Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Bodite ponosni na to, da ste kristjani!

Bodite ponosni na to, da ste kristjani!

Bodite ponosni na to, da ste kristjani!

»Kdor se hvali, naj se hvali z Jehovom.« (1. KORINČANOM 1:31)

1. Katero težnjo je opaziti v odnosu ljudi do vere?

»VERSKA OTOPELOST.« S to besedno zvezo je nedavno neki komentator za verske zadeve opisal odnos, ki ga mnogi kažejo do svoje vere. Pojasnil je: »Najvidnejša težnja v sodobni religiji sploh ni vera, temveč stališče, ki bi ga lahko ustrezno poimenovali ‚verska otopelost‘.« V nadaljevanju je takšno otopelost definiral kot »ravnodušnost do lastne religije«. Dejal je, da mnogi ljudje »verjamejo v Boga [. . .], le da jim zanj ni preveč mar«.

2. a) Zakaj nas ne preseneča, da so ljudje postali duhovno otopeli? b) Zakaj je ravnodušnost nevarna za prave kristjane?

2 Tisti, ki preučujejo Biblijo, niso presenečeni nad takšno nagnjenostjo k otopelosti. (Luka 18:8) In ko gre za religijo na splošno, je takšno pomanjkanje zanimanja tudi pričakovati. Kriva vera namreč že zelo dolgo zavaja ljudi, pa tudi razočarala jih je že velikokrat. (Razodetje 17:15, 16) Toda za prave kristjane bi bilo nevarno, če bi se navzeli mlačnosti in bi jim vnema upadla. Ne moremo si privoščiti, da bi do svoje vere postali ravnodušni ter da bi izgubili vnetost za službo Bogu in biblijsko resnico. Pred takšno mlačnostjo je opozoril Jezus, ko je v prvem stoletju posvaril kristjane v Laodikeji: »Nisi ne hladen ne vroč. Ko bi le bil ali hladen ali vroč! [. . .] Mlačen [si].« (Razodetje 3:15–18)

Razumeti, kdo smo

3. Na kaj vse smo kot kristjani lahko ponosni?

3 Da bi se kristjani lahko bojevali proti duhovni otopelosti, se morajo jasno zavedati, kdo so, in na to biti tudi razumno ponosni. Kot Jehovovi služabniki in Kristusovi učenci lahko opis tega, kdo smo, najdemo v Bibliji. Smo Jehovove »priče« in »Božji sodelavci«, ko druge vneto seznanjamo z ‚dobro novico‘. (Izaija 43:10; 1. Korinčanom 3:9; Matej 24:14) Smo ljudje, ki ‚ljubimo drug drugega‘. (Janez 13:34) Pravi kristjani smo posamezniki, ki ‚imamo z rabo izšolano zmožnost zaznavanja, da razlikujemo med pravilnim in napačnim‘. (Hebrejcem 5:14) Smo »svetila na svetu«. (Filipljanom 2:15) Prizadevamo si, da ‚se med narodi lepo vedemo‘. (1. Petrovo 2:12; 2. Petrovo 3:11, 14)

4. Kaj vse Jehovovi častilci niso?

4 Pravi Jehovovi častilci tudi vedo, kaj niso. »Oni niso del sveta,« prav kakor tudi njihov Voditelj, Jezus Kristus, ni bil del sveta. (Janez 17:16) So ločeni od ‚narodov‘, ki so »otemnjeni v umu in odtujeni življenju, ki pripada Bogu«. (Efežanom 4:17, 18) Zato Jezusovi sledilci ‚zavračajo brezbožnost in svetne želje ter so zdravih misli in živijo pravično in bogovdano v sedanji stvarnosti‘. (Titu 2:12)

5. Kaj je mišljeno s spodbudo, naj ‚se hvalimo z Jehovom‘?

5 Naše jasno zavedanje tega, kdo smo, in naš odnos z Vrhovnim vladarjem vesolja nas vzgibavata, da ‚se hvalimo z Jehovom‘. (1. Korinčanom 1:31) Za kakšno hvaljenje pa pri tem gre? Kot pravi kristjani smo ponosni na to, da je Jehova naš Bog. Upoštevamo naslednji opomin: »S tem se naj hvali, kdor se hvali, da ume in spozna mene, da sem jaz GOSPOD, ki delam milost, sodbo in pravičnost na zemlji.« (Jeremija 9:24) ‚Hvalimo se‘ s tem, da imamo prednost poznati Boga in da On po nas pomaga drugim.

