Življenjska zgodba
Že sedemdeset let se držim za rob oblačila judovskega moža
PRIPOVEDUJE LEONARD SMITH
V zgodnjih najstniških letih sta name naredila vtis dva biblijska odlomka. Še danes, več kot 70 let pozneje, se spominjam časa, ko sem dojel pomen Zaharija 8:23, kjer beremo o »desetih možeh«, ki bodo prijeli »judovskega moža za rob oblačila« in mu rekli: »Z vami bomo šli, ker smo slišali, da je Bog z vami!«
JUDOVSKI mož predstavlja maziljene kristjane, »deset mož« pa »druge ovce« ali »jonadabe«, kakor smo jim takrat rekli. * (Jan. 10:16) Ko sem razumel to resnico, sem uvidel, kako zelo je izpolnitev mojega upanja na večno življenje na zemlji odvisna od tega, ali zvestovdano podpiram maziljeni razred ali ne.
Prav tako me je močno prevzela Jezusova ponazoritev o »ovcah« in »kozlih«, ki je zapisana v Mateju 25:31–46. »Ovce« predstavljajo ljudi, ki bodo v času konca ugodno sojeni, ker delajo dobro Kristusovim maziljenim bratom, ki so še na zemlji. Kot mlad »jonadab« sem si rekel: Len, če hočeš, da te bo Kristus videl kot ovco, moraš podpirati njegove maziljene brate in sprejemati njihovo vodstvo, saj je z njimi Bog. Razumevanje tega dejstva me vodi že več kot sedem desetletij.
KJE JE MOJE MESTO?
Moja mama se je krstila leta 1925 v dvorani blizu Betela. Ta dvorana se je imenovala Londonski tabernakelj in v njej so se zbirali bratje in sestre iz tistega področja. Jaz sem se rodil 15. oktobra 1926. Marca 1940 sem se na zboru v Dovru, ki leži na angleški obali, krstil. Biblijsko resnico sem zelo vzljubil. Mama je bila maziljenka, zato je bila tako rekoč prvi »judovski mož«, ki sem se ga prijel za rob oblačila. Oče in moja starejša sestra takrat še nista služila Jehovu. Z mamo sva pripadala občini Gillingham v jugovzhodni Angliji in v njej so bili večinoma maziljeni kristjani. Mama je bila odličen zgled gorečnosti v oznanjevanju.
Septembra 1941 je bilo v mestu Leicester zborovanje, in na njem je bil govor z naslovom »Značajnost«, ki je obravnaval vprašanje vrhovne oblasti. Ob tem govoru sem prvič dojel, da smo tudi mi vpleteni v spor med Jehovom in Satanom. Zato se moramo postaviti na stran Jehova in mu kot najvišjemu v vsem vesolju ostati značajni.
Na tem zborovanju je bil velik poudarek namenjen pionirski službi in mladi smo bili spodbujeni, naj si jo postavimo za cilj. Govor z naslovom »Mesto pionirjev v organizaciji« me je spodbudil, da sem začel razmišljati, kje je moje mesto. To zborovanje me je prepričalo, da sem kot »jonadab«
dolžan po svojih najboljših močeh pomagati maziljenemu razredu v oznanjevanju. Zato sem že kar tam, v Leicestru, izpolnil prošnjo za pionirsko službo.PIONIRANJE MED VOJNO
Prvega decembra 1941, ko sem bil star 15 let, sem bil postavljen za posebnega pionirja. Moja prva pionirska sodelavka je bila mama, toda po enem letu je morala iz zdravstvenih razlogov nehati pionirati. Londonski Betel mi je dodelil drugega sodelavca, Rona Parkina, ki danes služi v podružničnem odboru v Portoriku.
Poslali so naju v obalni mesti Broadstairs in Ramsgate v grofiji Kent in tam sva tudi najela sobo. Posebni pionirji so dobivali žepnino v višini 40 šilingov (takrat okoli 8 ameriških dolarjev). Tako nama po tem, ko sva plačala najemnino, za življenje ni ostalo veliko in nisva vselej vedela, kako bova prišla do naslednjega obroka hrane. Toda Jehova je vedno tako ali drugače poskrbel za najine potrebe.
Veliko sva potovala s kolesom, mnogokrat sva s polno naloženim vozila proti močnemu vetru, ki je pihal s Severnega morja. Bila sva tudi v nevarnosti zaradi zračnih napadov in nemških raketnih izstrelkov V-1, ki so v nizkem letu švigali čez Kent proti Londonu. Nekoč sem moral s kolesa skočiti v jarek, ko je bomba zažvižgala nad mojo glavo in eksplodirala na bližnjem polju. Kljub temu so bila ta leta pioniranja v Kentu srečna leta.
