Mladi, staršem lahko izvabite nasmeh ali solze

»NIČ drugega me ne navdaja z večjo hvaležnostjo kakor to, da slišim, da moji otroci živijo v resnici,« je napisal ostareli apostol Janez. (3. Janezovo 4) Čeprav je imel Janez pri tem v mislih krščanske učence, pa lahko občutke, ki jih je izrazil, prav zlahka razumejo tudi bogaboječi starši. Prav kakor starši močno vplivajo na to, kakšno življenje bodo imeli njihovi otroci, tako tudi otroci precej vplivajo na življenje svojih staršev.

Izraelski kralj Salomon se je zavedal, kako zelo lahko otroci vplivajo na svoje starše. Napisal je: »Sin moder razveseljuje očeta, sin bedak pa je žalost materi svoji.« (Pregovori 10:1) Potemtakem je dobro, da vsi otroci – tako mlajši kakor starejši – premišljujejo o tem, kako bodo s svojim ravnanjem vplivali na svojega očeta in mamo. Zakaj pa?

Samo spomni se na vso skrb, ki sta ti jo tvoja bogaboječa starša namenjala, medtem ko si odraščal! Že dolgo pred tvojim rojstvom sta bila v skrbeh zate in sta te omenjala v svojih molitvah. Potem ko si se rodil, pa sta oba pričela s teboj spletati tesno vez in se najbrž zahvaljevala Bogu za čudovito – a tudi zahtevno – prednost in odgovornost, ki ju s seboj prinese starševstvo. V oskrbo sta dobila drobceno, nemočno bitjece in kot Jehovova častilca sta to nalogo vzela resno.

Glede na to, da sta tvoja starša prava kristjana, sta zanesljive smernice iskala v Bibliji in publikacijah, ki temeljijo na njej, po nasvete pa sta se obračala tudi k tistim, ki imajo sami otroke. Svoje skrbi sta še naprej zaupala Bogu v molitvi. (Sodniki 13:8) Medtem ko si odraščal, sta se zavedala tvojih odlik, hkrati pa nista bila slepa za tvoje slabosti. (Job 1:5) Z najstniškimi leti so prišli novi izzivi. Tu in tam si se morda upiral in tvoja starša sta še bolj molila, brala in premišljevala o tem, kako naj ti pomagata, da boš lahko tudi v prihodnosti častil svojega nebeškega Očeta Jehova.

Tvoja starša ne bosta nikoli nehala biti tvoj oče in mama. Celo ko boš starejši, se bosta zanimala za tvoje telesno, duševno, čustveno in duhovno dobro. Vendar pa se hkrati tudi zavedata, da imaš svobodno voljo in da se ne  ve, v katero smer se bo tvoje življenje obrnilo. Konec koncev se boš sam odločil, katero pot boš v življenju ubral.

Omenili smo, da staršev »nič drugega [. . .] ne navdaja z večjo hvaležnostjo kakor to«, da slišita, da njuni »otroci živijo v resnici«. Ali ni potem razumno pričakovati, da ju ničesar ne more navdati s hujšo bolečino kakor to, da njuni otroci zapustijo pot resnice? V resnici je tako, da otroci z nespametnim ravnanjem staršem nakopljejo žalost. Salomon je namreč dejal: »V žalost je očetu svojemu sin bedak in v bridkost porodnici svoji.« (Pregovori 17:25) Otrok, ki obrne hrbet pravemu Bogu, s tem svojima staršema resnično zada neizmerno bolečino!

Jasno je, da imaš na družinske člane in druge precejšen vpliv. S svojim vedenjem močno vplivaš na srce svojih staršev. Če boš Bogu in njegovim načelom obrnil hrbet, bosta tvoja starša trpela. Seveda pa velja tudi obratno. Če boš Jehovu ostal zvest in poslušen, bosta starša vesela. Zato bodi odločen, da boš razveseljeval srce svojih staršev! Kaj dragocenejšega bi v življenju sploh še lahko dal tistima, ki te vzgajata, varujeta in imata rada?