Naj nas »Božji strah« navaja k temu, da smo sveti

BIBLIJA pripisuje Jehovu največjo mogočo svetost, ko pravi: »Svet, svet, svet je Bog Jehova.« (Raz. 4:8; Iza. 6:3) Hebrejska in grška beseda za »svetost« vsebujeta misel o neomadeževanosti oziroma verski čistosti, neoskrunjenosti. Božja svetost je absolutna moralna popolnost.

Ali ni potem logično, da sveti Bog Jehova tudi od svojih častilcev pričakuje, da so sveti, namreč da so telesno pa tudi moralno in duhovno čisti? Glede tega nas Biblija ne pušča v nikakršnih dvomih. V 1. Petrovem 1:16 beremo: »Biti morate sveti, ker sem svet jaz.« Ali lahko nepopolni ljudje v resnici posnemamo Jehovovo svetost? Seveda, dasiravno ne v popolnem smislu. V očeh Boga Jehova smo lahko sveti, če smo pri tem, ko ga častimo, duhovno čisti in imamo z njim tesen odnos.

Kako pa lahko ostanemo čisti v tem moralno umazanem svetu? Katerega ravnanja se moramo varovati? Kaj moramo morda spremeniti v svojem govorjenju in vedenju? Poglejmo, kaj se lahko naučimo iz tega, kar je Bog pričakoval od Judov, ki so se leta 537 pr. n. št. odpravili iz Babilona v domovino.

Tam bo »Pot svetosti«

Jehova je napovedal, da se bo njegovo ljudstvo iz babilonskega pregnanstva vrnilo v domovino. Prerokba o obnovi je vsebovala tole zagotovilo: »In bode tam cesta in pot, ki se bo imenovala Pot svetosti.« (Iza. 35:8a) Te besede kažejo, da Jehova Judom ni le odprl poti, da so se lahko vrnili domov, temveč jim je tudi zagotovil, da jih bo varoval na njihovem potovanju.

Podobno je Jehova odprl »Pot svetosti« svojim novodobnim služabnikom, ko jih je izpeljal iz Babilona Velikega, svetovnega imperija krive vere. Leta 1919 je maziljene kristjane osvobodil duhovnih okovov krive religije in njihovo čaščenje postopoma očiščeval vseh krivih naukov. Današnji Jehovovi častilci uživamo v spokojnem duhovnem okolju, v katerem lahko častimo Jehova ter smo z njim in s soljudmi v mirnem odnosu.

Člani »male črede« maziljenih kristjanov in člani vse večje »velike množice« »drugih ovc« so se odločili, da bodo hodili po poti, ki je sveta, in vabijo tudi druge, naj se jim pridružijo. (Luk. 12:32; Raz. 7:9; Jan. 10:16) Po »Poti svetosti« lahko krenejo vsi, ki so pripravljeni  izročiti svoje telo »kot živo, sveto žrtev, sprejemljivo Bogu«. (Rim. 12:1)

Oskrunjeni ne bo hodil po njej

Leta 537 pr. n. št. so morali Judje, ki so se odpravljali iz ujetništva, izpolniti pomembno zahtevo. Glede tega, kdo je smel hoditi po »Poti svetosti«, je bilo namreč v Izaiju 35:8 napisano: »In bode tam cesta in pot, ki se bo imenovala Pot svetosti, po kateri ne bo hodil oskrunjeni.« Ker so se Judje vračali v Jeruzalem zato, da bi obnovili čisto čaščenje, med njimi ni bilo prostora za takšne, ki so imeli sebične motive, ki niso dovolj spoštovali svetih reči oziroma niso bili duhovno čisti. Tisti, ki so se vračali v domovino, so morali živeti po Jehovovih visokih moralnih merilih. Isto pričakuje Bog od ljudi, ki si želijo njegove naklonjenosti danes. »Božji strah« oziroma strah pred Bogom bi jih moral navajati, da bi si prizadevali biti sveti. (2. Kor. 7:1) Katerega nečistega ravnanja bi se torej morali varovati?

»Dela mesa pa so očitna,« je napisal apostol Pavel in dodal: »In ta so: nečistovanje, nečistost, razpuščeno vedenje.« (Gal. 5:19) Nečistovanje se nanaša na katero koli spolno aktivnost, ki zajema rabo spolnih organov zunaj zakonske zveze. K razpuščenemu vedenju spadajo »razuzdanost, razvratnost, brezsramno in opolzko vedenje«. Tako nečistovanje kot razpuščeno vedenje sta povsem v nasprotju z Jehovovo svetostjo. Zato tisti, ki še kar naprej počnejo takšne stvari, ne morejo postati člani krščanske občine oziroma so iz nje izobčeni. Isto velja za tiste, ki ne opustijo hude nečistosti, ki torej »pohlepno počenja[jo] vsakršno nečistost«. (Efež. 4:19)

»Nečistost« pa je izraz, ki zajema široko paleto grehov. V grščini se nanaša na kakršno koli nečistost, tako v vedenju kot tudi govorjenju, nanaša pa se tudi na duhovno omadeževanje. Sem lahko spadajo tudi dejanja, ki ne dosegajo tolikšne stopnje nečistosti, da bi terjala sodno ukrepanje. * Toda ali za tiste, ki počnejo kaj takšnega, lahko rečemo, da hodijo po poti svetosti?

