Koliko si pripravljen žrtvovati za večno življenje?
Koliko si pripravljen žrtvovati za večno življenje?
»Kaj bo človek dal v zameno za svojo dušo?« (MAT. 16:26)
1. Zakaj je Jezus zavrnil Petrovo grajanje?
APOSTOL Peter ni mogel verjeti svojim ušesom. Njegov ljubljeni voditelj, Jezus Kristus, je »odkrito« povedal, da bo kmalu trpel in umrl! Peter se je odzval in Jezusa nedvomno z najboljšimi nameni začel grajati: »Bodi dober s seboj, Gospod. To se ti gotovo ne bo zgodilo.« Jezus je Petru obrnil hrbet in pogledal druge učence. Verjetno so tudi oni enako zgrešeno razmišljali. Nato je Petru dejal: »Poberi se od mene, Satan! Kamen spotike si mi, ker ne misliš po Božje, temveč po človeško.« (Mar. 8:32, 33; Mat. 16:21–23)
2. Kako je Jezus pojasnil, kaj se pričakuje od pravega učenca?
2 To, kar je bilo rečeno v nadaljevanju, je morda Petru pomagalo, da je uvidel, zakaj se je Jezus tako ostro odzval na njegovo grajanje. Jezus je »poklical k sebi množico z učenci vred« in rekel: »Če kdo hoče iti za menoj, naj se odreče samemu sebi, vzame svoj mučilni kol in hodi za menoj. Kdor namreč hoče svojo dušo rešiti, jo bo izgubil. Kdor koli pa svojo dušo zaradi mene in dobre novice izgubi, jo bo rešil.« (Mar. 8:34, 35) Jezus je tu z besedo »duša« mislil »življenje«. Očitno ni bil zgolj on tisti, ki je bil pred tem, da žrtvuje svoje življenje, temveč je tudi od svojih sledilcev pričakoval, da bi se bili podobno pripravljeni žrtvovati v službi Bogu. Za tako dejanje bi bili bogato nagrajeni. (Beri Matej 16:27.)
3. a) Kateri vprašanji je Jezus postavil svojim poslušalcem? b) Na kaj so se morda spomnili ob njegovem drugem vprašanju?
3 Ob isti priložnosti je Jezus postavil dve zelo zanimivi vprašanji. Prvo je bilo: »Kaj namreč človeku koristi, če si pridobi ves svet, svojo dušo pa izgubi?« Drugo pa: »Kaj bi človek lahko dal v zameno za svojo dušo?« (Mar. 8:36, 37) Odgovor na prvo vprašanje je s človeškega stališča jasen. Človek nima nič od tega, če si pridobi ves svet, izgubi pa svoje življenje oziroma dušo. Imetje je uporabno le, če je njegov lastnik živ, da ga lahko uživa. Jezusovo drugo vprašanje »Kaj bi človek lahko dal v zameno za svojo dušo?« je njegove poslušalce morda spomnilo na trditev, ki jo je v Jobovih dneh izrekel Satan: »Vse, kar ima človek, da za življenje svoje.« (Job 2:4) Za nekatere, ki ne častijo Jehova, Satanove besede morda veljajo. Mnogi bi storili kar koli in pohodili vsa načela, samo da bi ostali živi. Kristjani pa imamo drugačno stališče.
4. Zakaj imata Jezusovi vprašanji za kristjane globlji pomen?
4 Vemo, da Jezus ni prišel na zemljo zato, da bi nam v tem svetu dal zdravje, bogastvo in dolgo življenje. Prišel je, da bi ljudem dal možnost, da pridejo do večnega življenja v novem svetu. Upanje na tako življenje nam zelo veliko pomeni. (Jan. 3:16) Kristjan bi Jezusovo prvo vprašanje razumel takole: »Kaj človeku koristi, če si pridobi ves svet, upanje na večno življenje pa izgubi?« Odgovor je: Prav nič mu ne koristi. (1. Jan. 2:15–17) Da bi lažje odgovorili na Jezusovo drugo vprašanje, se lahko vprašamo: Koliko sem sedaj pripravljen žrtvovati, da bi bilo moje upanje na življenje v novem svetu zanesljivo? Naš odgovor na to vprašanje se vidi iz tega, kako živimo, saj s svojim načinom življenja odkrijemo, kako močno je to upanje zasidrano v našem srcu. (Primerjaj Janez 12:25.)
