»Jasna luč« sveti na Biblijo iz najstarejše ruske knjižnice

DVA učenjaka sta na lovu za starodavnimi biblijskimi rokopisi. Vsak zase potujeta po puščavah in preiskujeta votline, samostane in stara skalna bivališča. Leta kasneje se njuni poti srečata v najstarejši ruski ljudski knjižnici, v kateri je shranjenih nekaj najvznemirljivejših biblijskih najdb, kar jih svet pozna. Kdo sta bila ta moža? Kako so se zakladi, ki sta jih odkrila, znašli v Rusiji?

Starodavni rokopisi branijo Božjo Besedo

Da bi srečali enega teh učenjakov, se moramo vrniti na začetek 19. stoletja, ko so Evropo zajeli vetrovi intelektualne revolucije. To je bilo obdobje znanstvenega napredka in kulturnih dosežkov, kar je ljudi odvrnilo od tradicije. Višja kritika je skušala spodkopati veljavnost Biblije. Pravzaprav so učenjaki izražali dvome o sami verodostojnosti biblijskega besedila.

Nekateri iskreni zagovorniki Biblije so se zavedali, da bi neoporečnost Božje Besede gotovo lahko branili starodavni biblijski rokopisi – ki pa takrat še niso bili odkriti. Če bi našli takšne, ki bi bili starejši od tedaj znanih in obstoječih, bi ti nemo dokazovali pristnost biblijskega besedila, četudi so se vedno našli takšni, ki so to sporočilo znova in znova skušali uničiti oziroma popačiti. Poleg tega bi s takšnimi rokopisi lahko v besedilu razkrili tistih nekaj pritihotapljenih prevajalskih napak.

Nekaj najbolj vročih razprav glede verodostojnosti Biblije se je razvnelo v Nemčiji. Neki mlad profesor je zapustil svoje udobno akademsko življenje in se odpravil na potovanje, ki ga je privedlo do ene največjih biblijskih najdb vseh časov. To je bil biblijski učenjak Konstantin von Tischendorf, ki je zavračal višjo kritiko in dosegel viden uspeh pri zagovarjanju verodostojnosti biblijskega besedila. Njegovo prvo potovanje v Sinajsko puščavo leta 1844 je bilo neverjetno uspešno. Z naključnim pogledom v samostanski  koš za smeti je odkril starodaven prepis Septuaginte, grškega prevoda Hebrejskih spisov. To je bil najstarejši prepis, ki so ga kdaj odkrili!

Navdušen Tischendorf je s seboj uspel vzeti 43 pergamentov. Prepričan je bil, da jih mora biti še več, toda ko se je leta 1853 vrnil, je našel samo en fragment. Kje je bil preostanek? Tischendorf je sčasoma ostal brez denarja, zato je iskal finančno podporo kakšnega bogataša, ter se odločil ponovno zapustiti rodno deželo in se lotiti iskanja starodavnih zapisov. A še preden se je odpravil na pot, se je obrnil na ruskega carja.

Car se zanima

Tischendorf se je prav gotovo spraševal, kako neki se bo nanj kot na protestantskega učenjaka odzvala Rusija, prostrana dežela, ki je privzela rusko pravoslavno religijo. Na srečo je Rusija takrat vstopila v ugodno obdobje sprememb in reforme. Ker je bil poudarek na izobraževanju, je carica Katarina II. (znana tudi kot Katarina Velika) leta 1795 v Sankt Peterburgu odprla državno knjižnico. Prva ruska ljudska knjižnica je milijonom omogočala dostop do množice natisnjenih informacij.

Državno knjižnico so hvalili kot eno najboljših v Evropi, vendar je imela eno pomanjkljivost. Petdeset let po odprtju je imela le šest hebrejskih rokopisov. Ni mogla dohajati vse večjega zanimanja Rusov za preučevanje biblijskih jezikov in prevodov. Katarina II. je učenjake poslala na evropske univerze na študij hebrejščine. Ko so se vrnili, so v večjih ruskih pravoslavnih semeniščih začeli prirejati tečaje hebrejščine, in prvič v zgodovini so se ruski učenjaki lotili točnega prevajanje Biblije iz stare hebrejščine v ruščino. Toda na voljo niso imeli dovolj denarja, poleg tega pa so se morali spoprijeti z nasprotovanjem nekaterih konservativnih cerkvenih voditeljev. Pravo razsvetljenstvo za tiste, ki so iskali biblijsko spoznanje, še ni nastopilo.

