Vatikanski kodeks – zakaj je tako dragocen?

VATIKAN je prava zakladnica dragocenosti. Njegove freske, kipi in arhitektura slovijo po svoji lepoti in sijaju. Vendar so do enega njegovih največjih zakladov dolga stoletja imeli dostop le redki posamezniki. Gre za dragoceni rokopis, ki ga hranijo v Vatikanski knjižnici in razjasnjuje dele Božje Besede, ki so bili napisani pred več tisočletji. Poznan je kot Vatikanski kodeks. *

Druga staroveška biblijska rokopisa, ki sta pri učenjakih zelo cenjena, sta Aleksandrijski in Sinajski kodeks. Oba imata za seboj burno zgodovino. Zanimiva je zgodba o tem, kako so ju odkrili in kako sta ubežala uničenju. Nasprotno pa je o izvoru Vatikanskega kodeksa znano bore malo.

Skriti zaklad

Od kod je prišel Vatikanski kodeks? Prvo omembo tega kodeksa najdemo v katalogu iz 15. stoletja, ki ga hranijo v Vatikanski knjižnici. Učenjaki menijo, da je nastal bodisi v Egiptu, Cezareji ali pa celo v Rimu. Vendar je profesor J. Neville Birdsall iz Birminghamske univerze v Veliki Britaniji, potem ko je pretehtal teorije o njegovem izvoru, sklenil: »Če povemo na kratko, tega, kdaj in kje točno je nastal Codex Vaticanus, ne vemo zagotovo. Kljub prizadevanjem strokovnjakov nam je to, kaj se je z njim dogajalo pred 15. stoletjem, uganka.« Vseeno pa Vatikanski kodeks velja za enega od najpomembnejših biblijskih rokopisov. Zakaj?

Skozi stoletja so se v biblijske prepise vtihotapile napake. Zato je bil za prevajalce, ki so želeli prevajati pomensko neokrnjeno besedilo, pravi izziv najti verodostojne rokopise brez napak. Samo zamislimo si, kako zelo so si biblicisti želeli preučiti Vatikanski kodeks, grški rokopis, ki je nastal v četrtem stoletju n.št, torej manj kot 300 let po tem, ko je bila dokončana Biblija! Ta kodeks vsebuje celotno besedilo Hebrejskih in Krščanskih grških spisov, manjka mu le nekaj manjših delov, ki so se sčasoma izgubili.

Vatikan je dolgo časa zelo nerad dovolil biblijskim učenjakom, da so si ogledali rokopis. Priznani strokovnjak za stara besedila Sir Frederic Kenyon je povedal: »Leta 1843 je [biblicist Konstantin von] Tischendorf po nekajmesečnem čakanju dobil dovoljenje, da ga lahko pregleduje šest ur. [. . .] Leta 1845 pa ga je znameniti angleški strokovnjak Tregelles sicer lahko videl, vendar mu niso dovolili prepisati niti besedice.« Tischendorf je ponovno prosil, da bi smel videti kodeks, vendar so potem, ko je prepisal 20 strani, dovoljenje preklicali. Toda po besedah Kenyona so Tischendorfu »zatem, ko je znova zaprosil za dovoljenje, dovolili, da ga lahko preučuje še šest dni, kar je skupaj zneslo 14 dni. Vsak dan ga je imel na  razpolago tri ure. Ta čas je izkoristil, kolikor je le mogel, in tako je leta 1867 objavil do tedaj najpopolnejšo izdajo tega rokopisa.« Kasneje je Vatikan objavil še boljšo izdajo tega kodeksa.

