»Jehova je moč moja«
»Jehova je moč moja«
PRIPOVEDUJE JOAN COVILLE
Rodila sem se julija 1925 v Huddersfieldu v Angliji. Bila sem edinka in slabega zdravja. Pravzaprav je imel oče navado reči: »Samo da te ujame veter, pa že zboliš.« In zdelo se je, da je res tako!
KO SEM bila še otrok, so duhovniki zavzeto molili za mir, toda ko je izbruhnila druga svetovna vojna, so molili za zmago. Bila sem zmedena in začeli so se mi pojavljati dvomi. Ravno takrat je našo družino obiskala Annie Ratcliffe, edina Jehovova priča na našem področju.
Stik z resnico
Annie nam je dala knjigo Salvation in povabila mamo, naj obišče biblijsko razpravo, ki bo pri njej doma. * Mama me je prosila, naj grem z njo. Še zdaj se spomnim te prve razprave. Pogovor se je vrtel okoli odkupnine in na moje veliko presenečenje sploh ni bil dolgočasen. Dobila sem odgovore na mnoga od svojih vprašanj. Naslednji teden sva spet prišli. Tokrat so razložili Jezusovo prerokbo o znamenju zadnjih dni. Svet je bil v zelo žalostnem stanju, tako da sva z mamo takoj prepoznali zven resnice. Še istega dne so naju povabili v kraljestveno dvorano.
V dvorani sem srečala nekaj mladih pionirk, med njimi tudi Joyce Barber (zdaj Ellis), ki s svojim možem Petrom še vedno služi v londonskem Betelu. Dobila sem vtis, da je pioniranje nekaj, kar vsi počnejo. Zato sem takoj začela oznanjevati 60 ur na mesec, čeprav sem še vedno hodila v šolo.
Pet mesecev kasneje, 11. februarja 1940, sva se z mamo krstili na conskem zboru (zdaj mu rečemo okrajni zbor) v Bradfordu. Oče je bil strpen do najinega novega prepričanja, nikoli pa ni postal Priča. Približno takrat, ko sem se krstila, smo začeli oznanjevati na uličnih vogalih. Tudi jaz sem pri tem sodelovala in nosila torbo z revijami ter plakate. Nekega sobotnega dne so me dodelili na najbolj obiskan del nakupovalnega področja. Še vedno me je bilo strah ljudi, in da je bila mera polna, se je zdelo, kot da so vsi sošolci, kar sem jih imela, šli mimo vogala, kjer sem stala!
Leta 1940 so grupo (kakor se je takrat reklo občini), kateri sva z mamo pripadali, morali razpoloviti. Skoraj vsi moji vrstniki so bili dodeljeni v drugo grupo. O tem sem potarnala
slugi grupe (zdaj mu rečemo predsedujoči nadzornik), pa mi je odvrnil: »Če si želiš družbe mladih, pojdi in si jo najdi na področju.« In točno to sem naredila! Kar hitro sem srečala Elsie Noble. Sprejela je resnico in nato celo življenje ostala moja prijateljica.Pionirska služba in njeni blagoslovi
Po končanem šolanju sem delala kot računovodkinja. Toda ko sem opazovala, kako veseli so bili polnočasni služabniki, je v meni začela rasti želja, da bi Jehovu služila kot pionirka. Maja 1945 sem vsa srečna pričela služiti kot posebni pionir. Na moj prvi pionirski dan je cel dan lilo kot iz škafa. Ampak bila sem tako vesela, da sem bila zunaj na oznanjevanju, da se na dež sploh nisem ozirala. Pravzaprav je to, da sem se s kolesom vozila na oznanjevanje in se tako redno razgibavala, zelo dobro vplivalo na moje zdravje. Nikoli sicer nisem bila težja od 42 kilogramov, vendar mi ni bilo treba niti enkrat prenehati pionirati. Z leti sem dobesedno okusila, kaj pomenijo besede: »GOSPOD [Jehova, NW] je moč moja.« (Ps. 28:7)
Kot posebno pionirko so me pošiljali v mesta, kjer ni bilo Prič, da bi se tam ustanovile nove občine. Najprej sem tri leta služila v Angliji in nato prav toliko še na Irskem. Med pioniranjem v Lisburnu na Irskem sem preučevala z moškim, ki je bil vikar v protestantski cerkvi. Spoznal je resnico o temeljnih biblijskih naukih in to novo spoznanje delil z verniki v cerkvi, kjer je služil. Nekateri izmed navzočih so se pritožili njegovim nadrejenim, ti pa so ga potem seveda prosili, naj jim pojasni, zakaj je tako ravnal. Dejal je, da je čutil krščansko odgovornost, da vernikom pove, da jih je prej marsikaj učil narobe. Čeprav mu je družina hudo nasprotovala, je svoje življenje posvetil Jehovu in mu zvesto služil vse do svoje smrti.
