Zakaj se paziti skrajnosti?

JEHOVA je najboljši vzor uravnovešenosti. »Njegovo delo je popolno« in v svoji pravičnosti ni nikoli prestrog, saj jo vedno združuje z usmiljenjem. (5. Mojzesova 32:4) V ljubezni ni nikoli nenačelen, ker ravna v skladu s popolnimi zakoni. (Psalm 89:14; 103:13, 14) Naša prastarša je ustvaril tako, da sta bila v vseh pogledih uravnovešena. Nikoli nista ravnala skrajnostno. Ko pa sta zagrešila, sta dobila »madež« oziroma sta postala nepopolna in od takrat naprej nista bila več uravnovešena. (5. Mojzesova 32:5)

Naj ponazorimo: Ste se kdaj peljali z avtomobilom ali s kolesom, katerega guma je imela veliko izboklino? Zaradi deformacije je bila vožnja nedvomno neprijetna in tudi nevarna. Takšno gumo je treba popraviti, preden se izboklina še bolj poveča oziroma preden guma spusti zrak. Podobno je tudi naša nepopolna osebnost nagnjena k nepravilnostim. Če takšnim »izboklinam« dovolimo, da se povečajo, je lahko naše potovanje skozi življenje zelo neprijetno in tudi nevarno.

Včasih lahko naše dobre lastnosti, naše kreposti, preidejo v skrajnosti. Po Mojzesovi postavi je bilo denimo Izraelcem zapovedano, naj si na robovih oblačil naredijo šopke oziroma resice. Farizeji v Jezusovih dneh pa so hoteli izstopati od drugih, zato so si do skrajnosti ‚podaljševali resice na oblačilih‘. S tem so želeli izgledati bolj sveti kot njihovi sonarodnjaki. (Matej 23:5; 4. Mojzesova 15:38–40)

Danes nekateri ljudje naredijo vse, da bi pritegnili pozornost, gredo celo tako daleč, da druge šokirajo. Pravzaprav pa gre za klic obupanega: »Tukaj sem! Poglejte me! Tudi jaz sem pomemben!« Vendar pa kristjan s tem, da je skrajnosten v oblačenju, pogledih in dejanjih, ne bo zadovoljil svojih resničnih potreb.

Na delo glejmo uravnovešeno

Ne glede na to, kdo smo in kje živimo, nam razveseljujoče delo pomaga osmisliti življenje. Ustvarjeni smo bili tako, da nam je takšno delo v zadovoljstvo. (1. Mojzesova 2:15) Zato Biblija lenobo obsoja. Apostol Pavel je brez dlake na jeziku dejal: »Kdor noče delati, naj tudi ne jé.« (2. Tesaloničanom 3:10) Zares, brezbrižno stališče do dela morda ne bo prineslo samo uboštva in nezadovoljstva, temveč tudi Božje neodobravanje.

Mnogi pa gredo v drugo skrajnost in postanejo deloholiki – prostovoljni sužnji svojega dela. Ko odhajajo zgodaj zjutraj in se vračajo pozno zvečer, se tolažijo z mislijo, da je to vendarle najboljše za njihovo družino. Toda njihova družina je pravzaprav žrtev takšne vdanosti delu. Neka gospodinja glede svojega moža, ki pogosto dela nadure, pravi: »Z veseljem bi zamenjala vse stvari v tej razkošni hiši za to, da bi bil moj mož tukaj z mano in z najinimi otroki.« Tisti, ki so si izbrali prekomerno delo, bi morali resno razmisliti o osebni izkušnji kralja Salomona: »Ozrl [sem se] po vseh delih svojih, ki so jih storile roke moje, in po trudu, ki sem si ga prizadel, da bi  bil vse dovršil; in glej, vse je bilo ničemurnost in lovljenje vetra.« (Propovednik 2:11)

Da, ko gre za delo, se moramo paziti obeh skrajnosti. Lahko smo marljivi delavci, vendar si moramo zapomniti, da nas bo, če bomo postali sužnji dela, to prikrajšalo za srečo in morda še za kaj več. (Propovednik 4:5, 6)

