tudi mi sprevidimo posameznikove želje,  nagibe in to, čemu daje v življenju prednost. Prav kakor usposobljen zdravnik z različnimi diagnostičnimi metodami ugotavlja, kaj je narobe z bolnikovim fizičnim srcem, je Jezus z Božjo Besedo ‚prišel do‘ ‚misli in namer srca‘, tudi ko tega ni bilo mogoče odkriti s splošnim opazovanjem. (Pregovori 20:5; Hebrejcem 4:12)

Ob neki priložnosti, denimo, je Jezus pomagal Petru, da se je ta začel zavedati slabosti, ki je kasneje res postala kamen spotike. Jezus je vedel, da ga ima Peter rad. Pravzaprav je Petru malo prej zaupal ‚ključe kraljestva‘. (Matej 16:13–19) Poleg tega pa je Jezus vedel, da so apostoli Satanova tarča. In res so bili v naslednjih dneh pod hudim pritiskom, da bi naredili kompromis. Jezus je očitno sprevidel, da imajo nekateri njegovi učenci v svoji veri šibkosti. Zato se ni obotavljal povedati, v čem se morajo še izboljšati. Poglejmo, kako je začel razpravo o tej zadevi.

V Matejevem evangeliju 16:21 piše: ‚Tedaj je Jezus Kristus začel svojim učencem praviti, da bo moral mnogo pretrpeti in da bo umorjen.‘ Jezus jim je to, kaj se mu bo zgodilo, po vsej verjetnosti pojasnil z navajanjem biblijskih vrstic, kot so Psalm 22:14–18 ali Izaija 53:10–12, ki nakazujejo, da bo moral Mesija trpeti in umreti. Kakor koli že, Jezus je z branjem ali citiranjem neposredno iz Pisem dal Petru in drugim priložnost, da so se odzvali iz srca. In kakšen je bil njihov odziv na to, da bo prišlo do preganjanja?

Presenetljivo je, da je Peter, ki je bil sicer pogumen in goreč človek, ob tej priložnosti s svojim naglim odzivom pokazal, da hudo narobe razmišlja. »Bodi dober s seboj, Gospod,« je rekel. »To se ti gotovo ne bo zgodilo.« Očitno je, da je Peter zgrešeno razmišljal, saj ‚ni mislil po Božje, temveč po človeško‘, kot je poudaril Jezus. To pa je bila resna napaka, ki bi lahko vodila do pogubnih posledic. Kaj je Jezus storil? Petra je pograjal, potem pa njemu in drugim učencem rekel: »Če kdo hoče iti za menoj, naj se odreče samemu sebi, vzame svoj mučilni kol in hodi za menoj.« Z mislimi iz Psalma 49:8 in 62:12 jih je prijazno opomnil, da njihova večna prihodnost ni odvisna od človeka, ki ne more ponuditi rešitve, ampak od Boga. (Matej 16:22–28)

Resda je Peter kasneje začasno podlegel strahu in Jezusa trikrat zatajil, vendar so mu razprave, kakršna je bila ta, nedvomno pomagale, da si je hitro duhovno opomogel. (Janez 21:15–19) Samo 50 dni kasneje je neustrašno vstal pred množico v Jeruzalemu in pričal o Jezusovem vstajenju. V naslednjih tednih, mesecih in letih se je pogumno spoprijemal z nenehnimi aretacijami, udarci in zapornimi kaznimi, s čimer je dal izreden zgled neustrašne značajnosti. (Apostolska dela 2:14–36; 4:18–21; 5:29–32, 40–42; 12:3–5)

Kaj se naučimo iz tega? Ali vidite, kaj je Jezus storil, da je prišel do Petrovega srca in razkril, kaj je bilo v njem? Najprej je izbral primerne svetopisemske stavke, da je Petrovo pozornost usmeril na točno določen  problem. Nato mu je dal priložnost, da se je odzval iz srca. Na koncu pa je še dodatno svetoval na podlagi Pisem, tako da je Petru pomagal spremeniti mišljenje in občutke. Morda menite, da takšno poučevanje presega vaše sposobnosti, toda preglejmo dve doživetji, ki kažeta, kako lahko z zanašanjem na Jehova in vnaprejšnjo pripravo prav vsak od nas posnema Jezusov zgled.

Ugotovite, kaj je v srcu

Neki krščanski oče je imel sinova, ki sta obiskovala prvi in drugi razred. Ko je izvedel, da sta z učiteljeve mize vzela bonbon, ju je posedel k sebi in se z njima pogovoril. Njunega početja ni enostavno odpravil kot neškodljivo otroško hudomušnost, temveč je rekel: »Iz njunega srca sem skušal izvleči, kaj ju je spodbudilo, da sta tako slabo ravnala.«

Oče ju je prosil, naj se spomnita, kaj se je zgodilo Ahanu, kot je to zapisano v sedmem poglavju Jozuetove knjige. Dečka sta nemudoma dojela bistvo in priznala svojo napako. Vest ju je težila že prej. Oče jima je zato rekel, naj prebereta Pismo Efežanom 4:28, kjer piše: »Kdor je kradel, naj ne krade več, ampak naj raje krepko poprime za delo, [. . .] da bo imel kaj podeliti tistemu, ki je v potrebi.« Ta svetopisemski stavek je dobil še večji pomen, ko jima je naročil, naj zadevo poravnata tako, da učitelju kupita bonbon.

