Vprašanja bralcev

Ali naj bi kristjan dal državnemu uslužbencu denar oziroma darilo za njegovo storitev, ali pa bi bilo to podkupovanje?

Kristjani se, ne glede na to, kje živijo, trudijo kazati praktično modrost, ko se srečujejo s krajevnimi razmerami. Pri tem imajo vedno v mislih, da je lahko to, kar je v neki državi sprejemljivo in zakonito, v drugi povsem nesprejemljivo in nezakonito. (Pregovori 2:6–9) Seveda kristjani ne bi smeli nikoli pozabiti, da se mora vsak, ki želi »prebivati v [Jehovovem] šatoru«, ogibati podkupovanja. (Psalm 15:1, 5; Pregovori 17:23, SSP)

Kaj pa je podkupovanje? Glede na The World Book Encyclopedia »podkupovanje pomeni dati oziroma ponuditi nekaj vrednega [. . .] človeku, ki je na odgovornem položaju, da ta v zameno ne bi opravil svoje dolžnosti ali da bi prekršil zakon in tako koristil dajalcu«. Torej ne glede na to, kje živimo, gre za podkupovanje, če denar ali darilo damo sodniku ali policistu, da bi ravnal v nasprotju z zakonom, oziroma inšpektorju, da bi v zameno zatisnil oči pred napako ali prekrškom. Podkupovanje je tudi, če damo darilo zato, da bi nas posebej obravnavali, denimo, da bi lahko prišli više na čakalni listi oziroma da bi prehiteli druge v vrsti. S takšnim ravnanjem bi poleg tega tudi kazali neljubeč odnos do drugih. (Matej 7:12; 22:39)

Toda ali gre za podkupovanje, če kdo dá darilo ali denar na primer javnemu uslužbencu, da bi se opravila neka zakonita storitev oziroma se preprečilo nepravično ravnanje? V nekaterih deželah denimo uradniki morda niso pripravljeni vpisati otrok v šolo, sprejeti posameznika v bolnišnico oziroma odobriti dovoljenja za prebivanje, če ne dobijo denarja. Ali pa morda zavlačujejo z obravnavo vloge za podaljšanje dovoljenj in potrdil.

Navade in splošno stališče glede dajanja denarja se od države do države razlikujejo. Tam, kjer so takšna plačila običajna oziroma se pričakujejo, nekateri kristjani morda menijo, da ne kršijo biblijskih načel, če uradniku za opravljanje njegove dolžnosti dajo denar, vse dokler se to sklada z zakonom. V nekaterih deželah na takšno plačilo mogoče gledajo celo kot na dodatek k sicer nizkim dohodkom javnega uslužbenca. Dobro si je zapomniti, da ni enako, če komu damo darilo za zakonito storitev ali pa ponudimo podkupnino za nezakonito uslugo.

Po drugi strani pa nekateri Jehovovi pričevalci, ko vložijo kakšno zakonito prošnjo, ne želijo inšpektorjem, carinikom ali komu drugemu dati denarja, pa četudi je to ustaljena navada. Ker so Priče tam, kjer živijo, znani po tem, da so zelo vestni in pošteni, so včasih deležni uslug, do katerih večina ljudi pride zgolj s plačilom. (Pregovori 10:9; Matej 5:16)

Na kratko rečeno: vsak Jehovov služabnik se mora sam odločiti, ali bo dal denar za to, da se zanj opravi zakonita storitev oziroma se prepreči nepravično ravnanje. V prvi vrsti bi se moral truditi ravnati tako, da bo imel čisto vest, da ne bo osramotil Jehovovega imena in da ne bo nikomur v spotiko. (Matej 6:9; 1. Korinčanom 10:31–33; 2. Korinčanom 6:3; 1. Timoteju 1:5)