Odločitve, ki vodijo do sreče

»ŽELIM si, da bi bil to naredil drugače!« Kolikokrat ste si to že rekli? Vsi se želimo odločati tako, da tega pozneje ne bi obžalovali, še posebej ko odločitve vplivajo na naše življenje. Toda kako lahko sprejemamo takšne odločitve, ki bodo vodile do sreče?

Kot prvo moramo imeti merila, ki so resnično zanesljiva. Ali takšna merila sploh obstajajo? Mnogi ljudje menijo, da ne. Po neki raziskavi, ki so jo opravili v Združenih državah, je kar 75 odstotkov srednješolcev prepričanih, da ne obstaja nikakršno merilo za to, kaj je prav in kaj narobe, ter da se predstave o tem, kaj je dobro in kaj slabo, razlikujejo glede na »vrednote in kulturno raznolikost posameznika«.

Ali je res razumno meniti, da so moralna merila zgolj stvar osebnega mnenja ali mnenja, ki je trenutno priljubljeno? Ne, ni. Če bi ljudje lahko delali, kar koli bi se jim zljubilo, bi nastal kaos. Kdo bi si želel živeti v okolju, v katerem ne bi bilo nobenih zakonov, sodišč in nobenega policista? Poleg tega osebno mnenje ni vedno zanesljiv vodnik. Morda se odločimo, da bomo naredili nekaj, za kar mislimo, da je prav, kasneje pa ugotovimo, da smo se motili. Zares cela človeška zgodovina priča o resničnosti naslednjih biblijskih besed: »Ni [. . .] v moči moža, kako naj hodi in ravna stopinje svoje.« (Jeremija 10:23) Kam se potem lahko obrnemo po vodstvo, kadar v življenju sprejemamo pomembne odločitve?

Mladi oblastnik, ki smo ga omenili v predhodnem članku, je modro odšel k Jezusu. Kot smo videli, je Jezus na vprašanje tega mladeniča odgovoril tako, da je navajal Božjo Postavo.  Jezus je vedel, da je Bog Jehova najvišji Vir spoznanja in modrosti ter da ve, kaj je najboljše za Njegova stvarjenja. Zato je Jezus rekel: »To, kar učim jaz, ni moje, ampak je od tistega, ki me je poslal.« (Janez 7:16) Božja Beseda je resnično zanesljiv vir smernic, ki nam bodo pomagale, da se bomo v življenju modro odločali. Razmislimo o nekaterih načelih, ki jih najdemo v Božji Besedi, in ki bodo, če jih udejanjamo, prispevala k naši sreči.

Zlato pravilo

V svojem znamenitem govoru na gori je Jezus navedel temeljno načelo, ki nam lahko pomaga do modrih odločitev v medsebojnih odnosih. Rekel je: »Vse torej, kar hočete, da bi ljudje storili vam, storite tudi vi njim.« (Matej 7:12) Temu načelu glede vedenja pogosto pravimo zlato pravilo.

Nekateri uporabljajo podoben rek v negativni obliki: »Ne storite drugim tega, kar sami ne želite, da bi kdo storil vam.« Da bi prikazali razliko med zlatim pravilom in njegovo negativno obliko, razmislimo o Jezusovi priliki o usmiljenem Samarijanu. Nekega Juda so pretepli in ga napol mrtvega pustili ležati ob cesti. Duhovnik in levit sta ga sicer videla, a sta samo odšla mimo. Ker k mukam, ki jih je trpel ta moški, nista ničesar pridodala, bi morda lahko rekli, da sta se ravnala po negativni obliki zlatega pravila. V nasprotju z njima pa se je mimoidoči Samarijan ustavil, da bi moškemu pomagal. Oskrbel mu je rane in ga odvedel v neko gostišče. Za moškega je poskrbel tako, kot bi želel, da bi drugi poskrbeli zanj. Ravnal je v skladu z zlatim pravilom – in se pravilno odločil. (Luka 10:30–37)

Na voljo nam je veliko možnosti, kako lahko udejanjamo to zlato pravilo glede vedenja in žanjemo dobre rezultate. Denimo da se v vašo sosesko preseli neka nova družina. Zakaj ne bi prevzeli pobude in jih spoznali ter jim zaželeli dobrodošlico? Morda jim lahko pomagate, da se seznanijo z okolico, v katero so se preselili, jim odgovorite na vprašanja, ki jih zanimajo, in priskrbite potrebno pomoč. Če boste prevzeli pobudo in pokazali pozornost do bližnjih, boste z novimi sosedi navezali dobre odnose. Zadovoljni boste tudi, ker boste vedeli, da s tem ugajate Bogu. Ali ni to modra odločitev?