»Trudila sva se izkoreniniti vsakršne slabe nagibe, ki sva jih odkrila,« pravi oče, »in jih nadomestiti z dobrimi in čistimi nagibi, tako da sva z otrokoma o tem razpravljala.« Ta starša sta pri poučevanju otrok posnemala Jezusa in sta čez čas vsekakor dosegla dobre rezultate. Oba sinova sta bila kasneje povabljena na svetovni sedež v brooklynski Betel, kjer eden od njiju po 25 letih še vedno služi.

Premislite, kako je neka kristjanka pomagala svoji biblijski učenki. Ta je obiskovala shode, sodelovala pri oznanjevanju in je že izrazila željo, da bi se krstila. Vendar je bilo videti, da se preveč zanaša nase, namesto na Jehova. »Kot samska ženska je postala bolj neodvisna, kakor se je sploh zavedala,« se spominja Pričevalka. »Skrbelo me je, da se bo fizično zlomila ali pa duhovno padla.«

Zato je Pričevalka prevzela pobudo in se z učenko pogovorila o Matejevem evangeliju 6:33. Spodbudila jo je, naj uredi svoj prednostni vrstni red, tako da postavi Kraljestvo na prvo mesto in zaupa Jehovu, da bo zadeve izpeljal na najboljši možni način. Odkrito jo je vprašala: »Ali se ti je zaradi tega, ker živiš sama, včasih težko zanesti na druge, tudi na Jehova?« Učenka je priznala, da je skoraj nehala moliti. Oznanjevalka jo je nato spodbudila, naj upošteva nasvet iz Psalma 55:22 in vrže svoje breme na Jehova, saj nam Prvo Petrovo pismo 5:7 zagotavlja, da ‚mu je mar za nas‘. Te besede so se dotaknile njenega srca. Pričevalka pravi: »To je bila ena redkih priložnosti, ko sem jo videla jokati.«

Naj resnica deluje v vas

Ko vidimo, kako se ti, ki jih učimo, odzivajo na biblijsko resnico, smo nadvse veseli. Toda če hočemo biti uspešni, ko drugim pomagamo, moramo biti sami dober zgled.  (Juda 22, 23) Vsi moramo ‚delati s strahom in trepetom za svojo rešitev‘. (Filipljanom 2:12) To med drugim pomeni, da pustimo luči Svetega pisma, da redno sveti na naše srce in preiskuje stališče, želje in nagnjenja, ki bi jih morda morali še popraviti. (2. Petrovo 1:19)

Ali na primer vaša gorečnost za krščanske dejavnosti v zadnjem času pojenjuje? Če da, zakaj? En razlog je lahko ta, da se preveč zanašate nase. Kako lahko veste, ali je res tako? Preberite Hagaj 1:2–11 in iskreno premislite o tem, kako je Jehova dopovedoval Judom, ki so se vrnili v svojo deželo. Nato se vprašajte: ‚Ali me pretirano skrbita finančna varnost in gmotno udobje? Ali res zaupam Jehovu, da bo poskrbel za mojo družino, če bom dal duhovnim rečem prednost? Ali pa menim, da moram najprej poskrbeti zase?‘ Če morate svoje mišljenje ali občutke spremeniti, potem se nikar ne obotavljajte to tudi storiti. Svetopisemski nasveti, denimo nasveti iz Matejevega evangelija 6:25–33, Lukovega evangelija 12:13–21 in Prvega pisma Timoteju 6:6–12, so temelj za uravnovešen pogled na gmotne potrebe in imetje, takšen pogled pa zagotavlja Jehovov nenehni blagoslov. (Malahija 3:10)

Takšna iskrena samopreiskava je lahko streznjujoča. Ko nas kdo opozori na določene slabosti, nam jih je morda čustveno težko priznati. Toda ko ljubeče prevzamete pobudo, da bi pomagali svojemu otroku, biblijskemu učencu ali celo samemu sebi – ne glede na to, kako osebna ali občutljiva je morda zadeva – je to mogoče prvi korak, da rešite življenje njemu ali sebi. (Galačanom 6:1)

Kaj pa, če je videti, da vaš trud ne rojeva dobrih rezultatov? Ne vdajte se hitro. Spreminjanje nepopolnega srca je lahko zelo kočljiva zadeva, ki utegne terjati veliko časa, včasih pa takšno prizadevanje spremlja tudi vse polno razočaranj. Toda lahko je nagrajujoče.

Mladi Eric, omenjen na začetku, se je navsezadnje spametoval in spet začel ‚živeti v resnici‘. (2. Janezovo 4) »Šele ko sem se zavedel, kaj sem izgubil, sem se vrnil k Jehovu,« pravi. Zaradi pomoči staršev danes zvesto služi Bogu. Čeprav jima je nekoč zameril, da sta ga vztrajno skušala navesti, da bi preiskal svoje srce, sedaj močno ceni to, kar sta storila zanj. »Moja starša sta čudovita,« pravi. »Nikoli me nista nehala imeti rada.«

Svetiti z lučjo Božje Besede na srce tistih, ki jih učimo, je izraz srčne dobrotljivosti. (Psalm 141:5, NW) V srcu svojih otrok in biblijskih učencev še naprej iščite dokaz za to, da nova krščanska osebnost res postaja del njih. Naj resnica deluje v drugih in v vas, tako da ‚prav ravnate z besedo resnice‘. (2. Timoteju 2:15)

[Slika na strani 29]

Jezusove besede so v Petru odkrile slabost

[Slika na strani 31]

Da bi prišli do tega, kar je v srcu, uporabljajte Biblijo