Izziv

6. Zakaj je nekaterim izziv ohraniti jasen pogled na svojo krščansko identiteto?

6 Vendar pa je treba priznati, da ni vedno enostavno ohraniti jasnega pogleda na našo edinstveno krščansko identiteto. Neki mlad moški, ki je bil vzgojen kot kristjan, je povedal, da je bilo obdobje, ko se ga je polotila duhovna šibkost: »Včasih se mi je zdelo, da sploh ne vem, zakaj sem Jehovova priča. O biblijski resnici sem bil poučevan že od malega. Tu in tam se mi je zazdelo, da je to samo še ena od priznanih vodilnih ver.« Drugi morda dovolijo, da jim identiteto oblikujejo svet zabave, javna občila in sodobni brezbožni pogled na življenje. (Efežanom 2:2, 3) Nekateri kristjani morda včasih doživljajo obdobja, ko dvomijo vase in ko ponovno pretehtajo svoje vrednote in cilje.

7. a) Kakšna samopreiskava je za Božje služabnike ustrezna? b) Kje preži nevarnost?

7 Ali je napačno, če se občasno skrbno preiščemo? Nikakor ne. Spomnite se lahko, da je apostol Pavel kristjane spodbudil k samopreiskovanju: »Preizkušajte se, ali ste v veri, preverjajte sami sebe.« (2. Korinčanom 13:5) Apostol je kristjane spodbujal, naj si uravnovešeno prizadevajo zaznati vsakršno duhovno šibkost, ki se je morda razvila, ter naredijo vse potrebno, da jo popravijo. Ko se kristjan preizkuša, ali je v veri, mora preveriti, ali se njegove besede in dejanja skladajo s tem, kar trdi, da verjame. Če pa je samopreiskava napačno usmerjena in nas navaja k temu, da iščemo lastno »identiteto« ali da iščemo odgovore mimo našega odnosa z Jehovom ali zunaj krščanske občine, se bo izkazala za nesmiselno in je lahko duhovno pogubna. * Gotovo ne želimo ‚doživeti brodoloma svoje vere‘! (1. Timoteju 1:19)

Tudi mi se spoprijemamo z izzivi

8., 9. a) Kako je Mojzes izrazil, da dvomi vase? b) Kako je Jehova odgovoril na Mojzesovo omahovanje? c) Kako Jehovova zagotovila vplivajo na vas?

8 Ali naj bi kristjani, ki tu in tam podvomijo vase, menili, da jim je spodletelo? Seveda ne! Pravzaprav jih lahko potolaži dejstvo, da takšni občutki niso nekaj novega. Skusili so jih že zvesti Božji pričevalci v preteklosti. Razmislite na primer o Mojzesu, ki je pokazal izredno vero, zvestobo in vdanost. Ko mu je bila zaupana naloga, ki se mu je zdela prevelika, je boječe vprašal: »Kdo sem jaz?« (2. Mojzesova 3:11) Očitno si je mislil: ‚Jaz sem vendar nihče!‘ ali pa ‚Jaz sem nesposoben!‘ K takšnemu mišljenju je lahko prispevalo več dejavnikov iz njegovega življenja: pripadal je zasužnjenemu narodu; Izraelci so ga zavrgli; ni govoril tekoče (2. Mojzesova 1:13, 14; 2:11–14; 4:10); ukvarjal se je s pastirjevanjem, dejavnostjo, ki je bila Egipčanom odvratna (1. Mojzesova 46:34). Nič čudnega torej, da se je čutil neprimernega za to, da osvobodi Božje zasužnjeno ljudstvo!

9 Jehova je Mojzesa pomiril tako, da mu je dal dve pomembni zagotovili: »Jaz bodem s teboj, in to ti bodi znamenje, da sem te jaz poslal: ko popelješ ljudstvo iz Egipta, boste služili Bogu na tejle gori.« (2. Mojzesova 3:12) Bog je svojemu omahljivemu služabniku dejal, da bo nenehno z njim. Poleg tega je Jehova naznanil, da bo svoje ljudstvo zagotovo rešil. V nadaljnjih stoletjih je še večkrat podobno obljubil, da bo pomagal. Na primer, ko so bili Izraelci tik pred vstopom v Obljubljeno deželo, jim je po Mojzesu dejal: »Bodite močni in srčni, [. . .] GOSPOD, tvoj Bog, on je, ki gre s teboj; ne odtegne se ti in te ne zapusti.« (5. Mojzesova 31:6) Tudi Jozuetu je zagotovil: »Nihče se ti ne bo mogel ustavljati vse dni tvojega življenja; [. . .] bodem s teboj: ne odtegnem se ti in te ne zapustim.« (Jozue 1:5) Kristjanom pa obljublja: »Nikakor te ne bom pustil samega, nikakor te ne bom zapustil.« (Hebrejcem 13:5) Zaradi takšne močne podpore bi morali biti ponosni na to, da smo kristjani!