Odločitve, ki temeljijo na ljubezni do drugih

Poleg zlatega pravila je Jezus omenil še eno navodilo, ki vam lahko pomaga, da se modro odločate. Ko so ga vprašali, katera je največja zapoved v Mojzesovi postavi, je odgovoril: »‚Ljubi Jehova svojega Boga z vsem svojim srcem, z vso svojo dušo in z vsem svojim umom.‘ To je največja in prva zapoved. Druga, ki je tej podobna, pa je: ‚Ljubi svojega bližnjega kakor sebe.‘ Na teh dveh zapovedih sloni vsa Postava in Preroki.« (Matej 22:36–40)

Jezus je na večer pred svojo smrtjo učencem dal »novo zapoved«, naj ljubijo drug drugega. (Janez 13:34) Zakaj je dejal, da je ta zapoved nova? Mar ni že prej pojasnil, da je ljubezen do bližnjega ena od dveh zapovedi, na katerih temelji vsa Postava? Pod Mojzesovo postavo je bilo Izraelcem zapovedano: »Ljubi bližnjega svojega kakor samega sebe.« (3. Mojzesova 19:18, poudarili mi.) Vendar je Jezus sedaj svojim učencem zapovedal, naj gredo dlje od tega. Še isto noč jim je povedal, da bo za njih daroval svoje življenje. Nato jim je dejal: »Zapovedujem pa vam, da ljubite drug drugega, kakor sem jaz ljubil vas. Nihče nima večje ljubezni od te, da dá svojo dušo za svoje prijatelje.« (Janez 15:12, 13) Da, ta zapoved je bila nova v tem smislu, da je od njih zahtevala, naj interese drugih postavijo pred svoje lastne.

Veliko možnosti imamo, ko lahko pokažemo nesebično ljubezen in gremo dlje od tega, da skrbimo samo za svoje lastno dobro.  Denimo da živite v nekem stanovanju in želite poslušati glasbo tako naglas, da vas ta poživi, vendar bi s tem hkrati vznemirjali vaše sosede. Ali se boste pripravljeni odreči nečemu, kar vas veseli, da bodo lahko vaši sosedje imeli mir? Z drugimi besedami, ali bi dobro vaših sosedov postavili pred svoje lastno?

Razmislite še o enem primeru, ki se je zgodil v Kanadi. Nekega mrzlega sneženega zimskega dne sta dva Jehovova pričevalca obiskala starejšega moškega. Med pogovorom je moški omenil, da zaradi težav s srcem ne more očistiti snega z dvorišča pred svojim domom. Kakšno uro pozneje je zaslišal močne strgajoče glasove. Pričevalca sta se vrnila, da bi počistila dovoz in stopnice pred njegovimi vhodnimi vrati. »Danes sem na lastne oči videl, kako bi morali ljubeče ravnati kristjani,« je zapisal v pismu kanadskemu podružničnemu uradu Jehovovih prič. »To dejanje me je resnično okrepilo in spremenilo moj običajno pesimistični pogled na današnji svet. Zaradi tega se je moje že tako veliko spoštovanje do dela, ki ga opravljate po vsem svetu, še povečalo.« Da, če se odločimo, da bomo pomagali, pa naj se zdi ta pomoč še tako majhna, lahko dobro vplivamo na druge ljudi. Kako srečni smo, kadar se tako požrtvovalno odločamo!