Car Aleksander II. je hitro dojel vrednost misije, na katero se je odpravljal Tischendorf, zato ga je finančno podprl. Ta se je kljub temu, da so mu nekateri »zavidali in fanatično nasprotovali«, vrnil s svoje misije v Sinaju s preostalim delom prepisa Septuaginte. * Kasneje so ta prepis poimenovali Sinajski kodeks in še danes je eden najstarejših obstoječih biblijskih rokopisov. Ko je Tischendorf prispel v Sankt Peterburg, je odhitel v carsko zimsko rezidenco in carju predlagal, naj podpre »enega največjih podvigov analitičnega in biblijskega preučevanja« – izdajo novonajdenega rokopisa, ki so ga kasneje shranili v državno knjižnico. Car se je takoj strinjal, navdušen Tischendorf pa je pozneje zapisal: »Božja previdnost je naši generaciji dala [. . .] Sinajsko Biblijo, da bi nam kot popolna in jasna luč pokazala pravo besedilo Božje napisane Besede in nam v svoji verodostojni obliki pomagala zagovarjati resnico.«

 Biblijski zakladi s Krima

V uvodu je omenjen še en učenjak, ki je iskal biblijske zaklade. Kdo je bil to? Nekaj let preden se je Tischendorf vrnil v Rusijo, so v državni knjižnici prejeli ponudbo, ki je bila tako osupljiva, da je pritegnila zanimanje carja in v Rusijo privabila učenjake iz vse Evrope. Niso mogli verjeti svojim očem. Pred njimi je ležala velikanska zbirka rokopisov in drugega gradiva. Sestavljena je bila kar iz 2412 delov, med katerimi je bilo 975 rokopisov in zvitkov. Od tega je 45 biblijskih rokopisov nastalo pred desetim stoletjem. Skoraj vse te rokopise je, nemogoče kot se je zdelo, lastnoročno zbral mož z imenom Abraham Firkovič, karaitski učenjak, ki je takrat štel že več kot 70 let! Toda kdo so bili karaiti? *

To vprašanje je zelo zanimalo tudi carja. Rusija je razširila svoje meje in zavzela področje, ki je bilo nekoč v oblasti drugih držav. S tem so pod imperij prišle nove etnične skupine. Slikovito krimsko področje na obali Črnega morja so naseljevali ljudje, za katere se je zdelo, da so Judje, a so imeli turške običaje in govorili jezik, soroden tatarskemu. Ti karaiti so trdili, da so potomci Judov, ki so bili po uničenju Jeruzalema leta 607 pr. n. št. odpeljani v Babilon. Toda v nasprotju z rabinskimi Judi niso priznavali Talmuda, poudarjali pa so branje Pisma. Krimski karaiti so želeli carju predstaviti dokaz o tem, da nimajo nič skupnega z rabinskimi Judi, in mu predstaviti dokaz, ki bi jih povsem ločil od njih. Upali so, da bodo s starodavnimi rokopisi dokazali, da so potomci Judov, ki so se po babilonskem pregnanstvu naselili na Krim.

Firkovič je svoj lov za starodavnimi zapisi in rokopisi začel v krimskih skalnih prebivališčih Chufut-Kale. V tistih majhnih hišah iz kamna, izklesanega iz skal, je prebivalo in častilo Boga veliko generacij karaitov. Nikoli niso uničili obrabljenih prepisov Svetega pisma, v katerih se je pojavljalo Božje ime Jehova, saj so menili, da bi bilo to bogoskrunstvo. Rokopise so skrbno spravljali v majhno shrambo, imenovano geniza, kar v hebrejščini pomeni »skrivališče«. Ker so karaiti močno spoštovali Božje ime, so te pergamente sploh redkokdaj vzeli v roke.

Firkovič je genize, polne prahu, ki se je nabral v stoletjih, skrbno preiskal. V eni od njih je našel znameniti rokopis iz leta 916 n. št. Poimenovali so ga Leningrajski kodeks poznih prerokov in je eden najstarejših obstoječih prepisov Hebrejskih spisov.

