Občina je za nas vir duhovnih moči
Občina je za nas vir duhovnih moči
‚Za občino je nastopilo obdobje miru in občina se je izgrajevala.‘ (APOSTOLSKA DELA 9:31)
1. Katera vprašanja si lahko zastavimo glede ‚Božje občine‘?
NA BINKOŠTNI DAN leta 33 n. št. je Jehova skupino Kristusovih učencev priznal za nov narod, ‚Božji Izrael‘. (Galačanom 6:16) Ti z duhom maziljeni kristjani so tako postali tudi ‚Božja občina‘, kot so v Bibliji še poimenovani. (1. Korinčanom 11:22) Toda kaj izraz ‚Božja občina‘ pravzaprav pomeni? Kako naj bi bila ta občina na zemlji organizirana? Kako naj bi delovala, ne glede na to, kje živijo njeni člani? Kako vpliva na naše življenje in zadovoljstvo?
2., 3. Kako je Jezus nakazal, da bo občina organizirana?
2 V prejšnjem članku smo videli, da je Jezus napovedal nastanek te občine svojih maziljenih sledilcev, ko je apostolu Petru dejal: »Na tej skali [na sebi] bom sezidal svojo občino, in hadova vrata je ne bodo premagala.« (Matej 16:18) Poleg tega je takrat, ko je bil še skupaj z apostoli, nakazal, kako bo ta kmalu ustanovljena občina delovala in kako bo organizirana.
3 Jezus je z besedami in dejanji pokazal, da bodo nekateri v občini imeli vodilno vlogo. Opravljali jo bodo tako, da bodo drugim v skupini služili. Dejal je: »Vi veste, da narodom tisti, ki veljajo za njihove vladarje, gospodujejo in da jih imajo njihovi velikaši pod oblastjo. Med vami pa ni tako, ampak kdor koli hoče postati med vami velik, mora biti vaš strežnik in kdor koli hoče biti med vami prvi, mora biti vsem suženj.« (Marko 10:42–44) Očitno je bilo, da ‚Božje občine‘ ne bodo sestavljali posamezniki, ki bi bili razkropljeni, med seboj nepovezani in neorganizirani. Nikakor, občina bo organizirana in sestavljali jo bodo ljudje, ki bodo med seboj sodelovali.
4., 5. Kako vemo, da občina potrebuje duhovni pouk?
4 Tisti, ki je pozneje postal Glava ‚Božje občine‘, je pokazal, da bodo njegovi apostoli in drugi, ki so se učili od njega, imeli do drugih članov občine določene odgovornosti. Katere? Ena njihovih glavnih nalog bo duhovno poučevati sokristjane v občini. Spomnimo se, da je obujeni Jezus v navzočnosti nekaterih apostolov Petra vprašal: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš?« Peter mu je odgovoril: »Da, Gospod, ti veš, da te imam rad.« Jezus mu je odvrnil: »Hrani moja jagnjeta. [. . .] Pasi moje ovčice. [. . .] Hrani moje ovčice.« (Janez 21:15–17) Kako izredna naloga!
5 Iz teh besed lahko razberemo, da je Jezus člane občine primerjal s čredo ovc. Te ovce (krščanske moške, ženske in otroke) bo treba duhovno hraniti in jih pravilno pasti. Poleg tega je Jezus svojim sledilcem zapovedal, naj poučujejo druge in pridobivajo učence, zato bo treba vsakega, ki bo postal njegova ovca, poučiti, kako naj opravlja to od Boga dano nalogo. (Matej 28:19, 20)
6. Kaj so uvedli v novoustanovljeni ‚Božji občini‘?
6 Ko je bila ‚Božja občina‘ ustanovljena, so se njeni člani redno zbirali, da bi se poučevali in med seboj spodbujali. Beremo namreč, da so se »posvečali [. . .] pouku apostolov in medsebojnemu razdeljevanju, obedovanju in molitvam«. (Apostolska dela 2:42, 46, 47) Iz zgodovinske pripovedi pa izvemo še eno zanimivo podrobnost. Nekaj usposobljenih moških je bilo izbranih, da bi poskrbeli za določene praktične zadeve. Izbrani niso bili zaradi tega, ker bi se dolga leta šolali oziroma ker bi obvladali tehnične spretnosti. Ti možje so bili »polni duha in modrosti«. Eden od njih je bil Štefan, o katerem v pripovedi beremo, da je bil mož, »poln vere in svetega duha«. Ker je bila občina tako organizirana, je med drugim »Božja beseda vse bolj rasla in število učencev se je v Jeruzalemu zelo množilo«. (Apostolska dela 6:1–7)
Možje, ki jih Bog uporablja
7., 8. a) Katero vlogo so med zgodnjimi kristjani imeli apostoli in starešine v Jeruzalemu? b) Kakšen je bil izid, ko so v občinah prejeli navodila?
