Branje Svetega pisma me krepi že vse življenje

Pripoveduje Marceau Leroy

»V ZAČETKU je Bog ustvaril nebo in zemljo,« so prve besede v knjigi, ki sem jo začel brati v svoji sobi, kjer me drugi niso videli. Zakaj pa sem bral na skrivaj? Mojemu očetu, zapriseženemu ateistu, gotovo ne bi bilo po volji, če bi me videl s Svetim pismom v rokah.

Svetega pisma nisem bral še nikoli prej, in ko sem prebral uvodne besede 1. Mojzesove knjige, se mi je posvetilo: To torej pojasnjuje, zakaj fizikalni zakoni delujejo tako skladno – nekaj, kar sem vedno občudoval! Knjiga me je čisto prevzela, bral sem jo od osmih zvečer do štirih zjutraj. Branje Božje Besede je tako postala moja navada, ki jo še vedno ohranjam. Naj vam pojasnim, kako me branje Biblije krepi že vse življenje.

»Ko enkrat začneš brati to knjigo, jo moraš brati vsak dan!«

Rodil sem se leta 1926 v rudarski vasi Vermelles na severu Francije. Med drugo svetovno vojno je bil premog dobrina, ki je bila za državo velikega pomena. Zato sem bil kot rudar oproščen vojaške službe. Želel pa sem si izboljšati življenje, zato sem se začel učiti radiotehniko in elektrotehniko, ob čemer sem spoznaval skladnost fizikalnih zakonov. Ko sem imel 21 let, sem dobil svojo prvo Biblijo. Dal mi jo je sošolec in mi rekel: »To je knjiga, ki se jo izplača prebrati.« Še preden sem jo prebral do konca, sem se prepričal, da je Biblija Božja Beseda, razodetje človeštvu.

Menil sem, da bodo tudi moji bližnji tako radi brali Biblijo, zato sem si priskrbel še osem izvodov. Toda na moje presenečenje so se mi posmehovali in mi nasprotovali. Vraževerni sorodniki so me posvarili: »Ko enkrat začneš brati to knjigo, jo moraš brati vsak dan!« In res sem jo bral, vendar tega nisem nikoli obžaloval. To je postala moja navada, ki me spremlja že vse življenje.

Nekateri moji prijatelji so opazili, da se zanimam za Biblijo, zato so mi izročali publikacije Jehovovih prič, ki so jih sami prejeli od njih. Brošurice, kot je denimo Un monde, un gouvernement * (En svet, ena vladavina), so pojasnjevale, zakaj Sveto pismo o Božjem kraljestvu govori kot o edinem upanju za človeštvo. (Mat. 6:10) Bil sem bolj kot kdaj prej odločen, da bom to upanje delil z drugimi.

 Eden prvih, ki je od mene prejel Biblijo, je bil Noël, prijatelj iz otroštva. Ker je bil vnet katoličan, se je z nekom, ki se je učil za duhovnika, dogovoril, da se srečamo. Tega sem se sicer malce bal, vendar sem iz branja vrstic, kot so Psalm 115:4–8 in Matej 23:9, 10, spoznal, da Bog ne odobrava uporabljanja malikov pri čaščenju in naslavljanja duhovnikov z verskimi nazivi. To me je opogumilo, da sem lahko zagovarjal svojo novonajdeno vero. Navsezadnje je Noël sprejel resnico in še danes je zvest Jehovov častilec.

Obiskal sem tudi svojo sestro. Njen mož je imel okultistične knjige, in nadlegovali so ga demoni. Sprva sem sicer čutil, kakor da nimam dovolj moči, da bi mu pomagal, toda to, kar piše v Hebrejcem 1:14 in drugih podobnih svetopisemskih vrsticah, me je prepričalo, da me podpirajo Jehovovi angeli. Ko je svak začel udejanjati svetopisemska načela in se znebil vsega, kar je bilo povezano z okultizmom, se je lahko osvobodil vpliva demonov. Na koncu sta on in moja sestra postala goreča Pričevalca.