Skrbno ohranjeno besedilo

Kako kvalitetno pa je besedilo Vatikanskega kodeksa? V The Oxford Illustrated History of the Bible piše, da je »za celoten rokopis značilno pravilno črkovanje in natančen prepis, kar priča o tem, da gre za kvaliteten izdelek«. V tej knjigi še piše: »Zato lahko sklenemo, da je rokopis delo strokovnjakov z dolgo tradicijo prepisovanja besedil.«

Dva omembe vredna učenjaka, ki sta bila očarana nad odlikami Vatikanskega kodeksa, sta bila B. F. Westcott in F. J. A. Hort. Leta 1881 sta izdala New Testament in the Original Greek, ki temelji na Vatikanskem in Sinajskem rokopisu. Bil je temeljno besedilo za mnoge sodobne prevode Krščanskih grških spisov, med drugim tudi za prevod The Emphasised Bible, ki ga je prevedel J. B. Rotherham, in angleško izdajo Prevoda novi svet.

Vendar so nekateri kritiki menili, da je bilo Westcottovo in Hortovo zaupanje v Vatikanski kodeks neupravičeno. Ali je ta kodeks res točen prepis izvirnika? Med letoma 1956 in 1961 so bili objavljeni Bodmerjevi papirusi. To je med biblicisti izzvalo navdušenje, saj so vsebovali dele Lukovega in Janezovega evangelija iz začetka tretjega stoletja n. št. Ali so ti papirusi govorili v prid Vatikanskemu kodeksu?

»Med besedilom Vatikanskega kodeksa in Bodmerjevimi papirusi je izjemna podobnost,« sta v časopisu Novum Testamentum napisala Philip B. Payne in Paul Canart. »Zaradi tolikšne podobnosti je razumno skleniti, da je pisar Vatikanskega rokopisa prepisoval iz rokopisa, ki je bil tesno povezan z Bodmerjevimi papirusi. Pisar je torej moral imeti za osnovo zelo star rokopis ali pa takšnega, ki je temeljil na zelo starem rokopisu.« Profesor Birdsall je napisal: »Med rokopisoma je jasna povezava. [. . .] [Vatikanski kodeks] je natančno prepisano besedilo: pisarje je vodila tradicija, da morajo skrbno ohraniti to, kar jim je bilo izročeno.«

V pomoč pri prevajanju

Seveda pa najstarejši rokopis ni vedno tudi najbližji izvirnemu besedilu. Toda biblicistom je to, da so primerjali Vatikanski kodeks z drugimi rokopisi, zelo pomagalo pri ugotavljanju vsebine izvirnega besedila. V Sinajskem rokopisu, ki je prav tako nastal v 4. stoletju n. št., denimo manjka večina zgodovinskih knjig od 1. Mojzesove do 1. kroniške. Dejstvo, da jih najdemo v Vatikanskem kodeksu, še dodatno potrjuje, da so upravičeno del biblijskega kanona.

Glede na The Oxford Illustrated History of the Bible so se med učenjaki še posebej kresala mnenja »glede odlomkov, ki govorijo o Kristusovi naravi in sveti Trojici«. Kako je Vatikanski kodeks pomagal razjasniti pomen teh odlomkov?

Poglejmo si primer. V Janezu 3:13 beremo, da je Jezus rekel: »Poleg tega ni nihče šel v nebesa, razen tisti, ki je prišel iz nebes, Sin človekov.« Nekateri prevajalci so vrstici dodali besede »ki je v nebesih«. Te besede so namigovale na to, da je bil Jezus istočasno v nebesih in na zemlji, s čimer so skušali podpreti zamisel o Trojici. Ta dodatek se pojavlja v nekaterih rokopisih iz 5. in 10. stoletja n. št. Toda ker ga Vatikanski in Sinajski rokopis ne vsebujeta, ga mnogi današnji prevajalci ne vnašajo več v besedilo. Tako ni več zmede o tem, kdo je Kristus, vrstica pa se sklada z drugimi deli Svetega pisma. Jezus ni bil na dveh krajih naenkrat, ampak je prišel iz nebes in se pozneje zopet  vrnil tja – odšel je k svojemu Očetu. (Jan. 20:17)

Vatikanski kodeks razjasnjuje tudi vrstice, ki govorijo o Božjem namenu z zemljo. Poglejmo si primer. Glede na Sveto pismo Nove zaveze (Jere, Pečjak, Snoj) je apostol Peter prerokoval: »Zemlja in dela na njej pa bodo zgorela.« (2. Pet. 3:10) Ta vrstica se podobno glasi tudi v nekaterih drugih prevodih, ker je bila prevedena iz Aleksandrijskega kodeksa iz 5. stoletja oziroma poznejših rokopisov. Mnogi iskreni ljudje so po branju teh besed sklenili, da bo Bog zemljo uničil.