Denimo, da kristjan prične na skrivaj gledati pornografijo. Ko se v njem prebudijo nečiste želje, njegova odločenost, da bo ostal čist pred Jehovom, postopoma skopni. Njegovo vedenje morda še ni preraslo v hudo nečistost, vendar se v svojih mislih ne ukvarja več samo s tem, »kar je čisto, [. . .] kar je na dobrem glasu, kar je krepostno in hvalevredno«. (Fil. 4:8) Pornografija je nečista in vedno poškoduje odnos z Bogom. Med nami se ne takšna ne drugačna nečistost ne bi smela niti omenjati. (Efež. 5:3)

Razmisli o drugem primeru. Recimo, da je kristjanu v navadi, da se samozadovoljuje – da namenoma draži svoje spolne organe, da bi doživel spolno vzburjenje – bodisi da ob tem gleda pornografijo ali pa ne. Izraz »samozadovoljevanje« se v Bibliji resda ne  pojavlja, toda ali sploh obstaja kakšen dvom o tem, da ta navada človeka ne oskrunja duševno in čustveno? Ali ne bo človek, ki se ima navado tako oskrunjati, resno poškodoval svoj odnos z Jehovom in bo v njegovih očeh nečist? Vzemimo si k srcu nasvet apostola Pavla, naj »se očistimo vsega, kar skruni meso in duha« in zatremo »nagnjenja, ki se kažejo v [n]aših zemeljskih telesih: nečistovanje, nečistost, spolno poželenje, škodljive želje in lakomnost«. (2. Kor. 7:1; Kol. 3:5)

Ta svet, ki mu vlada Satan, dopušča nečisto vedenje, še celo spodbuja ga. Morda se ni prav nič lahko upreti skušnjavi, da bi se nečisto vedli. Vendar pravi kristjani ne smemo živeti »tako, kakor živijo narodi, v nekoristnosti svojega uma«. (Efež. 4:17) Le če se varujemo nečistega vedenja, na skrivnem ali v javnosti, nam bo Jehova dovolil, da bomo še naprej hodili po »Poti svetosti«.

»Tam ne bode leva«

Nekateri morajo zato, da bi jim bil sveti Bog Jehova naklonjen, storiti korenite spremembe v svojem vedenju in govorjenju. V Izaiju 35:9 glede »Poti svetosti« piše: »Tam ne bode leva in nobena zver silovita ne pride nanjo in je ne bode najti tam; a odrešenci pojdejo po njej.« Te zveri v prenesenem pomenu označujejo ljudi, ki ravnajo in govorijo nasilno in napadalno. Takšni zagotovo ne bodo imeli kaj iskati v Božjem novem svetu pravičnosti. (Iza. 11:6; 65:25) Zato je življenjsko pomembno, da se tisti, ki si želijo Božjega odobravanja, otresejo takšnih živalskih osebnostnih potez in si prizadevajo hoditi po poti svetosti.

Sveto pismo nas opozarja, »naj od [n]as izginejo vsakršna ujedljivost, jeza, srd, vpitje in žaljivo govorjenje z vso hudobnostjo vred«. (Efež. 4:31) V Kološanom 3:8 pa piše: »Odvrzite od sebe vse to: srd, jezo, hudobnost, žaljenje in opolzko govorjenje iz svojih ust.« Izraz, ki je preveden z »žaljivo govorjenje« oziroma »žaljenje«, se nanaša na govorjenje, ki zadaja rane, je ponižujoče oziroma ga spremlja preklinjanje.

Dandanes je postalo žaljivo, prostaško govorjenje nekaj precej vsakdanjega, in to celo v družini. Zakonci drug drugega in svoje otroke obkladajo z zbadljivimi, krutimi oziroma poniževalnimi izrazi. Za takšno besedno nasilje ne sme biti prostora v krščanskem domu. (1. Kor. 5:11)

Biti sveti »v Božjem strahu« je pravi blagoslov!

Kakšna prednost je služiti svetemu Bogu Jehovu! (Joz. 24:19) Duhovni raj, v katerega nas je pripeljal, je nekaj zelo dragocenega. Nobena življenjska pot se nikakor ne more primerjati s potjo, ki je v Jehovovih očeh sveta.

Božja obljuba o zemeljskem raju se bo prav kmalu izpolnila. (Iza. 35:1, 2, 5–7) Tisti, ki po tem hrepenijo in si vztrajno prizadevajo hoditi po Božjih poteh, bodo v raju dobili svoj prostor pod soncem. (Iza. 65:17, 21) Zato bodimo pri tem, ko častimo Boga, še naprej duhovno čisti in varujmo svojo tesno vez z njim.

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 26]

Kakšni so morali biti Izraelci, da so lahko hodili po »Poti svetosti«?

[Slika na strani 27]

Pornografija hudo poškoduje odnos z Jehovom

[Slika na strani 28]

»Naj od vas izginejo vsakršna ujedljivost, [. . .] vpitje in žaljivo govorjenje.«