5. Kako lahko prejmemo darilo – večno življenje?
5 Seveda Jezus ni rekel, da si večno življenje lahko prislužimo. Življenje je dar, ne glede na to, da v tej stvarnosti ne živimo prav dolgo. Ne moremo ga kupiti ali storiti kaj, da bi si ga potem zaslužili. Večno življenje lahko kot darilo prejmemo le »po veri v Kristusa Jezusa« in Jehova, Boga, ki »nagrajuje tiste, ki ga iskreno iščejo«. (Gal. 2:16; Heb. 11:6) Vero pa moramo podpreti še z dejanji, saj je »vera brez del mrtva«. (Jak. 2:26) Torej, ko še nadalje poglobljeno premišljujemo o Jezusovem vprašanju, bi bilo dobro, da resno razmislimo o tem, koliko smo se v tej stvarnosti voljni odreči sebi ter kaj smo pripravljeni storiti v Jehovovi službi in tako pokazati, da je naša vera res živa.
»Kristus namreč ni skušal ugoditi samemu sebi«
6. Kaj je Jezus v življenju dajal na prvo mesto?
6 Jezus se ni osredinjal na to, kar je ponujal takratni svet, temveč na pomembne reči. Zavračal je tudi skušnjavo, da bi si z gmotnimi rečmi zagotovil, da bi živel lagodno. V svojem življenju se je žrtvoval za Boga in ga ubogal. Ni želel ustreči sebi, ampak je o svojem odnosu z Bogom dejal: »Vedno delam tisto, kar mu je všeč.« (Jan. 8:29) Koliko pa se je bil Jezus pripravljen razdajati, da bi ugajal Bogu?
7., 8. a) Kako se je žrtvoval Jezus in kako je bil nagrajen? b) Kaj bi se morali vprašati?
7 Ob neki priložnosti je Jezus dejal svojim učencem: »Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, temveč da streže in dá svojo dušo kot odkupnino za mnoge.« (Mat. 20:28) Pred tem je pričel opozarjati svoje sledilce, da bo kmalu dal svojo dušo, in Peter ga je takrat nagovarjal, naj si prizanese. Toda Jezus se ni dal omajati. Prostovoljno se je v korist človeštva odrekel svoji duši oziroma popolnemu človeškemu življenju. Ker je živel nesebično, je bila njegova prihodnost varna. Obujen je bil od mrtvih in »povišan Bogu na desno«. (Apd. 2:32, 33) Zato nam je postal čudovit zgled.
8 Apostol Pavel je svetoval kristjanom v Rimu, naj ne »skuša[jo] ugoditi« samim sebi, in jih spomnil, da »tudi Kristus [. . .] ni skušal ugoditi samemu sebi«. (Rim. 15:1–3) Koliko bomo potemtakem udejanjali ta nasvet apostola in se žrtvovali ter tako posnemali Kristusa?
Jehova želi, da mu damo najboljše
9. Kaj kristjan pravzaprav stori, ko se posveti Bogu?
9 V Postavi je pisalo, da je bilo hebrejske sužnje v starem Izraelu treba osvoboditi v sedmem letu suženjstva ali pa v jubilejnem letu. Vendar je zanje obstajala še ena možnost. Če je suženj svojega lastnika imel rad, se je lahko odločil, da bo v njegovem domu sužnjeval do konca svojega življenja. (Beri 5. Mojzesova 15:12, 16, 17.) Podobno odločitev sprejmemo tudi mi, ko se posvetimo Bogu. Prostovoljno se strinjamo, da ne bomo živeli po svojih željah, temveč da bomo izpolnjevali Božjo voljo. S tem pokažemo močno ljubezen do Jehova in željo, da bi mu večno služili.