V Larnu, moji drugi pionirski dodelitvi na Irskem, sem leta 1950 šest tednov služila sama, ker je moja sopionirka obiskala zbor Teokracija napreduje, ki je bil tega leta v New Yorku. Bilo mi je zelo težko. Res sem si želela biti na tem zboru! Toda v tednih, ko sem oznanjevala sama, sem imela veliko spodbudnih doživetij v terenski službi. Srečala sem starejšega možakarja, ki je pred več kot 20 leti dobil eno od naših publikacij. Medtem jo je tolikokrat prebral, da jo je znal že skoraj na pamet. Resnico so sprejeli on, njegov sin in njegova hči.
Pouk, ki sem ga dobila na šoli Gilead
Leta 1951 so me skupaj z desetimi pionirji iz Anglije povabili v 17. razred šole Gilead v South Lansingu v New Yorku. O, kako sem uživala v biblijskem pouku, ki smo ga dobili v teh mesecih! Takrat sestre še nismo sodelovale v Teokratični strežbeni šoli v domačih občinah, toda na Gileadu smo dobile naloge, ki smo jih morale predstaviti v obliki učnih govorov ali poročil. Pa kako nas je dajala
trema! Med prvim govorom so se mi roke, s katerimi sem držala zapiske, zelo tresle. Učitelj, brat Maxwell Friend, je hudomušno pripomnil: »Nisi bila nervozna samo na začetku, tako kot vsi dobri govorniki, ampak si bila takšna vse do konca.« Na tem tečaju smo se vsi izboljšali v izražanju pred razredom. Naše šolanje se je kar prehitro končalo in diplomiranci smo odpotovali v številne tuje dežele, kamor smo bili dodeljeni. Jaz sem odšla na Tajsko!»Dežela nasmehov«
Astrid Anderson je bila dodeljena za mojo misijonarsko sodelavko na Tajskem in zame je bila darilo od Jehova. Sedem tednov sva potrebovali, da sva s tovorno ladjo dospeli do tja. Glavno mesto Bangkok je bilo polno živahnih trgov. Prepleteno je bilo z vodnimi kanali, ki so bili tam glavne mestne prometnice. Leta 1952 je bilo na Tajskem manj kot 150 kraljestvenih oznanjevalcev.
Potem ko sva prvič videli Stražni stolp v tajščini, sva razmišljali: Kako se bova sploh lahko naučili govoriti ta jezik? Še posebej je bilo težko izgovarjati besede v pravem tonu. Denimo, beseda khaù, ki jo izgovoriš tako, da začneš z višjim tonom in ga potem znižaš, pomeni »riž«. Če pa isto besedo izgovoriš v nizkem tonu, pomeni »novica«. Torej, ko sva šli na oznanjevanje, sva se ljudem sprva zavzeto trudili povedati: »Prinašam vam dober riž«, namesto »dobro novico«! Toda postopoma in potem, ko sva marsikoga nasmejali, nama je le uspelo obvladati ta jezik.
Tajci so zelo prijazni ljudje. Ne preseneča, da Tajski rečejo tudi Dežela nasmehov. Najina prva dodelitev je bilo mesto Khorat (zdaj mu pravijo Nakhon Ratchasima). Tam sva služili dve leti. Kasneje so naju premestili v mesto Chiang Mai. Večina Tajcev je budistov in ne poznajo Biblije. V Khoratu sem preučevala z upravnikom pošte. Pogovarjala sva se o očaku Abrahamu. Že prej je slišal za to ime, zato je navdušeno prikimaval. Kmalu pa sem ugotovila, da ne govoriva o istem Abrahamu. Uradnik je imel v mislih Abrahama Lincolna, bivšega predsednika Združenih držav Amerike!
Uživali sva, ko sva iskrene Tajce poučevali o Bibliji, obenem pa so naju oni učili, kako živeti zadovoljno in preprosto. To nama je zelo koristilo, saj sva v prvem misijonarskem domu v Khoratu živeli brez elektrike in tekoče vode. Na takih dodelitvah sva se »naučil[i] skrivnosti glede tega, [. . .] kako živeti v obilju in kako trpeti pomanjkanje«. Podobno kot apostol Pavel sva tudi midve izkusili, kaj pomeni imeti »moč po njem, ki [. . .] jo daje«. (Fil. 4:12, 13)
Nov sodelavec in nova dodelitev
Leta 1945 sem obiskala London. Takrat sem skupaj z nekaterimi drugimi pionirji in betelčani obiskala Britanski muzej. V tej družbi je bil tudi Allan Coville, ki je kmalu zatem obiskal 11. razred šole Gilead. Dodelili so ga v Francijo, nato pa v Belgijo. * Kasneje, ko sem še vedno služila kot misijonarka na Tajskem, me je zasnubil in jaz sem privolila.
