Vprašanja bralcev

V 1. Mojzesovi 6:3 beremo: »Moj duh ne bo v nedogled potrpežljiv s človekom, saj je ta samo meso. Zato bo živel še sto dvajset let.« Ali je Jehova omejil življenjsko dobo ljudi na 120 let? Ali je Noe 120 let naznanjal prihajajoči potop?

Odgovor na obe vprašanji je ne.

Pred potopom je veliko ljudi živelo več sto let. Noe je bil star 600 let, ko je prišel potop, in je dočakal vsega skupaj 950 let. (1. Mojz. 7:6; 9:29) Nekateri, ki so se rodili po potopu, so prav tako živeli veliko več kot 120 let. Arpahšad je umrl, ko je bil star 438 let, Šelah pa 433. (1. Mojz. 11:10–15) Do Mojzesovega časa pa se je običajna življenjska doba zmanjšala na 70 ali 80 let. (Ps. 90:10) V 1. Mojzesovi 6:3 torej ni določeno, da bo najvišja oziroma običajna življenjska doba ljudi znašala 120 let.

Ali so potem besede v tej vrstici Božje naročilo Noetu, naj opozori druge pred uničenjem, ki naj bi prišlo čez 120 let? Ne. Bog je resda večkrat govoril z Noetom. Deset vrstic naprej beremo: »Bog [je] Noetu rekel: ‚Vidim, da je prišel čas, da naredim konec vsem živim bitjem, saj je zemlja [. . .] polna nasilja.‘« V naslednjih letih je Noe končal velikansko delo, gradnjo barke, in takrat »je Jehova Noetu rekel: ‚Pojdi v barko, ti in vsi tvoji domači.‘« (1. Mojz. 6:13; 7:1) Jehova pa je Noeta o določenih stvareh obvestil še ob drugih priložnostih. (1. Mojz. 8:15; 9:1, 8,17)

 Toda zapis v 1. Mojzesovi 6:3 je drugačen. Nič ne omenja Noeta niti ne piše, da bi mu Bog govoril. Lahko ga razumemo tako, da je Bog enostavno povedal, kaj se je namenil oziroma odločil. (Primerjaj 1. Mojzesova 8:21.) Zanimivo je, da v zgodovinskem poročilu o dogodkih, ki so se zgodili precej pred Adamovim časom, večkrat najdemo izraz »Bog je nadalje rekel«. (1. Mojz. 1:6, 9, 14, 20, 24) Jehova takrat očitno ni govoril ljudem na zemlji, saj še ni ustvaril človeka.

Zato je logično skleniti, da je v 1. Mojzesovi 6:3 Bog izrazil svoj namen, namreč da bo uničil pokvarjeno zemeljsko stvarnost. Odločil se je, da bo to storil čez 120 let, in Noe o vsem tem ni še nič vedel. Zakaj pa je Jehova postavil rok? Zakaj je čakal?

Apostol Peter nam razkrije razlog: »V Noetovih dneh [je] Božja potrpežljivost čakala, medtem ko se je gradila barka, v kateri se je nekaj ljudi, namreč osem duš, po vodi rešilo na varno.« (1. Pet. 3:20) Ko je Bog določil 120 let, je bilo treba še marsikaj postoriti. Noe in njegova žena sta prvega otroka dobila čez kakih 20 let. (1. Mojz. 5:32; 7:6) Njuni trije sinovi so zrasli in se poročili, tako da je družina narasla na »osem duš«. Nato so morali zgraditi barko, kar pa nikakor ni bila naloga, ki bi se jo dalo hitro opraviti, če razmislimo o tem, kako velika je bila barka in kako maloštevilna je bila Noetova družina. Bog je torej s tem, da je 120 let potrpežljivo čakal, dovolil, da se je vse to zgodilo, in je poskrbel za ohranitev življenja na zemlji, ko je omogočil, da se je osem zvestih ljudi »po vodi rešilo na varno«.

V Bibliji ne piše natančno, katerega leta je Jehova obvestil Noeta, da bo prišlo do potopa. Glede na to, da so se mu med tem časom rodili trije sinovi, da so zrasli in se poročili, je do potopa verjetno manjkalo še 40 ali 50 let. Nato pa je Jehova rekel Noetu: »Vidim, da je prišel čas, da naredim konec vsem živim bitjem.« Rekel mu je še, naj zgradi velikansko barko in naj gre skupaj s svojo družino vanjo. (1. Mojz. 6:13–18) Noe v desetletjih do potopa s svojim življenjem ni samo priskrbel zgled, kaj pomeni biti pravičen. Bil je tudi »oznanjevalec pravičnosti« z zelo jasnim svarilnim sporočilom – namreč da se je Bog odločil uničiti vse takratne brezbožne ljudi. Noe ni dosti vnaprej vedel, katerega leta se bo to zgodilo. Vedel je le, da bo potop zagotovo prišel. In kot veš, je tudi res prišel. (2. Pet. 2:5)