Življenjska zgodba

Radost in izziv vzgoje osmih otrok po Jehovovih poteh

PRIPOVEDUJE JOYCELYN VALENTINE

Leta 1989 je mož odšel delat v tujino. Obljubil je, da bo domov pošiljal denar, tako da bom lahko skrbela za svojih osem otrok. Minevali so tedni, toda od njega ni bilo glasu. Minevali so meseci, pa se še vedno ni oglasil. Stalno sem si dopovedovala: ‚Takoj ko mu bodo stvari stekle, bo prišel domov.‘

OSTALA sem brez sredstev za preživljanje družine, in to me je spravilo v obup. V mnogih neprespanih nočeh sem se znova in znova spraševala: ‚Le kako je mogel narediti kaj takega svoji družini?‘ Toda počasi sem se sprijaznila s kruto resnico, da nas je zapustil. Danes, po kakih 16 letih, se še vedno ni vrnil. Zato sem morala vzgajati otroke brez pomoči zakonskega tovariša. To je bil izziv, vendar sem občutila tudi veliko radost, ko sem videla, da so se otroci odločili za hojo po Jehovovih poteh. Toda še preden povem več o svoji družini, naj vam nekoliko opišem svojo mladost.

Iskala sem biblijske smernice

Rodila sem se leta 1938 na karibskem otoku Jamajka. Oče se je imel za vernega, čeprav ni nikoli pripadal nobeni cerkvi. Ob večerih je pogosto želel, da mu berem iz biblijske  knjige Psalmi. Kmalu sem mnoge psalme znala na pamet. Mama je pripadala krajevni cerkvi in me je občasno vzela s seboj na verske shode.

Tam so nas učili, da Bog vzame dobre ljudi v nebesa, slabe pa kaznuje z mučenjem v večnem peklenskem ognju. Rekli so nam tudi, da je Jezus Bog in da ima rad otroke. Vse to me je precej zmedlo in sem se Boga pričela bati. Spraševala sem se: ‚Kako lahko Bog, ki nas ima rad, muči ljudi v ognju?‘

Zaradi razmišljanja o peklenskem ognju me je pričela tlačiti mora. Pozneje sem se vpisala v dopisni tečaj adventistov sedmega dne. Učili so, da hudobni ne bodo večno mučeni, temveč bodo v ognju popolnoma zgoreli. To mi je zvenelo bolj razumno, zato sem pričela obiskovati njihove verske shode. Vendar so me njihovi nauki begali, poleg tega mi pridobljeno spoznanje ni pomagalo, da bi spremenila svoj zgrešeni pogled na moralo.

Takrat so ljudje na splošno gledali na nečistovanje kot na nekaj napačnega. Toda kakor mnogi sem tudi sama mislila, da so nečistniki samo tisti, ki imajo spolne odnose z več partnerji. Zato sem menila, da dve neporočeni osebi, ki sta si v spolnosti zvesti, ne grešita. (1. Korinčanom 6:9, 10; Hebrejcem 13:4) Takšno prepričanje je prispevalo k temu, da sem postala nezakonska mati šestih otrok.

Duhovni napredek

Leta 1965 sta se v bližnje naselje Bath priselili Vaslyn Goodison in Ethel Chambers, ki sta bili pionirki oziroma polnočasni oznanjevalki Jehovovih prič. Nekega dne sta govorili z mojim očetom in strinjal se je, da z njima preučuje Biblijo. Če sem bila takrat, ko sta prišli, doma, sta se pogovarjali tudi z menoj. Glede Jehovovih prič sem bila zelo sumničava, vendar sem se odločila z njimi preučevati Biblijo, da bi jim dokazala njihovo zmoto.

Med preučevanjem sem veliko spraševala in Priči sta mi na vsa vprašanja odgovorili z Biblijo. Tako sem spoznala, da se mrtvi ničesar ne zavedajo in ne trpijo v peklu. (Propovednik 9:5, 10) Izvedela sem tudi za upanje na večno življenje v raju na zemlji. (Psalm 37:11, 29; Razodetje 21:3, 4) Oče je nehal preučevati, jaz pa sem pričela obiskovati shode krajevne občine Jehovovih prič. Na teh shodih sta vladala mir in red, zaradi česar sem se o Jehovu lahko še več naučila. Začela sem obiskovati tudi okrajne zbore in območna zborovanja (večji shodi, ki jih organizirajo Priče). Zaradi tolikšnega biblijskega vpliva je v meni zrasla močna želja, da bi Jehova sprejemljivo častila. Vendar me je pri tem nekaj oviralo.

Živela sem z moškim, ki je bil oče treh od mojih šestih otrok, in nisva bila poročena. Iz Biblije sem spoznala, da Bog obsoja spolne odnose zunaj zakona, zato me je vest pričela vznemirjati. (Pregovori 5:15–20; Galačanom 5:19) Ko sem vse bolj ljubila resnico, sem hrepenela po tem, da bi svoje življenje uskladila z Božjim zakonom. Končno sem se odločila nekaj ukreniti. Svojemu partnerju sem rekla, da se bodisi poročiva bodisi končava najino zvezo. Čeprav na stvari ni gledal enako kakor jaz, sva se 15. avgusta 1970, pet let zatem, ko so Priče z menoj prvič govorili, zakonito poročila. Decembra 1970 sem svojo posvetitev Jehovu simbolizirala s krstom v vodi.