Poročila sva se 9. julija 1955 v Bruslju v Belgiji. Od nekdaj sem sanjala o svojem poročnem potovanju v Pariz, zato je Allan načrtoval, da bova teden po poroki obiskala tamkajšnji zbor. Toda kakor hitro sva prispela v Pariz, že so ga prosili za pomoč. Prevajal naj bi celoten program zbora. Vsak dan je moral oditi zgodaj zjutraj, v prenočišče pa sva se vrnila pozno zvečer. Res sem bila na poročnem potovanju v Parizu, a večinoma sem Allana gledala od daleč, ker je bil na odru! Kljub temu sem bila vesela, da je moj mož pomagal pri služenju bratom in sestram. Nisem dvomila o tem, da bova živela res srečno,
če bo le Jehova najpomembnejša oseba v najinem skupnem življenju.Zakon me je privedel tudi na novo oznanjevalsko področje, v Belgijo. Skoraj vse, kar sem vedela o Belgiji, je bilo to, da je bila bojišče v marsikateri vojni. Kmalu pa sem spoznala, da so Belgijci povečini resnični ljubitelji miru. Na novi dodelitvi sem se morala naučiti govoriti francosko, saj se v južnem delu dežele sporazumevajo v tem jeziku.
Leta 1955 je bilo v Belgiji kakih 4500 oznanjevalcev. Skoraj 50 let sva z Allanom služila v Betelu in v potujoči službi. Prvi dve leti in pol sva potovala s kolesom gor in dol po hribih in dolinah, v dežju ali soncu. Z leti sva prenočila v več kot 2000 domovih Soprič! Pogosto sem spoznala brate in sestre, ki so bili telesno šibki, a so služili Jehovu z vso močjo, ki so jo premogli. S svojim zgledom so me spodbudili, da nisem popustila v služenju Jehovu. Vsak konec tedna sva obiskala kakšno občino in to naju je vedno poživilo. (Rim. 1:11, 12) Allan je bil pravi življenjski sopotnik. Kako resnične so besede iz Propovednika 4:9, 10: »Bolje je dvema nego enemu [. . .]. Zakaj če padeta, vzdigne tovariš tovariša!«
Blagoslovljena, ker služim z Jehovovo močjo
Z Allanom sva imela sčasoma veliko lepih doživetij, ko sva pomagala drugim služiti Jehovu. Leta 1983 sva na primer obiskala francosko občino v Antwerpnu. Prenočevala sva pri družini, pri kateri je bil tudi Benjamin Bandiwila, mlad brat iz Zaira (zdaj Demokratična republika Kongo). Benjamin se je preselil v Belgijo, da bi si tam pridobil višjo izobrazbo. Rekel nama je: »Res vama zavidam življenje, ki ga imata, ko sta povsem predana Jehovovi službi.« Allan mu je odvrnil: »Ti praviš, da nama zavidaš, sam pa se še naprej ženeš za posvetno kariero. Se ti ne zdi, da je to ravno nasprotno?« Ob tem neposrednem komentarju se je Benjamin zamislil nad svojim življenjem. Kasneje, ko se je vrnil v Zair, je začel pionirati in zdaj služi kot član tamkajšnjega podružničnega odbora.
Leta 1999 so mi operirali razjedo na požiralniku. Od takrat tehtam samo 30 kilogramov. Res sem krhka lončena posoda, toda hvaležna sem Jehovu, da mi daje »moč, ki presega običajno«. Po operaciji mi je on pomagal, da sem se spet pridružila Allanu v potujoči službi. (2. Kor. 4:7) Nato je marca leta 2004 Allan med spanjem umrl. Zelo ga pogrešam, toda vem, da je v Jehovovem spominu, in to me tolaži.
Zdaj sem stara 83 let in se oziram na svojih več kot 63 let polnočasne službe. Še vedno sem dejavna oznanjevalka, vodim biblijski pouk na domu in vsakodnevno izkoriščam priložnosti, da se z ljudmi pogovarjam o Jehovovem čudovitem namenu. Včasih razmišljam: Kakšno bi bilo moje življenje, če leta 1945 ne bi začela pionirati? Takrat bi imela vse razloge, da bi rekla, da zaradi šibkega zdravja tega ne morem. Ampak kako hvaležna sem, da sem začela pionirati, ko sem bila mlada! Imela sem prednost na lastni koži občutiti, da je Jehova naša moč, če ga le damo na prvo mesto v svojem življenju.
[Podčrtni opombi]
^ odst. 6 Knjiga Salvation je bila izdana leta 1939. Zdaj ni več v tisku.
^ odst. 22 Življenjska zgodba brata Covilla je izšla v angleškem Stražnem stolpu, 15. marec 1961.
[Slika na strani 18]
S somisijonarko Astrid Anderson (desno)
[Slika na strani 18]
V potujoči službi s svojim možem leta 1956
[Slika na strani 20]
Z Allanom leta 2000