POSTANEM BETELČAN
Moja mama je o Betelu vedno govorila z občudovanjem. »Ničesar si ne želim bolj kot to, da bi ti postal betelčan,« je govorila. Zato si lahko predstavljate, kako vesel in presenečen sem bil, ko sem januarja 1946 dobil vabilo, naj pridem za tri tedne pomagat v londonski Betel. Na koncu teh treh tednov mi je Pryce Hughes, ki je bil sluga dežele, rekel, naj ostanem v Betelu. Kar sem se takrat naučil, mi je pustilo neizbrisen pečat.
Londonska betelska družina je takrat štela okoli 30 članov. Večinoma so to bili mladi samski bratje, vendar je bilo tudi nekaj maziljenih bratov, med njimi Pryce Hughes, Edgar Clay in John Barr, ki je kasneje postal član Vodstvenega organa. Zame kot mladega fanta je bilo to, da sem lahko delal pod duhovnim vodstvom teh »stebrov«, Kristusovih bratov, in jih podpiral, res velika čast! (Gal. 2:9)
Nekega dne mi je v Betelu eden od bratov rekel, da je pri vhodu sestra, ki bi me rada videla. Na moje presenečenje je bila to mama, ki me je pričakala s paketom pod roko. Rekla je, da ne bo šla noter, ker me ne želi motiti pri delu, zato mi je samo izročila paket in odšla. V njem je bil topel plašč. Njeno ljubeče dejanje me je spomnilo na Ano, ki je svojemu malemu sinu Samuelu redno prinašala tunike, ko je služil v shodnem šotoru. (1. Sam. 2:18, 19)
GILEAD – NEPOZABNA IZKUŠNJA
Leta 1947 nas je pet betelčanov dobilo vabilo za šolo Gilead, ki je v Združenih državah Amerike, in tako smo naslednje leto obiskali 11. razred. Ko smo prispeli v severni del zvezne države New York, kjer je bila ta šola, je bilo tam strupeno
mrzlo. Kako vesel sem bil, da sem imel tisti topli plašč, ki mi ga je prinesla mama!Šest mesecev, ki sem jih preživel na Gileadu, je bilo nepozabnih. Ob druženju s sošolci iz 16 dežel sem si razširil obzorja. V šoli se nisem bogatil samo duhovno, ampak tudi ob stikih z zrelimi kristjani. Lloyd Barry, ki je bil moj sošolec, Albert Schroeder, eden od učiteljev, in John Booth, nadzornik Kraljestvene farme (kjer je bila tudi šola Gilead), so pozneje postali člani Vodstvenega organa. Še vedno se s cenjenjem spominjam ljubečih nasvetov, ki sem jih dobil od teh bratov, in njihovega odličnega zgleda zvestovdanosti Jehovu in njegovi organizaciji.
OKRAJNA SLUŽBA IN VRNITEV V BETEL
Po končanem šolanju v Gileadu je bila moja nova dodelitev okrajna služba v ameriški zvezni državi Ohio. Imel sem komaj 21 let, vendar so bratje z naklonjenostjo gledali na mojo mladostno zagnanost. V tem okraju sem se od izkušenih starejših mož veliko naučil.
Po nekaj mesecih so me povabili v brooklynski Betel na nadaljnje izobraževanje. V tem času sem spoznal stebre, kot so bili Milton Henschel, Karl Klein, Nathan Knorr, T. J. (Bud) Sullivan in Lyman Swingle, ki so vsi nekoč služili kot člani Vodstvenega organa. Ko sem opazoval krščansko življenje in delo teh ljudi, me je to res oplemenitilo. Moje zaupanje v Jehovovo organizacijo je bilo sedaj stokrat močnejše. Po tem izobraževanju sem bil poslan nazaj v Evropo, da bi tam nadaljeval svojo službo.
Februarja 1950 mi je umrla mama. Po pogrebu sem se odkrito pogovoril z očetom in svojo sestro Doro. Vprašal sem ju, kaj nameravata narediti glede resnice, zdaj ko mame ni več in tudi jaz nisem več doma. Poznala in spoštovala sta starejšega maziljenega brata Harryja Browninga, zato nista imela nič proti, da bi se o resnici pogovarjala z njim. V enem letu sta se oče in Dora krstila. Oče je bil pozneje postavljen za sluga v občini Gillingham. Po njegovi smrti se je Dora poročila z zvestim starešinom Royem Moretonom in je zvestovdano služila Jehovu vse do svoje smrti leta 2010.
SLUŽENJE V FRANCIJI
V javni šoli sem se učil francoščino, nemščino in latinščino in od vseh treh jezikov mi je največ preglavic delala francoščina. Zato sem se z mešanimi občutki odzval na povabilo, naj pridem pomagat v Betel v Parizu. Tu sem imel priložnost sodelovati s Henrijem Geigerjem, starejšim maziljenim bratom, ki je bil sluga dežele. Moje delo ni bilo vedno lahko in gotovo sem naredil mnogo napak, toda naučil sem se veliko o medčloveških odnosih.