Kar se tiče oznanjevanja, ne bom nikoli pozabila dne, ko sem prvič sodelovala pri tem delu. Bila sem živčna in nisem vedela, kako naj pričnem biblijski pogovor. Pravzaprav sem občutila olajšanje, ko je prvi stanovalec že po nekaj besedah pogovor končal. Toda kmalu je napetost popustila. Na koncu dneva sem bila zelo vesela, saj sem se s precej  ljudmi na kratko pogovarjala o Bibliji in jim pustila nekaj biblijskih publikacij.

Trud, da bi bila družina duhovno močna

Do leta 1977 se je naša družina povečala na osem otrok. Bila sem odločena, da jim bom po najboljših močeh pomagala, da bodo služili Jehovu. (Jozue 24:15) Zato sem si močno prizadevala, da smo imeli redno družinsko preučevanje Biblije. Včasih se je zgodilo, da sem medtem, ko je kateri od otrok glasno bral odstavek, zaradi izčrpanosti zadremala, tako da so me morali otroci zbuditi. Toda utrujenost nam ni nikoli preprečila, da bi kot družina preučevali Biblijo.

Z otroki sem tudi zelo pogosto molila. Takoj, ko so dovolj zrasli, sem jih naučila, da so sami molili k Jehovu. Preverila sem, ali je vsak pred spanjem molil. S tistimi otroki, ki so bili še premajhni, da bi sami molili, pa sem molila z vsakim posebej.

Mož je sprva nasprotoval temu, da bi jemala otroke s seboj na občinske shode. Vendar je raje popustil, kakor da bi pazil nanje, medtem ko sem bila jaz na shodih. Ob večerih je rad hodil ven in bil s prijatelji, toda misel, da bi ga ob tem spremljalo osem otrok, ga ni prav nič privlačila! Pozneje mi je celo pomagal, ko sem otroke pripravljala za odhod v kraljestveno dvorano.

Otroci so se kmalu navadili na obiskovanje vseh občinskih shodov in sodelovanje v oznanjevanju. Med poletnimi počitnicami so pogosto oznanjevali skupaj s pionirji oziroma polnočasnimi oznanjevalci v občini. Zaradi tega so v srcu vzljubili občino in oznanjevanje. (Matej 24:14)

Obdobja preizkušenj

Da bi se izboljšalo finančno stanje naše družine, je mož pričel delati v tujini. Daljša obdobja je bil proč od družine, vendar se je v rednih presledkih vračal. Toda leta 1989 je odšel in ga ni bilo več nazaj. Kakor sem omenila na začetku, me je to potrlo. Mnogo noči sem prejokala ter goreče prosila Jehova za tolažbo in zdržljivost. Občutila sem, da je  na moje molitve odgovoril. Duševni mir in moč, ki sem ju potrebovala, da sem lahko živela naprej, so mi vlivali biblijski stavki, kot sta Izaija 54:4 in Prvo pismo Korinčanom 7:15. Poleg tega so me čustveno in gmotno podpirali sorodniki in prijatelji, ki so v krščanski občini. Jehovu in njegovemu ljudstvu sem tako zelo hvaležna, da so nam pomagali.

Imeli smo tudi drugačne preizkušnje. Ena od hčerk je bila zaradi nesvetopisemskega vedenja izobčena. Srčno ljubim vse svoje otroke, toda najprej sem zvestovdana Jehovu. Zato sem bila v tistem času skupaj z drugimi svojimi otroki vestno poslušna biblijskim navodilom glede ravnanja z izobčenimi. (1. Korinčanom 5:11, 13) Ljudje, ki ne razumejo našega stališča, so nas zelo kritizirali. Toda potem ko je bila moja hči ponovno sprejeta v občino, mi je njen mož povedal, da je nanj naredilo vtis naše neomajno stališče glede biblijskih načel. Sedaj tudi on skupaj z družino služi Jehovu.

Denarne težave

Ko me je mož zapustil, je družina ostala brez njegove denarne podpore, jaz pa takrat tudi nisem imela rednega dohodka. V takšnih razmerah smo se naučili biti zadovoljni s preprostim življenjem in bolj od gmotnih reči ceniti duhovno bogastvo. Otroci so se učili imeti med seboj radi in si pomagati, zato so se zelo zbližali. Ko so starejši pričeli delati, so rade volje podpirali mlajše brate in sestre. Najstarejša hči Marseree je svoji najmlajši sestri Nicole pomagala, da si je pridobila srednješolsko izobrazbo. Jaz pa sem vodila majhno trgovino z živili. S skromnim prihodkom sem lahko skrbela za nekaj naših gmotnih potreb.

