Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Življenjska zgodba

»Skrivnost«, ki sva se je naučila v najini sveti službi

»Skrivnost«, ki sva se je naučila v najini sveti službi

Pripoveduje Olivier Randriamora

»Vem, kako je, če imaš malo, in vem, kako je, če imaš obilo. V vsem in v vseh okoliščinah sem se naučil skrivnosti glede tega, kako biti sit in kako biti lačen [. . ]. Vse zmorem po njem, ki mi daje moč.« (Fil. 4:12, 13)

TE BESEDE apostola Pavla so meni in moji ženi Oly že dolgo v veliko spodbudo. Kakor Pavel sva se tudi midva naučila »skrivnosti«, tako da sva se med najinim služenjem tukaj na Madagaskarju popolnoma zanašala na Jehova.

Leta 1982 je Olyjina mama začela preučevati Biblijo z Jehovovimi pričami, in midva z Oly sva bila takrat že zaročena. Biblijski pouk sem sprejel tudi jaz, Oly pa se mi je pridružila kasneje. Leta 1983 sva se poročila, leta 1985 krstila in nedolgo zatem začela pomožno pionirati. Julija 1986 sva postala redna pionirja.

Septembra 1987 sva bila postavljena za posebna pionirja. Najina prva dodelitev je bila majhno mesto na severozahodu Madagaskarja, v katerem ni bilo nobene občine. Na Madagaskarju je 18 glavnih etničnih skupin, poleg tega pa še cela vrsta klanov, zato so družbeni običaji in navade zelo različni. Uradni jezik je malgaščina, vendar so v rabi tudi izrazita narečja. Zato sva se začela učiti narečja, ki so ga govorili tam, kjer sva oznanjevala, in to nama je pomagalo, da so naju ljudje hitreje sprejeli.

Na začetku sem imel javni govor vsako nedeljo in Oly je na koncu pridno ploskala. Bila sva namreč edina navzoča. Pripravila sva tudi vse točke v Teokratični strežbeni šoli in Oly je imela prikaze z namišljenimi stanovalci. Ko nama je okrajni nadzornik ob svojem obisku prijazno predlagal, naj shode nekoliko prilagodiva, je bilo to za naju pravo olajšanje.

Mesečne žepnine nisva dobivala redno, saj poštna služba ni bila zanesljiva. Tako sva se naučila, kako živeti, če imaš malo. Ob neki priložnosti nisva imela dovolj denarja, da bi se z avtobusom peljala na okrajni zbor, ki je bil 130 kilometrov stran. Spomnila sva se na dobri nasvet, ki nama ga je dal neki sovernik: »Povejta Jehovu svoje težave. Konec koncev delata zanj.« Torej sva molila in se odločila, da bova šla peš. Tik pred odhodom pa naju je nepričakovano obiskal neki brat in nama podaril denar – bilo je ravno dovolj za avtobus!

OKRAJNA SLUŽBA

Februarja 1991 sem bil postavljen za okrajnega nadzornika. Do tedaj je naša mala skupina narasla na devet oznanjevalcev (od teh so bili trije krščeni), na shodih pa je bilo povprečno 50 navzočih. Po mojem usposabljanju za okrajnega nadzornika sva služila v nekem okraju v glavnem mestu Antananarivo. Leta 1993 sva bila dodeljena v okraj na vzhodu države. Tu so bile življenjske razmere zelo drugačne od tistih v mestu.

Do občin in oddaljenih skupin sva potovala peš, včasih tudi do 145 kilometrov daleč čez gosto porasle gore. Prtljago sva zmanjšala na minimum. V tistih dneh je bil včasih na programu obiska okrajnega nadzornika tudi javni govor z diapozitivi, in takrat sva seveda imela več prtljage. Oly je nosila diaprojektor, jaz pa 12-voltni avtomobilski akumulator.