Bodimo uravnovešeni, ko gre za užitke

Za današnje dni je v Bibliji napovedano: »Ljudje bodo namreč ljubili [. . .] užitke namesto Boga.« (2. Timoteju 3:2, 4) Pehanje za užitki je ena od Satanovih najučinkovitejših zank, s katero ljudi zvablja stran od Boga. Vedno več ljudi mnogo časa nameni razvedrilu in zabavi, kot so denimo ekstremni oziroma »adrenalinski« športi. Seznam takšnih dejavnosti se nenehno daljša, veča pa se tudi število tistih, ki se z njimi ukvarjajo. Zakaj so te dejavnosti tako priljubljene? Mnogi ljudje so nezadovoljni s svojim vsakodnevnim življenjem, zato iščejo vedno večje vznemirjenje. Toda da bi takšno vznemirjenje dosegli, morajo nekoliko več tvegati. Tankovestni kristjani iz spoštovanja do življenja, tega edinstvenega darila, in do njegovega Darovalca, ne želijo sodelovati v takšnih športih. (Psalm 36:9)

Kje je Bog, ko je ustvaril prvi človeški par, zanju pripravil dom? V edenskem vrtu, kar v izvirnem jeziku pomeni »ugodje« oziroma »veselje«. (1. Mojzesova 2:8) Očitno je Jehova ljudem namenil prijetno in zadovoljujoče življenje.

Jezus je znal uravnovešeno uživati življenje, zato nam je glede tega pustil popoln zgled. Povsem se je predal izpolnjevanju Jehovove volje ter ni nikoli niti za trenutek nehal živeti po Božjih zakonih in načelih. Celo kadar je bil utrujen, se je posvetil tistim, ki so potrebovali pomoč. (Matej 14:13, 14) Da, sprejel je povabila na obed ter našel tudi čas za počitek in osvežitev. Seveda se je zavedal, da so zato nekateri njegovi nasprotniki nanj gledali s kritičnim očesom. Govorili so: »Glejte! Požrešnež je in vdan pijači.« (Luka 7:34; 10:38; 11:37) Toda Jezus ni menil, da se mora človek zaradi pristne vdanosti Bogu odpovedati vsem užitkom v življenju.

Vsekakor je modro, da se ogibamo kakršnih koli skrajnosti, ko gre za sprostitev. Če bodo užitki in zabava najpomembnejši v našem življenju, ne bomo nikoli zares srečni. Zaradi njih se lahko zgodi, da bi zanemarjali pomembnejše stvari, tudi naš odnos z Bogom. Vseeno pa ne bi bilo prav, da bi iz svojega življenja izrinili vse užitke, niti da bi bili kritični do tistih, ki se znajo v življenju uravnovešeno zabavati. (Propovednik 2:24; 3:1–4)

Najti zadovoljstvo v uravnovešenem življenju

Učenec Jakob je napisal: »Vsi mi namreč velikokrat grešimo.« (Jakob 3:2) Morda bomo ugotovili, da to velja tudi za nas, medtem ko se trudimo, da bi se ognili skrajnostim. Kaj nam lahko pomaga ohraniti uravnovešenost? Odkriti moramo, kje smo močni in kje šibki. Pri takšnem razsojanju smo težje nepristranski. Lahko se namreč zgodi, da težimo h kakšni skrajnosti, ne da bi se tega sploh zavedali. Zato je modro, da se družimo z drugimi zrelimi kristjani in prisluhnemo uravnovešenemu nasvetu. (Galačanom 6:1) Morda lahko zanj prosimo zaupnega prijatelja ali izkušenega občinskega starešina. Poleg samega Svetega pisma nam je lahko takšen, na Bibliji temelječ nasvet, kot ‚zrcalo‘, v katerem lahko preverimo, kakšne nas v resnici vidi Jehova. (Jakob 1:22–25)

Na srečo nam v življenju ni treba neogibno zahajati v skrajnosti. Če bomo trdno odločeni in nam bo Jehova dal svoj blagoslov, bomo v življenju lahko uravnovešeni in srečni. Tako si bomo z našimi krščanskimi brati in sestrami še bliže in utegne se celo zgoditi, da bomo tem, ki jim pričujemo, še boljši zgled. Predvsem pa bomo bolje posnemali našega uravnovešenega in ljubečega Boga Jehova. (Efežanom 5:1)

[Navedba vira slike na strani 28]

©Greg Epperson/age fotostock