7 Seveda so bili na čelu zgodnje krščanske občine apostoli, vendar niso bili edini. Nekoč sta se Pavel in njegov tovariš vrnila iz sirske Antiohije. V Apostolskih delih 14:27 piše: »Ko sta prišla tja in zbrala občino, sta začela pripovedovati, kaj vse je Bog storil po njiju.« Medtem ko sta bila še tam, se je pojavilo vprašanje, ali bi se nejudovski verniki morali obrezati ali ne. Da bi se zadeva rešila, so tamkajšnji kristjani poslali Pavla in Barnaba »k apostolom in starešinam v Jeruzalem«, ki so takrat sestavljali vodstveni organ. (Apostolska dela 15:1–3)
8 Ko so se »apostoli in starešine [. . .] zbrali, da bi o tej zadevi razmislili«, jim je predsedoval krščanski starešina Jakob, ki je bil Jezusov polbrat, vendar ni bil apostol. (Apostolska dela 15:6) Po posvetovanju in s pomočjo svetega duha so prišli do sklepa, ki se je skladal s Pismi, in o njem pisno obvestili občine. (Apostolska dela 15:22–32) Kristjani, ki so to pismo dobili, so napotke sprejeli in po njih ravnali. In kakšen je bil izid? Bratje in sestre so bili duhovno okrepljeni in spodbujeni. V Bibliji piše: »Tako so se občine utrjevale v veri in iz dneva v dan številčno rasle.« (Apostolska dela 16:5)
9. Kateri vlogi sta v Bibliji opisani za krščanske moške, ki izpolnjujejo določene pogoje?
9 Toda kako so občine v posameznih krajih običajno delovale? Za primer si vzemimo občine na Kreti. Čeprav so mnogi otočani imeli slab sloves, so se nekateri od njih spremenili in postali pravi kristjani. (Titu 1:10–12; 2:2, 3) Živeli so v različnih mestih, daleč od vodstvenega organa v Jeruzalemu. Vendar to ni bil velik problem, saj so bili v vseh občinah na Kreti tako kakor drugje postavljeni duhovni »starešine«. Ti moški so ustrezali pogojem, ki jih najdemo v Bibliji. Postavljeni so bili za starešine oziroma nadzornike, ki so lahko ‚spodbujali z zdravim poukom in opominjali tiste, ki so nasprotovali‘. (Titu 1:5–9; 1. Timoteju 3:1–7) Drugi duhovni moški pa so izpolnjevali pogoje za to, da so občinam lahko pomagali kot strežni služabniki. (1. Timoteju 3:8–10, 12, 13)
10. Kako naj bi kristjani glede na Matejev evangelij 18:15–17 reševali resne probleme?
10 Takšno ureditev je nakazal že Jezus. Samo spomnimo se Matejevega evangelija 18:15–17, kjer je Jezus povedal, da se bo tu in tam morda zgodilo, da se bo kak Božji služabnik pregrešil proti drugemu in bo zato med njima prišlo do težav. Prizadeti naj bi stopil do krivca in mu na samem, na štiri oči, ‚razkril njegovo napako‘. Če se s tem korakom zadeva ne bi rešila, bi lahko zaprosil za pomoč enega ali dva posameznika, ki sta seznanjena z dejstvi. Kaj pa, če se težava še vedno ne bi rešila? Jezus je rekel: »Če jih ne posluša, povej občini. Če pa tudi občine ne posluša, naj ti bo kakor pripadnik drugih narodov in kakor davkar.« Ko je Jezus izrekel te besede, so »Božjo občino« še vedno sestavljali Judje, zato so njegove besede prvotno veljale zanje. * Toda ko je bila ustanovljena krščanska občina, se je Jezusovo navodilo začelo nanašati nanjo. To je še en dokaz, da mora biti Božje ljudstvo v občini organizirano, saj je zato lahko občina vsakemu kristjanu vir duhovnih moči in vodstva.