Leta 1947 me je obiskal Arthur Emiot, Priča iz Združenih držav Amerike. Ves navdušen sem ga vprašal, kje lahko najdem Priče. Rekel mi je, da je ena skupina v kakih 10 kilometrov oddaljenem mestu Liévin. V tistih dneh je bilo še do kolesa težko priti, zato sem kar nekaj mesecev na shode hodil peš. Delovanje Prič v Franciji je bilo že osem let prepovedano. V vsej deželi je bilo le 2380 Prič in mnogi med njimi so bili poljski priseljenci. Toda 1. septembra 1947 so bili Jehovove priče v Franciji znova uradno priznani. V Parizu je v Vili Guibert zopet začel delovati podružnični urad. Ker pa v Franciji ni bilo niti enega pionirja, je bilo decembra 1947 v Informatorju (danes Naša kraljestvena strežba) objavljeno, da se iščejo redni pionirji, ki bi oznanjevali 150 ur mesečno. (Leta 1949 je bilo to število znižano na 100 ur.) Povsem sem se strinjal z Jezusovimi besedami »[Božja] beseda je resnica«, ki so zapisane v Janezu 17:17, zato sem se leta 1948 krstil in decembra 1949 začel pionirati.

Iz zapora nazaj v Dunkerque

Na svoji prvi dodelitvi v mestu Agen v južni Franciji nisem ostal dolgo. Ker nisem bil več rudar, sem bil dolžan služiti vojaški rok. To pa sem zavrnil, zato so me poslali v zapor. Biblije nisem smel imeti, toda uspelo mi je dobiti nekaj strani iz knjige Psalmov. Branje psalmov mi je bilo v spodbudo. Ko so me izpustili, sem se moral odločiti, ali naj še naprej polnočasno služim ali naj se ustalim. Tudi tokrat mi je pomagalo to, kar sem bral v Svetem pismu. Poglobljeno sem razmišljal o Pavlovih besedah iz Filipljanom 4:11–13, ki se glasijo: »Vse zmorem po njem, ki mi daje moč.« Odločil sem se, da bom še naprej pioniral. Leta 1950 sem prejel novo dodelitev – mesto Dunkerque, v katerem sem že prej oznanjeval.

Ko sem prispel tja, nisem imel praktično ničesar. Mesto je bilo med drugo svetovno vojno močno razdejano in nastanitve ni bilo lahko najti. Odločil sem se, da se bom oglasil pri družini, ki sem ji v preteklosti že večkrat oznanjeval. Gospa je bila čisto iz sebe od veselja: »O, gospod Leroy, izpustili so vas! Moj mož pravi, da ne bi bilo nobene vojne, če bi bilo več takih, kot ste vi.« Imela sta hišo s sobami, ki sta jih oddajala. In dokler se ni začela turistična sezona, sem lahko živel v eni od njih. Istega dne mi je Evans, brat Arthurja Emiota, ponudil delo. * Bil je prevajalec v pristanišču in je iskal nočnega čuvaja, ki bi varoval ladjo. Predstavil me je enemu od častnikov na ladji. Po vsem času, ki sem ga preživel v zaporu, sem bil suh ko trska. Ko je Evans častniku povedal, zakaj sem tako suh, mi je ta rekel, naj si postrežem s hrano v hladilniku. V enem samem dnevu sem tako dobil sobo, delo in hrano! Moje  zaupanje v Jezusove besede, zapisane v Mateju 6:25–33, se je zares okrepilo.

Ko se je turistična sezona začela, sem si skupaj s pionirskim tovarišem Simonom Apolinarskim moral poiskati drugo nastanitev, vseeno pa sva bila oba odločena ostati na svoji dodelitvi. Ponudili so nama prenočišče v starem konjskem hlevu, na slamnatih ležiščih. Dneve sva preživljala na oznanjevanju. Pričevala sva tudi lastniku hleva in kakor mnogi drugi je tudi on sprejel resnico. Ni minilo dolgo, ko se je v krajevnem časopisu pojavil članek, ki je prebivalce Dunkerqua opozarjal, da je »v regiji na dan udarila dejavnost Jehovovih prič«. Vendar smo tukaj bili edini Priče le midva s Simonom in še peščica drugih oznanjevalcev! Glede na to, da so bile na vidiku težave, smo se spodbujali tako, da smo poglobljeno premišljevali o našem krščanskem upanju in o tem, kako Jehova skrbi za nas. Ko sem leta 1952 dobil novo dodelitev, je bilo v Dunkerqueu kakih 30 rednih oznanjevalcev.

Okrepljen za nove odgovornosti

Nekaj časa sem živel v mestu Amiens, nato pa sem bil dodeljen za posebnega pionirja v Boulogne-Billancourt na obrobju Pariza. Vodil sem številne biblijske pouke, in nekateri učenci so kasneje postali polnočasni služabniki in misijonarji. Eden od teh, ki so sprejeli resnico, je bil mlad moški po imenu Guy Mabilat. Ta je kasneje služil kot okrajni nadzornik in nato še kot območni nadzornik. Pozneje je nadzoroval gradnjo tiskarne v današnjem Betelu v Louviersu, slabih 100 kilometrov iz Pariza. Na oznanjevanju sem lahko pogosto razpravljal na podlagi Svetega pisma. To me je napolnjevalo z veseljem, Božja beseda se mi je še bolj vtisnila v um in izboljšal sem se v poučevanju.