Jehova nas ni nikoli zapustil. Nekoč sem neki krščanski sestri povedala, da nam naše finančno stanje ne dopušča, da bi šli na območno zborovanje. Ona pa mi je rekla: »Sestra Val, ko slišiš, da bo zborovanje, prični pripravljati kovčke! Jehova bo poskrbel za vas.« Poslušala sem jo. Jehova je za nas res poskrbel, in to dela še naprej. Naša družina ni zaradi pomanjkanja denarja spustila nobenega zbora ali zborovanja.

Leta 1988 je po Jamajki pustošil orkan Gilbert, zato smo zbežali z doma na varnejše mesto. Ko se je neurje začasno poleglo, sva s sinom odšla iz zavetja, da bi pregledala kup ruševin, ki so bile nekoč naš dom. Med brskanjem po razbitinah sem našla nekaj, kar sem želela odnesti s seboj. Nenadoma sva ponovno zaslišala bučanje vetra, jaz pa tistega, kar mi je uspelo rešiti, nisem hotela izpustiti iz rok. »Mama, izpusti televizijo. Ali si Lotova žena?« (Luka 17:31, 32) Po teh sinovih besedah sem se streznila. Izpustila sem od dežja premočeni televizor in stekla sva na varno.

Kar strese me, ko pomislim, da sem tvegala svoje življenje za televizor. Toda srce se mi ogreje, ko pomislim na duhovno streznjujoče besede, ki jih je takrat izrekel moj sin. Zaradi biblijske vzgoje, ki jo je dobil v krščanski občini, me je obvaroval pred hudo telesno in morda tudi duhovno škodo.

V orkanu nista bila uničena le naš dom in imetje, temveč nam je splahnel tudi pogum. Nato pa so prišli naši krščanski bratje.  Spodbudili so nas, naj se z izgubo spoprimemo z zaupanjem v Jehova ter še naprej dejavno oznanjujemo, pomagali pa so nam tudi zgraditi nov dom. Ljubeče in požrtvovalno delo, ki so ga opravili Priče prostovoljci iz Jamajke in od drugod, nas je zelo ganilo.

Jehova je bil na prvem mestu

Ko je Melaine, moj drugi otrok, končala šolo, je pričela služiti kot pionirka. Nato so jo povabili, da bi šla pionirat v drugo občino, kar je pomenilo, da bo morala v službi dati odpoved. Čeprav ji je ta služba omogočala, da je lahko precej prispevala k finančni podpori naše družine, smo zaupali, da bo Jehova poskrbel za nas, če bomo vsi dali na prvo mesto delo za Kraljestvo. (Matej 6:33) Pozneje so tudi mojega sina Ewana povabili, da bi služil kot pionir. Takrat je denarno podpiral družino, toda spodbudili smo ga, naj povabilo sprejme in mu zaželeli Jehovov blagoslov. Svojih otrok nisem nikoli odvračala od tega, da bi povečali svojo kraljestveno službo, in tisti, ki smo ostali doma, nismo nikoli trpeli pomanjkanja. Prav nasprotno. Postali smo še bolj radostni, včasih pa smo lahko pomagali tudi drugim v stiski.

Danes me zelo veseli, ko vidim svoje otroke, da »živijo v resnici«. (3. Janezovo 4) Melaine, ena od hčerk, trenutno spremlja svojega moža v potujoči okrajni službi. Hči Andrea služi s svojim možem kot posebna pionirka in ga spremlja, ko obiskuje občine kot nadomestni okrajni nadzornik. Sin Ewan služi s svojo ženo kot posebni pionir in je starešina v občini. Hči Ava-Gay dela s svojim možem v podružničnem uradu Jehovovih prič v naši deželi. Jennifer, Genieve in Nicole so s svojimi možmi in z otroki dejavni člani svojih občin. Marseree živi z menoj in skupaj obiskujeva občino Port Morant. Moji blagoslovi so res veliki, saj vseh osem otrok časti Jehova.

Z leti so se me lotile zdravstvene težave. Sedaj imam revmatoidni artritis, vendar še vedno služim kot pionirka. Pred nekaj časa pa mi je postalo zelo težko hoditi po gričevnati soseščini, kjer živim. Zato sem le stežka hodila na oznanjevanje. Poskusila sem voziti kolo in ugotovila, da je to lažje od hoje. Zato sem si kupila rabljeno kolo in se pričela z njim voziti. Moji otroci so bili sprva v skrbeh, ko so videli, da njihova bolna mama vozi kolo. Vendar so bili zelo veseli, da sem lahko še naprej oznanjevala, kolikor me je gnalo srce.

Zelo me radosti, ko vidim, da ljudje, s katerimi preučujem, sprejmejo biblijsko resnico. Vselej molim, da bi Jehova vsem v moji družini pomagal, da bi mu ostali zvesti v tem času konca in vso večnost. Jehovu, Velikemu ‚poslušalcu molitev‘, se zahvaljujem in ga hvalim, ker mi je omogočil, da sem se lahko spoprijela z izzivom in svojih osem otrok vzgojila po njegovih poteh. (Psalm 65:2, NW)

[Slika na strani 10]

Z otroki, njihovimi zakonci in vnuki

[Slika na strani 12]

Sedaj oznanjujem s pomočjo kolesa