11. Kakšna je vloga starešin pri reševanju problemov?
11 Ustrezno temu so probleme ali grehe v imenu občine obravnavali starešine oziroma nadzorniki. To se sklada s pogoji za starešine, ki so omenjeni v Pismu Titu 1:9. Priznati je treba, da so bili občinski starešine nepopolni, enako kakor je bil Tit, ki ga je Pavel poslal v občine, da bi ‚uredil, kar je bilo še treba‘. (Titu 1:4, 5) Kristjani, ki so danes predlagani za starešine, so morali skozi čas dokazati svojo vero in vdanost. Drugi v občini imajo tako vse razloge, da lahko zaupajo vodstvu in smernicam, ki jih prejemajo po starešinah v občini.
12. Katere odgovornosti imajo starešine do občine?
12 Pavel je starešinam v efeški občini dejal: »Bodite pozorni nase in na vso čredo, v kateri vas je sveti duh postavil za nadzornike, da bi pasli Božjo občino, ki jo je Bog kupil s krvjo svojega Sina.« (Apostolska dela 20:28) Občinski nadzorniki so danes prav tako postavljeni, da ‚pasejo Božjo občino‘. To bi morali delati ljubeče, ne pa gospodovati nad čredo. (1. Petrovo 5:2, 3) Nadzorniki naj bi si prizadevali »vso čredo« krepiti in ji pomagati.
Trdno se oklepajmo občine
13. Kaj se kdaj pa kdaj lahko zgodi v občini in zakaj?
13 Starešine in vsi drugi v občini so nepopolni, zato kdaj pa kdaj nastanejo nesporazumi oziroma problemi, tako kakor so v prvem stoletju, ko so bili navzoči še nekateri izmed apostolov. (Filipljanom 4:2, 3) Nadzornik ali kdo drug morda reče kaj takšnega, kar zveni grobo, neprijazno ali ne povsem resnično. Ali pa morda menimo, da se dogaja kaj, kar je v nasprotju s Svetim pismom, vendar je videti, da starešine zadev ne uredijo, pa čeprav zanje vedo. Toda zadevo so morda že rešili oziroma jo ravnokar rešujejo skladno s Svetim pismom in z dejstvi, ki jih ne poznamo. In četudi je v resnici tako, kakor mislimo, da je, razmislimo o naslednjem. Nekaj časa so v korintski občini, občini, za katero je skrbel Jehova, dopuščali hud greh. Pozneje pa je Jehova poskrbel, da so glede tega odločno in pravilno ukrepali. (1. Korinčanom 5:1, 5, 9–11) Lahko se vprašamo: ‚Če bi jaz takrat živel v Korintu, kako bi ravnal v času, ko greh iz občine še ni bil odpravljen?‘
14., 15. Zakaj so nekateri nehali hoditi za Jezusom in kaj se iz tega naučimo?
14 Razmislimo, kaj se v občini še lahko zgodi. Predstavljajmo si, da nekdo težko razume in sprejme kak svetopisemski nauk. Morda je raziskal, kaj glede tega piše v Bibliji in publikacijah, ki jih dobimo po občini, in poiskal pomoč pri zrelih sokristjanih, celo starešinah. Še vedno pa tega ne more razumeti oziroma sprejeti. Kaj lahko stori? Nekaj podobnega se je pripetilo kakšno leto prej, preden je Jezus umrl. O sebi je rekel, da je »kruh življenja« in da mora človek, ki hoče večno živeti, ‚jesti meso Sina človekovega in piti njegovo kri‘. To je nekatere od njegovih učencev pretreslo. Mnogi izmed njih niso niti skušali najti pojasnila oziroma preprosto niso bili pripravljeni čakati na odgovor in s tem pokazati vero, temveč raje »niso več hodili z [Jezusom]«. (Janez 6:35, 41–66) Znova se lahko vprašamo: ‚Kaj bi storil, če bi bil takrat tam?‘
15 V današnjih dneh so se nekateri nehali družiti z občino, saj so mislili, da bodo Bogu lahko služili sami. Morda pravijo, da so to storili zato, ker so bili prizadeti, ali pa zato, ker se neke krivice po njihovem mišljenju ni popravilo oziroma ker ne morejo sprejeti kakega nauka. Toda ali je to razumno? Čeprav drži, da bi vsak kristjan moral imeti oseben odnos z Bogom, ne moremo zanikati dejstva, da Bog uporablja svetovno občino, prav kakor je to delal v dneh apostolov. Poleg tega je v prvem stoletju uporabljal in blagoslavljal občine v posameznih krajih ter priskrbel usposobljene starešine in strežne služabnike, ki so bili sokristjanom v pomoč. In enako je danes.