Nato pa sem bil leta 1953 nepričakovano postavljen za okrajnega nadzornika v Alzaciji in Loreni, regiji, ki je bila med letoma 1871 in 1945 dvakrat priključena Nemčiji. Zato sem moral izpiliti svojo nemščino. Ko sem začel služiti kot okrajni nadzornik, si v tej regiji redko videl avtomobil, televizor ali pisalni stroj, prenosnih tranzistorjev ali osebnih računalnikov pa sploh še ni bilo. Kljub temu moje življenje ni bilo niti klavrno niti nisem bil za nič prikrajšan. Pravzaprav je bilo to zame najbolj veselo obdobje. Pri služenju Jehovu te je oviralo manj reči kakor danes, zato je bilo lažje upoštevati svetopisemski nasvet, naj imamo preprosto oko. (Mat. 6:19–22)

Zbor z naslovom »Zmagoslavno Kraljestvo«, ki je bil leta 1955 v Parizu, je bil zame nepozaben. Tam sem spoznal Irène Kolanski, ki je pozneje postala moja žena. Irène je  začela polnočasno služiti eno leto pred menoj. Njeni starši, ki so bili Poljaki, so že dolgo in goreče služili Jehovu. V Franciji jih je obiskoval Adolf Weber. Ta je bil vrtnar še pri bratu Russllu in je v Evropo prišel, da bi oznanjal dobro novico. Z Irène sva se poročila leta 1956 in pridružila se mi je v okrajni službi. Kako zelo me je podpirala v vseh teh letih!

Čez dve leti me je čakalo še eno presenečenje – postavljen sem bil za območnega nadzornika. Ker pa je primanjkovalo usposobljenih bratov, sem še naprej obiskoval nekaj občin kot okrajni nadzornik. V tem obdobju sem bil res zelo zaposlen. Poleg tega, da sem oznanjeval 100 ur na mesec, sem vsak teden imel govore, obiskal tri skupine za preučevanje knjige, pregledal občinske zapise in napisal poročila. Le kdaj naj si vzamem čas še za branje Božje Besede? Videl sem samo eno rešitev – da iz stare Biblije iztrgam liste in jih vedno nekaj nosim s seboj. Kadar koli sem moral na koga čakati, sem vzel liste in bral. Ti trenutki duhovne osvežitve so me še bolj okrepili v odločenosti, da ostanem na svoji dodelitvi.

Leta 1967 sva bila z Irène povabljena, da postaneva stalna člana betelske družine v Boulogne-Billancourtu. Delati sem začel v službenem oddelku in po 40-ih letih še vedno opravljam to lepo delo. Najljubše mi je odgovarjati na pisma s svetopisemskimi vprašanji. Prav z veseljem kopljem po Božji Besedi in sodelujem pri »zagovarjanju [. . .] dobre novice«. (Fil. 1:7) Poleg tega rad vodim jutranje čaščenje, ki ga imamo v Betelu pred zajtrkom. Leta 1976 sem postal član podružničnega odbora v Franciji.

Najboljša življenjska pot

Čeprav sem v življenju že izkusil težavne čase, pa je zame največji izziv sedaj, ko z Irène zaradi starosti in težav z zdravjem ne moreva več toliko narediti. Toda skupno branje in preučevanje Božje Besede ohranja najino upanje živo. Uživava, ko se z avtobusom odpraviva na področje, da bi drugim pripovedovala o tem upanju. V polnočasni službi sva oba skupaj preživela že več kot 120 let, kar naju spodbuja, da to življenjsko pot iz vsega srca priporočava vsakemu, ki si želi, da bi bilo njegovo življenje vznemirljivo, veselo in dobro porabljeno. Ko je kralj David napisal Psalm 37:25, je bil že star, in kakor on tudi jaz nisem »nikoli videl, da bi bil pravični zapuščen«.

Jehova me že vse življenje krepi po svoji Besedi. Moji sorodniki so že pred več kot 60 leti govorili, da je branje Biblije življenjska navada. Prav so imeli. Res je to moja dnevna navada in nikoli je nisem obžaloval!

[Podčrtne opombe]

[Slika na strani 5]

Skupaj s Simonom

[Slika na strani 5]

Biblija, podobna prvi, ki sem jo prejel.

[Slika na strani 5]

V območni službi

[Slika na strani 6]

Na najin poročni dan

[Slika na strani 6]

Z Irène uživava v branju in preučevanju Božje Besede.