10., 11. Kaj je levitu Asafu pomagalo ohraniti pravilen pogled na prednost, da služi Jehovu?

10 Približno pet stoletij po Mojzesu je zvesti levit Asaf iskreno zapisal svoje dvome o tem, ali si je vredno prizadevati za značajnost. Medtem ko se je sam trudil, da je kljub preizkušnjam in skušnjavam služil Bogu, je videl, kako so nekateri, ki so se norčevali iz Boga, postajali vse bolj pomembni in uspešni. Kako je to vplivalo na Asafa? »Jaz pa – malo da se niso spoteknile noge moje,« je priznal. »Skoraj nič, da niso izpoddrsnili koraki moji. Zakaj zavidal sem prevzetnikom, ko sem gledal brezbožnih blagostanje.« Pričel je dvomiti o tem, ali je vredno biti Jehovov častilec. »Res, zastonj sem čistil srce svoje in v nedolžnosti umival svoje roke,« si je mislil. ‚Ves dan sem bil tepen.‘ (Psalm 73:2, 3, 13, 14)

11 Kako se je Asaf spoprijel s temi begajočimi občutki? Ali jih je zanikal? Ne. Izrazil jih je v molitvi k Bogu, kot to vidimo iz 73. psalma. Do pomembnega preobrata je prišlo, ko je obiskal tempeljsko svetišče. Tam je spoznal, da je vdanost Bogu še vedno najboljša pot. Potem ko je pričel duhovne reči zopet ceniti, je razumel, da Jehova sovraži hudo in da bodo hudobni ob svojem času kaznovani. (Psalm 73:17–19) Ko je prišel do tega spoznanja, se je še bolj zavedel prednosti, da je Jehovov služabnik. Bogu je dejal: »Vedno [sem] s teboj, ker si me prijel za desnico mojo. Po svetu svojem me boš vodil in naposled sprejel v slavo.« (Psalm 73:23, 24) Asaf je zopet postal ponosen na svojega Boga. (Psalm 34:2)

Zelo dobro so se zavedali, kdo so

12., 13. Navedite primere posameznikov, omenjenih v Bibliji, ki so bili ponosni na svoj odnos z Bogom.

12 Da bi se še bolj zavedali svoje krščanske identitete, lahko med drugim preiščemo in posnemamo vero zvestovdanih častilcev, ki so bili kljub nadlogam zares ponosni na svoj odnos z Bogom. Premislimo o Jožefu, Jakobovem sinu. Že v rosni mladosti je bil prav zahrbtno prodan za sužnja in odveden v Egipt, stotine kilometrov stran od svojega bogaboječega očeta in daleč stran od toplega in varnega doma. V Egiptu ni imel človeka, h kateremu bi se lahko obrnil za nasvet, skladen z Božjimi merili. Poleg tega se je moral spoprijeti z izzivalnimi okoliščinami, ki so preizkusile njegovo moralo in zanašanje na Boga. Toda očitno si je zavestno prizadeval, da ne bi nikoli pozabil, da je Božji služabnik, zato je ostal zvest temu, za kar je vedel, da je prav. Bil je ponosen na to, da je celo v sovražnem okolju Jehovov častilec, in se ni obotavljal povedati tega, kar je čutil. (1. Mojzesova 39:7–10)

13 Osem stoletij kasneje je neka ujeta izraelska deklica postala sužnja sirskega generala Naamana. Kljub temu ni pozabila, da je Jehovova častilka. Ko se je pojavila priložnost, je pogumno pričevala za Jehova, s tem da je Elizeja označila za preroka pravega Boga. (2. kraljev 5:1–19) Leta kasneje je mladi kralj Josija kljub pokvarjenemu okolju, ki ga je obkrožalo, uvedel dolgoročne verske reforme, popravil Božji tempelj in ljudstvo privedel nazaj k Jehovu. Bil je ponosen na svojo vero in čaščenje. (2. letopisov, poglavji 34, 35) Daniel in njegovi trije hebrejski tovariši v Babilonu niso nikoli pozabili na to, da so Jehovovi služabniki, in so kljub pritiskom in skušnjavam ostali značajni. Jasno je, da so bili ponosni na to, da so Jehovovi služabniki. (Daniel 1:8–20)

Bodite ponosni na to, kdo ste

14., 15. Kaj spada k temu, da smo ponosni na svojo krščansko identiteto?