16. O čem bi moral razmisliti posameznik, ki je v skušnjavi, da bi zapustil občino?
16 Če kristjan meni, da se lahko zanese samo na svoj odnos z Jehovom, pravzaprav začne zavračati ureditev, ki jo je uvedel Bog – svetovno občino in posamezne občine Božjega ljudstva. Boga morda prične častiti neodvisno ali pa omeji druženje samo na nekaj posameznikov. Toda kje so tukaj postavljeni občinski starešine in strežni služabniki? Vredno je omeniti, da je Pavel pisal občini v Kolosah, naj bodo »ukoreninjeni in sezidani v [Kristusu]«, ter jim naročil, naj pismo preberejo tudi v Laodikeji. Tega nasveta niso mogli slišati posamezniki, ki so se ločili od teh občin, temveč samo tisti, ki so bili takrat tam. (Kološanom 2:6, 7; 4:16)
Steber in opora resnice
17. Kaj iz Prvega pisma Timoteju 3:15 izvemo o občini?
17 Apostol Pavel je v svojem prvem pismu, ki ga je poslal krščanskemu starešinu Timoteju, navedel, katere pogoje naj bi izpolnjevali starešine in strežni služabniki. Takoj zatem pa je omenil ‚občino živega Boga‘ in zanjo dejal, da je »steber in opora resnice«. (1. Timoteju 3:15) V prvem stoletju se je celotna občina maziljenih kristjanov nedvomno izkazala za takšen steber. Brez trohice dvoma lahko tudi rečemo, da so posamezni kristjani takšno resnico prejemali predvsem v svoji domači občini. Bili so na kraju, kjer se je resnica poučevala in zagovarjala, in tam so lahko dobivali novih duhovnih moči.
18. Zakaj so občinski shodi tako zelo pomembni?
18 Božja hiša, »steber in opora resnice«, je tudi danes svetovna krščanska občina. Če želimo, da bi se naša vez z Bogom še naprej krepila in da bi lahko izpolnjevali njegovo voljo, je bistveno, da redno obiskujemo shode v naši občini in na njih sodelujemo. Pavel se je v svojem pismu korintski občini osredinil na to, kaj se govori na takšnih shodih. Želel je, da bi svoje misli izražali jasno in razumljivo, tako da bi bili navzoči lahko ‚okrepljeni‘. (1. Korinčanom 14:12, 17–19) Tudi mi smo lahko okrepljeni, če priznavamo, da je krajevno občino kot ureditev uvedel sam Bog Jehova in da jo podpira.
19. Zakaj se čutite hvaležne občini, ki ji pripadate?
19 Prav zares, če želimo kot kristjani prejemati novih moči, potem moramo biti še naprej del občine. Ta posameznike že dolga leta ščiti pred lažnimi nauki in Bog po njej skrbi, da se dobra novica o njegovem Mesijanskem kraljestvu razglaša po vsej zemeljski obli. Brez kančka dvoma lahko rečemo, da Bog po krščanski občini dosega veliko dobrega. (Efežanom 3:9, 10)
[Podčrtna opomba]
^ odst. 10 Biblijski učenjak Albert Barnes je pojasnil, da se Jezusovo navodilo »povej občini« najbrž nanaša na »tiste, ki so pooblaščeni za reševanje takšnih primerov – na predstavnike cerkve oziroma tiste, ki jih zastopajo. V judovski sinagogi je bilo za reševanje takšnih sporov določenih nekaj starešin.«
Ali se spomnite?
• Zakaj ni presenetljivo, da ima Bog na zemlji organizirane občine?
• Kako starešine, čeprav so nepopolni, koristijo občini?
• Kako je občina, ki ji pripadate, za vas vir duhovnih moči?
[Preučevalna vprašanja]
[Slika na strani 26]
Apostoli in starešine v Jeruzalemu so sestavljali vodstveni organ
[Slika na strani 28]
Starešine in strežni služabniki se poučujejo, da bi lahko izpolnjevali svoje odgovornosti do občine