Poleg tega sem sodeloval pri organiziranju prvega povojnega zborovanja v Parizu, ki je bilo načrtovano za leto 1951. V Betel mi je prišel pomagat mladi potujoči nadzornik Léopold Jontès. Léopold je bil kasneje postavljen za nadzornika podružnice. Zborovanje je bilo v športni dvorani Palais des sports, ki je bila blizu Eifflovega stolpa. Delegati so prišli iz 28 dežel. Zadnji dan je bilo na veliko veselje 6000 francoskih Prič navzočih 10.456 oseb!
Ko sem prišel v Francijo, je bila moja francoščina zelo šepava. Vse skupaj sem še poslabšal s tem, da sem delal veliko napako in usta odprl
samo takrat, ko sem bil prepričan, da bom povedal popolnoma pravilno. Toda če nikoli nič ne poveš narobe, te nikoli nihče ne popravi, in tako ne napreduješ.Odločil sem se, da bom glede tega nekaj ukrenil, zato sem se vpisal v tečaj francoščine za tujce. Učne ure sem obiskoval tiste večere, ko ni bilo shoda. Francoščina mi je postajala všeč in z leti mi je bila vedno bolj pri srcu. To se je izkazalo za koristno, saj sem v francoski podružnici lahko pomagal pri prevajanju. Čez čas sem v Betelu dobil delo prevajalca iz angleščine v francoščino. Izjemno sem cenil, da sem lahko pomagal bogato duhovno hrano, ki jo priskrbuje razred sužnja, prenašati francosko govorečim bratom po svetu. (Mat. 24:45–47)
POROKA IN NOVE NALOGE
Leta 1956 sem se poročil s pionirko iz Švice po imenu Esther, ki sem jo spoznal nekaj let prej. Poročila sva se v kraljestveni dvorani blizu londonskega Betela (v nekdanjem Londonskem tabernaklju, kjer se je krstila moja mama). Poročni govor je imel brat Hughes. Navzoča je bila tudi Estherina mama, ki je prav tako imela nebeško upanje. S poroko nisem dobil le ljubeče in zveste spremljevalke, ampak tudi odlično taščo, ki je bila zelo duhovna. Z njo sem do leta 2000, ko je končala svojo zemeljsko pot, preživel mnogo dragocenih ur.
Po poroki sva z Esther živela zunaj Betela. Sam sem še naprej delal v Betelu kot prevajalec, Esther pa je bila posebna pionirka v pariških predmestjih. Več ljudem je pomagala, da so začeli služiti Jehovu. Leta 1964 pa sva bila povabljena, da se preseliva v Betel. Leta 1976, ko so bili uvedeni podružnični odbori, sem bil postavljen za člana tega odbora. Esther me je vsa leta vedno ljubeče podpirala.
»MENE PA NE BOSTE IMELI VEDNO«
Občasno sem imel priložnost obiskati svetovno središče v New Yorku. Med temi obiski sem dobil dobre nasvete od različnih članov Vodstvenega organa. Nekoč sem na primer izrazil zaskrbljenost glede tega, ali mi bo uspelo delo opraviti do določenega roka. Brat Knorr se mi je nasmehnil in rekel: »Ne skrbi. Ti samo delaj!« Od takrat se mi je že velikokrat zgodilo, da so se mi naloge nakopičile, vendar nisem dovolil, da bi me zgrabila panika, ampak sem se enostavno dela lotil po vrsti in običajno je bilo vse opravljeno pravočasno.
Jezus je malo pred smrtjo svojim učencem rekel: »Mene pa ne boste imeli vedno [pri sebi].« (Mat. 26:11) Druge ovce se zavedamo, da Kristusovi maziljeni bratje ne bodo vedno z nami tukaj na zemlji. Zato si štejem v neizmerno čast, da sem v vseh teh več kot 70 letih lahko tesno sodeloval z mnogimi maziljenci – in se tako s cenjenjem držal za rob oblačila judovskega moža.
[Podčrtna opomba]
^ odst. 5 Za več informacij glede izraza »jonadab« glej Stražni stolp, 1. januar 1998, stran 13, in knjigo Jehovah’s Witnesses—Proclaimers of God’s Kingdom, strani 83, 165, 166.
[Poudarjeno besedilo na strani 21]
Brat Knorr se mi je nasmehnil in rekel: »Ne skrbi. Ti samo delaj!«
[Slike na strani 19]
(Levo) Mama in oče
(Desno) Leta 1948 pred šolo Gilead v toplem plašču, ki mi ga je prinesla mama
[Slika na strani 20]
Ob posvetitvi francoske podružnice leta 1997, ko sem prevajal brata Lloyda Barryja
[Slike na strani 21]
(Levo) Z Esther na poročni dan
(Desno) Skupaj na oznanjevanju