Pogosto sva na poti do naslednje občine na dan prehodila okoli 40 kilometrov. Vzpenjala in spuščala sva se po gorskih poteh, prečkala reke in gazila blato. Kdaj pa kdaj sva spala kar ob cesti, toda ponavadi sva poskušala priti do kakšne vasi, da bi si poiskala prenočišče. Včasih sva prosila popolne neznance, ali lahko čez noč ostaneva pri njih. Potem ko sva našla prenočišče, sva si začela pripravljati hrano. Oly si je sposodila lonec in šla po vodo k najbližji reki ali jezeru, jaz pa sem si medtem sposodil sekiro in nasekal drva za kuhanje. Vse to je zahtevalo svoj čas. Tu in tam sva kupila živega piščanca, ki sva ga nato morala zaklati in očistiti.

Ko sva pojedla, sva morala spet po vodo, da sva se umila. Včasih sva spala kar v kuhinji. Kadar je deževalo, se je kdaj pa kdaj zgodilo, da sva spala naslonjena ob steno, da naju ne bi močila voda, ki je kapljala s puščajoče strehe.

Tem najinim gostiteljem sva si vedno prizadevala oznanjevati. In ko sva prispela na cilj, so naju bratje in sestre vselej presenetili z izjemno prijaznostjo in gostoljubnostjo. Ko sva videla, kako cenijo najin obisk, je to odtehtalo vse nevšečnosti, ki sva jih imela na poti.

Bratom in sestram, pri katerih sva stanovala, sva z veseljem pomagala pri hišnih opravilih. Tako so pridobili nekaj časa, da so lahko z nama sodelovali na oznanjevanju. Najini gostitelji nama niso mogli ponuditi razkošja ali posebne hrane, in tega od njih tudi nisva pričakovala.

OBISKOVANJE SKUPIN NA ODMAKNJENIH PODROČJIH

V užitek nama je bilo obiskovati skupine na odmaknjenih področjih. Tu so nama bratje za dobrodošlico povsem zapolnili urnik. Redko sva imela čas, da sva se malo spočila. (Mar. 6:31) Nekoč je neki zakonski par povabil k sebi domov vse svoje biblijske učence – bilo jih je 40 – da sva lahko bila zraven pri biblijskih poukih z njimi. Oly se je pridružila sestri pri vodenju 20 poukov, jaz pa bratu pri drugih 20. Takoj, ko je eden učenec odšel, se je začel pouk z drugim. Pozneje tistega dne smo si vzeli odmor, da smo lahko imeli občinski shod, nato pa smo spet nadaljevali z biblijskimi pouki. Ta maratonski dan se je končal šele enkrat po osmi uri zvečer!

Ko sva bila na obisku v neki drugi skupini, smo se že ob osmih zjutraj vsi odpravili proti najbližji vasi. Na sebi smo imeli stara oblačila. Dolgo smo hodili skozi gozd in opoldan končno le prišli na področje. Preoblekli smo se v čista oblačila in takoj začeli oznanjevati po hišah. Hiš je bilo malo, oznanjevalcev pa veliko, zato smo celotno področje obdelali v približno pol ure. Nato smo krenili proti naslednji vasi. Ko smo tu nehali oznanjevati, nas je čakala še dolga pot domov. Sprva nama je takšno oznanjevanje kar malce jemalo voljo. Porabili smo veliko časa in moči, oznanjevali pa zgolj kakšno uro. Toda tamkajšnji Priče se niso pritoževali. Navdušenje jim ni splahnelo.

Obiskala sva tudi skupino v kraju Taviranambo, ki leži blizu vrha gore. Tam sva našla družino Prič, ki je živela v kolibi. Poleg nje je bila lopa, in v njej so imeli shode. Najin gostitelj je nenadoma začel glasno vpiti: »Bratje!« S sosednje gore se je zaslišal odgovor: »Ooj!« Gostitelj je spet zavpil: »Prišel je okrajni nadzornik!« In zaslišal se je odgovor: »Jaaa!« Sporočilo je očitno prišlo tudi do drugih, ki so živeli še bolj daleč. Kmalu so se namreč začeli zbirati ljudje in ko se je začel shod, je bilo na njem več kot 100 navzočih.

TEŽAVE S PREVOZOM

Leta 1996 sva bila premeščena v okraj, ki je bil blizu Antananariva, v osrednjem višavju. Tudi ta okraj se je ponašal s svojstvenimi izzivi. Ni bilo na primer rednih prometnih povezav. Morala sva obiskati skupino v Beankàni (Besakay), kakih 240 kilometrov iz Antananariva. Šoferja majhnega tovornjaka, ki se je peljal v to smer, sva prepričala, da naju je vzel s seboj. Na njem je bilo že kakih 30 potnikov, nekateri so se peljali leže na strehi, drugi pa so se drenjali zadaj.