10. V katerem pogledu smo Božja lastnina in kako bi moralo to dejstvo vplivati na naše misli in dejanja?
10 Če trenutno preučuješ Biblijo z Jehovovimi pričami, oznanjuješ dobro novico in obiskuješ krščanske shode, te moramo pohvaliti. Upamo, da se boš kmalu želel posvetiti Jehovu in postaviti enako vprašanje, kakor ga je Etiopijec postavil Filipu: »Kaj mi preprečuje, da se ne bi dal krstiti?« (Apd. 8:35, 36) Tvoj odnos z Bogom bo potem tak, kakršnega so imeli tisti kristjani, ki jim je Pavel napisal: »Vi ne pripadate sebi, ker ste bili kupljeni po določeni ceni.« (1. Kor. 6:19, 20) Ne glede na to, ali je naše upanje nebeško ali zemeljsko, če se posvetimo Jehovu, je on naš Lastnik. Kako pomembno je torej, da se odrekamo sebičnim željam in »ne postan[emo] sužnji ljudem«! (1. Kor. 7:23) Kakšna prednost je biti Jehovov zvestovdani služabnik, ki ga lahko on uporabi, kakor hoče!
11. H kakšnemu žrtvovanju se spodbuja kristjane in kaj to v resnici pomeni, kot je bilo to prikazano z žrtvami, ki so bile darovane po Postavi?
11 Pavel je sovernike spodbudil: »Svoje telo izročite kot živo, sveto žrtev, sprejemljivo Bogu. Tako boste sveto službo opravljali z razumom.« (Rim. 12:1) Te besede so judovske kristjane morda spomnile na žrtve, ki so bile del njihovega čaščenja, preden so pričeli slediti Jezusu. Vedeli so, da je bilo po Postavi na Jehovovem oltarju treba darovati najboljše živali. Bog ni sprejel nobene živali, ki je imela kako hibo. (Mal. 1:8, 13) Enako velja za naše telo, ko ga izročimo Bogu kot »živo [. . .] žrtev«. Jehovu damo najboljše, ne pa le tisto, kar ostane po tem, ko potešimo vse svoje želje. Ko se posvetimo Bogu, mu povsem izročimo svojo »dušo« oziroma življenje – tudi svoje moči, imetje in sposobnosti. (Kol. 3:23) Kaj to dejansko pomeni?
Modro izrabljaj svoj čas
12., 13. Kako lahko med drugim damo Jehovu najboljše?
12 Jehovu damo najboljše med drugim tako, da modro izrabljamo svoj čas. (Beri Efežanom 5:15, 16.) To nam lahko uspe, če se obvladujemo. Zaradi vplivov sveta in podedovane nepopolnosti smo nagnjeni k temu, da čas porabljamo samo za svoje užitke ali v osebno korist. Res je, da ima »vse [. . .] svoj določeni čas«, tudi prijetna sprostitev in posvetno delo, ki nam pomaga, da lahko izpolnimo svoje krščanske dolžnosti. (Prop. 3:1) Vendar mora posvečen kristjan ohraniti uravnovešenost in modro izrabljati svoj čas.
13 Pavel je med obiskom v Atenah opazil, da »nihče od Atencev in tujcev, ki so tam začasno prebivali, [. . .] ni v prostem času počel nič drugega kot pripovedoval ali poslušal kaj novega«. (Apd. 17:21) Mnogi danes podobno zapravljajo svoj čas. K sodobnim rečem, ki nas lahko premotijo, spadajo gledanje televizije, igranje videoiger in brskanje po internetu. Takih reči, ki nam utegnejo krasti čas, je vedno več. Če se z njimi zaposlimo, utegnemo zanemariti svoje duhovne potrebe. Morda celo pričnemo verjeti, da nam urnik ne dopušča, da bi skrbeli za to, kar »je pomembnejše« – za dejavnosti, ki so povezane s služenjem Jehovu. (Fil. 1:9, 10)
14. Katera vprašanja so vredna, da resno razmislimo o njih?
14 Zato se kot posvečen Jehovov služabnik vprašaj: Ali si v svojem dnevnem urniku določim čas za branje Biblije, poglobljeno premišljevanje in molitev? (Ps. 77:12; 119:97; 1. Tes. 5:17) Ali si vzamem čas za pripravo na krščanske shode? Ali druge spodbujam, tako da na shodih komentiram? (Ps. 122:1; Heb. 2:12) Božja Beseda pravi, da sta Pavel in Barnaba »precej dolgo pogumno govorila s pooblastilom od Jehova«. (Apd. 14:3) Ali bi lahko svoje okoliščine prilagodil tako, da bi več, celo »precej dolgo«, oznanjeval, morda celo pioniral? (Beri Hebrejcem 13:15.)