Odločitve, ki temeljijo na ljubezni do Boga

Obstaja še en dejavnik, ki ga moramo upoštevati, kadar se odločamo, in ki ga je Jezus imenoval največja zapoved – da ljubimo Boga. Jezus je te besede namenil Judom, ki pa so kot narod že bili v posvečenem odnosu z Jehovom. Vendar se je moral vsak Izraelec sam odločiti, ali želi služiti svojemu Bogu in ga ljubiti iz vse duše in z vsem srcem. (5. Mojzesova 30:15, 16)

Enako tudi vaše odločitve kažejo, kaj čutite do Boga. Ko denimo še bolj spoznate in cenite praktično vrednost Biblije, se morate tudi vi odločiti. Ali boste pripravljeni redno preučevati Biblijo z namenom, da postanete Jezusov sledilec? Če se boste tako odločili, vam bo to zagotovo prineslo srečo, saj je Jezus dejal: »Srečni tisti, ki se zavedajo svojih duhovnih potreb.« (Matej 5:3)

Ne vemo, ali je mladi oblastnik svojo odločitev obžaloval. Vemo pa, kako se je počutil apostol Peter, potem ko je mnogo let sledil Jezusu Kristusu. Okrog leta 64 n. št., ko se je bližal koncu svojega življenja, je sovernike spodbudil: »Storite vse, kar morete, da vas [Bog] na koncu najde brez madeža in najmanjše lise ter v miru.« (2. Petrovo 1:14; 3:14) Očitno ni obžaloval odločitve, ki jo je sprejel pred več kot 30 leti, in je druge spodbujal, naj se držijo odločitve, ki so jo sami sprejeli.

Petrov nasvet upoštevamo, če se odločimo, da bomo nase sprejeli odgovornosti, ki jih s sabo prinaša to, da postanemo Jezusovi učenci in da se bomo držali Božjih zapovedi. (Luka 9:23; 1. Janezovo 5:3) To se morda zdi težko,  vendar nam Jezus pomirjajoče obljublja: »Pridite k meni vsi, ki trdo delate in ste obremenjeni, in jaz vas bom poživil. Nadenite si moj jarem ter se učite od mene, ker sem blage narave in ponižnega srca, in našli boste poživitev svojim dušam. Kajti moj jarem je prijeten in moje breme lahko.« (Matej 11:28–30)

Razmislite o tem, kar je doživel Artur. Pri desetih letih se je pričel učiti violino s ciljem, da igranje na to glasbilo postane njegova poklicna pot. Pri 14-ih se je že uveljavil kot koncertni violinist. Vendar ga to ni osrečilo. Njegov oče se je vedno spraševal po smislu življenja in je v svoj dom vabil verske učitelje; toda z odgovori ni bil nikoli zadovoljen. Kot družina so se pogovarjali o tem, ali Bog resnično obstaja in zakaj dopušča zlo. Nato je Arturjev oče nekega dne pričel pogovor z Jehovovimi pričami. Pogovor ga je pritegnil in tako je vsa družina pričela preučevati Biblijo.

Čez čas je Artur iz Svetega pisma spoznal, zakaj Bog dopušča trpljenje, in jasno uvidel, v čem je smisel življenja. Skupaj s tremi drugimi člani družine je sprejel odločitev, ki je ni obžaloval. Svoje življenje je posvetil Jehovu. »Zelo sem srečen, ker mi je Jehova omogočil, da sem spoznal resnico in me rešil iz tekmovalnosti, ki je tako pogosta med poklicnimi glasbeniki. Ljudje so pripravljeni narediti vse, samo da bi uspeli.«

Artur še vedno z veseljem zaigra na violino, da razvedri svoje prijatelje, vendar se njegovo življenje ne vrti več okrog nje. Svoje življenje zdaj osredinja na služenje Bogu. Sedaj služi v enem od podružničnih uradov Jehovovih prič. Tudi vi lahko ravnate podobno kot Artur in kot milijone drugih ljudi, ki niso podobni bogatemu mlademu oblastniku, in sprejmete odločitev, ki vas bo najbolj osrečila – odzovete se na Jezusovo povabilo in postanete njegov sledilec.

[Slika na strani 6]

Vaša odločitev lahko drugim spremeni življenje

[Slika na strani 7]

Ali boste preučevali Biblijo in postali Jezusov sledilec?