Toda, kot se pogosto zgodi, se je vozilo kmalu pokvarilo in pot smo morali nadaljevati peš. Ko sva bila po nekaj urah hoje že vsa utrujena, je mimo pripeljal velik tovornjak. Bil je sicer natrpan z ljudmi in blagom, toda voznik je vseeno ustavil. Splezala sva na vozilo in nisva imela druge izbire, kot da stojiva. Pozneje smo prispeli do reke, toda most čeznjo so ravno popravljali. Spet sva morala vzeti pot pod noge in nazadnje prispela v majhno vas, v kateri je živelo nekaj posebnih pionirjev. Čeprav ta najin obisk ni bil načrtovan, sva vseeno z njimi nekaj časa oznanjevala. Morala sva namreč počakati, da je bil most popravljen in da sva dobila prevoz za naprej.

Minil je en teden, da je prispelo vozilo, s katerim sva lahko nadaljevala pot. Cesta je bila polna velikih lukenj. Pogosto sva morala v do kolen visoki vodi pomagati riniti vozilo, pri čemer sva se večkrat spotaknila in padla. Zgodaj zjutraj smo prispeli v majhno vas. Od tu sva pot nadaljevala peš in z glavne ceste zavila na riževa polja, kjer sva bredla do pasu globoko blatno vodo, da bi prišla do najinega cilja.

Ker sva bila prvič na tem področju, sva se odločila, da bova oznanjevala ljudem, ki so delali na riževih poljih, in jih prosila, naj nama povedo, kako se pride do tamkajšnjih Prič. Kako vesela sva bila, ko sva ugotovila, da so ti delavci pravzaprav najini duhovni bratje!

SPODBUJANJE DRUGIH K POLNOČASNI SLUŽBI

V vseh teh letih nama je bilo v veliko veselje, ko sva videla, kakšne sadove je obrodilo najino spodbujanje drugih k polnočasni službi. Ko sva nekoč obiskala občino, ki je imela devet rednih pionirjev, sva vsakega od njih spodbudila, naj si postavi za cilj pomagati enemu oznanjevalcu, da bi postal pionir. Ob najinem naslednjem obisku šest mesecev kasneje je število rednih pionirjev naraslo na 22. Dve pionirki sta vsaka svojega očeta, ki sta bila oba starešina, spodbudili, naj stopita v vrste rednih pionirjev. Onadva pa sta potem spodbudila še tretjega starešina, da se jima je pridružil. Nedolgo zatem je bil ta tretji starešina postavljen za posebnega pionirja. Pozneje sta oba z ženo začela z okrajno službo. Kaj pa prva dva starešina? Eden je okrajni nadzornik, drugi pa prostovoljec pri gradnji kraljestvenih dvoran.

Vsak dan se Jehovu zahvaljujeva za njegovo pomoč, saj se zavedava, da zgolj z lastno močjo ne bi zmogla ničesar. Resda sva včasih utrujena in tudi kdaj zboliva, vendar sva zadovoljna, ko razmišljava o sadovih najine službe. Jehova skrbi, da njegovo delo napreduje. Srečna sva, da imava pri tem svoj majhni delež in mu služiva kot posebna pionirja. Res sva se naučila »skrivnosti«, tako da sva se zanašala na Jehova, ki nama »daje moč«.

[Poudarjeno besedilo na strani 6]

Naučila sva se »skrivnosti«, tako da sva se zanašala na Jehova.

[Zemljevid/slike na strani 4]

Madagaskar, pravijo mu tudi Veliki rdeči otok, je četrti največji otok na zemlji. Ima rdečo prst in na njem domujejo številne edinstvene vrste živali in rastlin.

[Slika na strani 5]

V veselje nama je sodelovati pri vodenju biblijskih poukov.

[Slike na strani 5]

Eden največjih izzivov, s katerimi sva se spoprijemala, je bilo potovanje.