14 Ti Božji služabniki so bili uspešni, ker so bili zdravo ponosni na svoj položaj pred Bogom. Kaj pa mi danes? Kaj vse spada k temu, da smo ponosni na svojo krščansko identiteto?

15 To predvsem pomeni, da smo močno hvaležni, ker pripadamo ljudstvu, ki se imenuje po Božjem imenu in ki ga Bog blagoslavlja ter odobrava. On točno pozna svoje. Apostol Pavel, ki je živel v obdobju precejšnje verske zmede, je napisal: »Jehova pozna tiste, ki so njegovi.« (2. Timoteju 2:19; 4. Mojzesova 16:5) Jehova je ponosen na tiste, »ki so njegovi«. Takole objavlja: »Kdor se vas dotakne, se dotakne punčice očesa njegovega [mojega, NW].« (Zaharija 2:8) Jasno je, da nas ima Jehova rad. Zato bi moral tudi naš odnos z njim temeljiti na močni ljubezni do njega. Pavel je napisal: »Če [. . .] kdo ljubi Boga, njega Bog pozna.« (1. Korinčanom 8:3)

16., 17. Zakaj so lahko kristjani, tako mlajši kakor starejši, ponosni na svojo duhovno dediščino?

16 Dobro bi bilo, da bi mladi, ki so bili vzgojeni kot Jehovove priče, s samopreiskavo ugotovili, ali utrjujejo svojo krščansko identiteto, in to na podlagi svojega osebnega odnosa z Bogom. Ne morejo se zgolj zanašati na vero svojih staršev. Pavel je za vsakega Božjega služabnika napisal: »O tem, ali bo stal ali padel, odloča njegov gospodar.« Nato je še dodal: »Vsak od nas bo [. . .] zase dajal odgovor Bogu.« (Rimljanom 14:4, 12) Mlačno nadaljevanje družinske tradicije gotovo ne more prispevati k zaupnemu in trajnemu odnosu z Jehovom.

17 Skozi vso zgodovino se vije dolga vrsta prič za Jehova. Pričela se je z zvestim Abelom pred približno 6000 leti in sega vse do ‚velike množice‘ novodobnih Prič in še naprej do množic Jehovovih častilcev, ki bodo deležni večne prihodnosti. (Razodetje 7:9; Hebrejcem 11:4) Mi smo trenutno zadnji v tej dolgi vrsti zvestih častilcev. Kakšno bogato duhovno dediščino imamo!

18. Kako nas naše vrednote in merila ločujejo od sveta?

18 K naši krščanski identiteti spadajo tudi vrednote, lastnosti, merila in značilnosti, po katerih smo razpoznavni kot kristjani. To je ‚Pot‘, edina uspešna življenjska pot in edini način, kako lahko ugajamo Bogu. (Apostolska dela 9:2; Efežanom 4:22–24) Kristjani ‚se prepričamo glede vsega in se oklepamo tega, kar je dobro‘! (1. Tesaloničanom 5:21) Jasno se zavedamo velike razlike med krščanstvom in Bogu odtujenim svetom. Glede pravega in krivega čaščenja nas Jehova ne pušča v negotovosti. Po svojem preroku Malahiju je objavil: »Tedaj se obrnete in boste videli razloček med pravičnim in brezbožnim, med njim, ki služi Bogu, in njim, ki mu ne služi.« (Malahija 3:18)

19. Kaj pravi kristjani ne bodo nikoli postali?

19 V tem zmedenem svetu je zelo pomembno, da se hvalimo z Jehovom. Kaj nam torej lahko pomaga, da bi bili še naprej

zdravo ponosni na svojega Boga in da ne bi izpred oči nikoli izgubili tega, da smo kristjani? V naslednjem članku bomo glede tega našli praktične predloge. Ko boste o njih razmišljali, ste lahko prepričani o naslednjem: pravi kristjani ne bodo nikoli postali žrtev ‚verske otopelosti‘.

[Podčrtna opomba]

^ odst. 7 Tu je govor izključno o duhovni identiteti. Nekateri, ki imajo težave z duševnim zdravjem, bodo morda morali poiskati strokovno pomoč.

Ali se spomnite?

• Kako se lahko kristjani ‚hvalijo z Jehovom‘?

• Kaj ste se naučili iz Mojzesovega in Asafovega zgleda?

• Kateri posamezniki, omenjeni v Bibliji, so bili ponosni na to, da služijo Bogu?

• Kaj spada k temu, da smo ponosni na svojo krščansko identiteto?

[Preučevalna vprašanja]

[Slika na strani 14]

Mojzes je nekaj časa dvomil vase

[Slike na strani 15]

Veliko Jehovovih služabnikov iz preteklosti je bilo ponosnih na svojo identiteto