15. Kako starešine modro izrabljajo svoj čas?
15 Apostol Pavel in Barnaba sta obiskala krščansko občino v Antiohiji in tam ostala »z učenci [. . .] precej časa«, da sta jih spodbujala. (Apd. 14:28) Ljubeči starešine danes podobno porabijo veliko svojega časa za druge, da jih krepijo. Poleg tega, da oznanjujejo, si zelo prizadevajo pastirjevati čredi, iskati izgubljene ovce, pomagati bolnim in skrbeti za mnoge druge odgovornosti v občini. Če si krščen brat, ali so tvoje okoliščine takšne, da bi se lahko potegoval za temi dodatnimi prednostmi?
16. Kako lahko med drugim delamo »dobro [. . .] tem, s katerimi smo povezani v veri«?
16 Mnogi najdejo veselje v tem, da pomagajo tistim, ki so jih prizadele nesreče človeškega ali naravnega izvora. Neka sestra, denimo, ki je v svojih 60. letih in služi v Betelu, je večkrat prepotovala velike razdalje, da je kot prostovoljka pomagala ljudem po nesreči. O tem, zakaj je v ta namen izrabila svoj dopust, pravi: »Čeprav nimam posebnih spretnosti, sem imela prednost, da sem delala, kar koli je bilo treba. Bratje in sestre, ki so izgubili precej svojega imetja, so me s svojo močno vero zelo spodbudili.« Tisoči in tisoči po vsem svetu tudi pomagajo graditi kraljestvene in zborske dvorane. Če sodelujemo pri takih delih, nesebično delamo »dobro [. . .] tem, s katerimi smo povezani v veri«. (Gal. 6:10)
»Jaz bom z vami vse dni«
17. Kaj bi dal ti v zameno za večno življenje?
17 Bogu odtujena človeška družba bo kmalu izginila. Ne vemo točno, kdaj se bo to zgodilo. Vemo pa, da je »ostalo [. . .] le še malo časa« in da se »scena tega sveta [. . .] spreminja«. (Beri 1. Korinčanom 7:29–31.) Zaradi tega dejstva je Jezusovo vprašanje »Kaj bi človek lahko dal v zameno za svojo dušo?« še bolj pomembno. Gotovo bomo z veseljem storili vse, kar nas Jehova prosi, da bomo lahko dosegli pravo življenje. (1. Tim. 6:19) Zares, nikakor ne smemo prezreti Jezusovih opominov »Hodi za menoj« in »Iščite najprej kraljestvo«. (Mat. 6:31–33; 24:13)
18. Kaj smo lahko prepričani in zakaj?
18 Res je, da hoditi za Jezusom ni vedno lahko, in kakor je opozoril Jezus, nekateri v tej stvarnosti zato izgubijo življenje. Kljub temu se podobno kakor on ogibamo skušnjavi, da bi bili »dob[ri] s seboj«. Verjamemo temu, kar je zagotovil svojim maziljenim sledilcem v prvem stoletju: »Jaz bom z vami vse dni do sklenitve stvarnosti.« (Mat. 28:20) Zato kar najbolj izkoristimo svoj čas in sposobnosti za sveto službo. Ko tako ravnamo, kažemo, da smo prepričani, da nas bo Jehova med veliko stisko ohranil pri življenju ali pa nas obudil od mrtvih v novem svetu. (Heb. 6:10) S takšnim ravnanjem bomo pokazali, kako zelo cenimo darilo, ki smo ga dobili – življenje.
Kako bi odgovoril?
• Kako je Jezus pokazal izjemno pripravljenost, da služi Bogu in človeku?
• Zakaj bi se moral človek odreči samemu sebi in kako to stori?
• Kakšne žrtve so bile v starem Izraelu edine sprejemljive Jehovu in kaj to pomeni za nas danes?
• Kako vse lahko modro izrabljamo svoj čas?
[Preučevalna vprašanja]
[Sliki na strani 26]
Jezus je vedno ravnal tako, kakor je ugajalo Bogu
[Slika na strani 28]
Izraelci, ki so cenili pravo čaščenje, so ga podpirali tako, da so dajali od sebe najboljše
[Slike na strani 29]
Bogu ugajamo tako, da modro izrabljamo svoj čas