Toda kako stoletje pred nastankom Aleksandrijskega kodeksa je v Vatikanskem kodeksu (in Sinajskem kodeksu, ki je nastal v istem času) na tem mestu pisalo: »Zemlja ter dela na njej bodo razkrita.« Ali je to v skladu z ostalim Svetim pismom? Nedvomno! Dobesedna zemlja se »na veke [. . .] ne bo zamajala, da, vso večnost«. (Ps. 104:5) V kakšnem smislu pa bo zemlja »razkrita«? Drugi svetopisemski stavki pokažejo, da ima izraz »zemlja« lahko tudi simboličen pomen. »Zemlja« lahko denimo govori in se radosti. (1. Mojz. 11:1; Ps. 96:11) Izraz »zemlja« se torej lahko nanaša na ljudi oziroma človeško družbo. Ali ni tolažilno vedeti, da Bog ne bo uničil našega planeta, ampak bo povsem razgalil in odstranil zlo ter vse, ki ga povzročajo?

»Beseda našega Boga ostane na veke«

Na žalost je bil skozi stoletja dostop do Vatikanskega kodeksa zelo omejen, zato je bralcem Biblije pravi pomen nekaterih vrstic pogosto ostal zakrit. Toda odkar so bili objavljeni Vatikanski kodeks in novodobni, zanesljivi biblijski prevodi, lahko tisti, ki iščejo resnico, spoznajo, kaj Biblija v resnici uči.

Staroveški prepisovalci so na svoje rokopise pogosto pripisali: »Roka, ki je [to] napisala, bo v grobu trohnela, a ta napisana beseda bo še leta živela.« Danes zelo cenimo neutrudno prizadevanje teh anonimnih prepisovalcev. Toda vse zasluge za to, da se je Sveto pismo ohranilo, gredo navsezadnje njegovemu Avtorju, ki je že pred davnimi časi navdihnil svojega preroka, da je napisal: »Trava se posuši in cvet uvene, toda beseda našega Boga ostane na veke.« (Iza. 40:8)

[Podčrtna opomba]

[Okvir na strani 32]

Določanje starosti staroveških rokopisov

Nekateri prepisovalci so na rokopise sicer napisali, kdaj točno so jih dokončali, vendar pa večina grških rokopisov ne vsebuje tega podatka. Kako lahko torej učenjaki ugotovijo, kdaj je nastal določen biblijski rokopis? Enako kakor se jezik in umetniški slogi spreminjajo iz generacije v generacijo, se spreminja tudi pisava. Na primer, v četrtem stoletju in še v nekaj naslednjih so uporabljali uncialno pisavo, za katero so značilne enako visoke zaobljene vélike črke. Učenjaki lahko dokaj natančno določijo, kdaj so nastali nedatirani staroveški rokopisi v uncialni pisavi, če jih skrbno primerjajo s podobnimi besedili, ki imajo napisan datum.

Seveda ima ta metoda svoje omejitve. Profesor Bruce Metzger iz Princetonske teološke fakultete je opazil: »Glede na to, da pisava posameznika ostaja bolj ali manj nespremenjena celo njegovo življenje, se lahko pri tem, ko nekemu besedilu določamo datum, uštejemo tudi za 50 let. Večjo natančnost bi bilo nestvarno pričakovati.« Večina strokovnjakov je na temelju takšne skrbno opravljene analize prepričana, da je Vatikanski kodeks nastal v četrtem stoletju n. št.