Firkovič je uspel zbrati veliko rokopisov in leta 1859 se je odločil, da svojo velikansko zbirko ponudi državni knjižnici. To zbirko je leta 1862 knjižnici pomagal kupiti Aleksander II. za takrat vrtoglavo vsoto denarja – 125.000 rubljev. V tistem času je proračun celotne knjižnice znašal nič več kot 10.000 rubljev! K tej novi pridobitvi je spadal tudi ugledni Leningrajski kodeks (B 19^A),  ki sega v leto 1008 in je najstarejši celoten prepis Hebrejskih spisov na svetu. Neki učenjak je rekel, da je to »najbrž najpomembnejši biblijski rokopis, saj na njem temelji besedilo večine sodobnih kritičnih izdaj Hebrejske Biblije«. (Glej spremni okvir.) Istega leta, torej 1862, je svet z veliko pohvalami sprejel izdajo Tischendorfovega Sinajskega kodeksa.

Duhovno razsvetljenstvo v sodobnem času

V knjižnici, ki je sedaj znana kot Ruska narodna knjižnica, je ena največjih zbirk starodavnih rokopisov na svetu. * Ime knjižnice je bilo povezano z zgodovino Rusije in se je v dveh stoletjih spremenilo kar sedemkrat. Eno od znanih imen je bilo Državna ljudska knjižnica Saltykov-Shchedrin. Čeprav nemiri 20. stoletja knjižnice niso pustili nepoškodovane, so rokopisi v obeh svetovnih vojnah in med obleganjem Leningrada ostali nedotaknjeni. Kako nam takšni rokopisi koristijo?

Starodavni zapisi so zanesljiva podlaga mnogih sodobnih biblijskih prevodov. Iskreni ljudje, ki iščejo resnico, lahko prav zaradi njih berejo točnejši prevod Svetega pisma. Sinajski in Leningrajski kodeks sta dragoceno prispevala k nastanku prevoda New World Translation of the Holy Scriptures, ki so ga izdali Jehovove priče in je bil v celoti objavljen leta 1961. Na primer, Biblia Hebraica Stuttgartensia in Kittelova Biblia Hebraica, s katerima si je pomagal Odbor za pripravo biblijskega prevoda New World Translation, temeljita na Leningrajskem kodeksu. V njunem izvirnem besedilu se 6828-krat pojavi tetragram oziroma Božje ime.

Razmeroma malo biblijskih bralcev se zaveda, da marsikaj dolgujejo tihi knjižnici v Sankt Peterburgu in njenim rokopisom, od katerih se nekateri imenujejo po nekdanjem imenu mesta, Leningrad. Toda največ dolgujemo Avtorju Biblije, Jehovu, ki daje duhovno luč. Psalmist ga je zato prosil: »Pošlji luč svojo in resnico svojo, oni naj me vodita.« (Psalm 43:3)

[Podčrtne opombe]

[Okvir na strani 13]

BOŽJE IME, KI GA MNOGI POZNAJO IN UPORABLJAJO

Jehova je v svoji modrosti poskrbel, da se je njegova Beseda, Biblija, ohranila do današnjih dni. K ohranitvi skozi stoletja so prispevali svoj del marljivi pisarji. Najbolj natančni med njimi so bili masoreti. To so bili izurjeni hebrejski pisarji iz obdobja od šestega do desetega stoletja n. št. Stara hebrejščina se je zapisovala brez samoglasnikov. Čez čas, ko je hebrejščino nadomestila aramejščina, se je še povečala nevarnost, da bi se izgubila pravilna izgovarjava. Masoreti so razvili metodo samoglasniških pik, ki so jih dodali biblijskemu besedilu, da bi z njimi nakazali pravilno izgovarjavo hebrejskih besed.

Pomenljivo je, da masoretske samoglasniške pike v Leningrajskem kodeksu kažejo na izgovarjavo tetragrama – štirih hebrejskih soglasnikov, ki sestavljajo Božje ime – kot Jehváh, Jehvíh in Jehováh. Najbolj razširjena znana izgovarjava imena je danes »Jehova«. Božje ime je bilo za biblijske pisce in druge v starodavnosti živ in domač izraz. Danes Božje ime pozna in uporablja na milijone ljudi, ki priznavajo, da je ‚Jehova sam Najvišji nad vesoljno zemljo‘. (Psalm 83:18)

[Slika na strani 10]

Soba z rokopisi v Narodni knjižnici

[Slika na strani 11]

Carica Katarina II.

[Sliki na strani 11]

Konstantin von Tischendorf (na sredini) in ruski car Aleksander II.

[Slika na strani 12]

Abraham Firkovič

[Navedba vira slike na strani 10]

Obe sliki: National Library of Russia, St. Petersburg

[Navedba vira slike na strani 11]

Katarina II.: National Library of Russia, St. Petersburg; Aleksander II.: From the book Spamers Illustrierte Weltgeschichte, Leipzig, 1898