TISTO leto februarja se je 122 pionirjev zbralo v South Lansingu v zvezni državi New York, da bi se udeležili 17. razreda šole Gilead. Med bodočimi misijonarji so bili Lowell Turner, William (Bill) Kasten, Richard Kelsey in Ramon Templeton. Lowell in Bill iz Michigana, Richard iz Iowe in Ramon iz Kalifornije so kmalu postali dobri prijatelji.

Kakih pet mesecev pozneje je med učenci kar završalo od navdušenja, ko je bilo objavljeno, da bo iz svetovnega središča prišel brat Nathan Knorr, da bi jim spregovoril. Ti štirje bratje so že prej nakazali, da bi radi služili skupaj v isti deželi, če bi bilo to mogoče. Ali bodo zdaj izvedeli kaj več o svoji misijonarski dodelitvi v tujini? Zagotovo!

Ko je brat Knorr imel govor pred razredom in je začel objavljati, v katero deželo je kdo dodeljen, so bila pričakovanja na vrhuncu. Prvi so bili na oder povabljeni prav ti štirje mladi možje. Bili so napeti kot strune, vendar jim je odleglo, ko so končno izvedeli, da bodo lahko ostali skupaj! Toda kje bodo služili? Ko je bilo rečeno, da odhajajo v Nemčijo, so bili njihovi sošolci tako presenečeni, da so jim dolgo ploskali.

Vsi Jehovovi priče so občudovali zvestobo, ki so jo po letu 1933 pokazali njihovi bratje in sestre v Nemčiji pod Hitlerjevim režimom. Mnogi učenci so se spominjali, da so po drugi svetovni vojni za sovernike v Evropi pripravljali pošiljke oblek in drugih potrebščin. Božje ljudstvo v Nemčiji je bilo zgled izjemne vere, odločenosti, poguma in zaupanja v Jehova. Lowell se spominja, da so takrat razmišljali: Zdaj bomo lahko osebno spoznali te drage brate in sestre. Nič čudnega, da so bili vsi iz sebe in da so še isti večer pohiteli k telefonu!

Četverica prijateljev je bila 27. julija 1951 že na parniku Homeland. Ta je iz pristanišča ob reki East River v New Yorku odplul na 11-dnevno potovanje proti Nemčiji. Eden od njihovih učiteljev na Gileadu, brat Albert Schroeder, ki je kasneje  postal član Vodstvenega organa, jih je naučil prve stavke v nemščini. Sedaj pa je bilo na krovu veliko nemških potnikov in morda bi se lahko naučili še več. Toda očitno so ti govorili različna nemška narečja. Kakšna zmeda!

Bratje so prestali morsko bolezen in v torek, 7. avgusta, nazadnje le stopili na nemška tla v Hamburgu. Povsod okoli sebe so videli brazgotine vojne, ki se je končala pred komaj šestimi leti. Žalostni ob tem, kar so videli, so stopili na vlak in ponoči potovali proti Wiesbadnu, mestu, v katerem je bil podružnični urad.

V sredo zgodaj zjutraj so se prvič srečali z nekom od Prič v Nemčiji, povrhu vsega je imel brat še tipično nemško ime! Hans jih je pobral na železniški postaji in zapeljal v Betel. Tam pa jih je prepustil starejši sestri odločnega značaja, ki ni govorila angleško. Očitno je mislila, da lahko jezikovne ovire premaga enostavno tako, da govori glasneje. In ker zviševanje glasu ni pomagalo, so vsi skupaj postajali vedno bolj nejevoljni. Nazadnje se je pojavil brat Erich Frost, ki je služil kot sluga dežele, in jih prisrčno pozdravil v angleščini. Zdaj so stvari stekle.

Četverica je proti koncu avgusta v Frankfurtu obiskala zborovanje z naslovom »Čisto čaščenje« in to je bilo zanje prvo zborovanje v Nemčiji. Dejstvo, da je bilo najvišje število navzočih 47.432 in da se je krstilo kar 2373 posameznikov, je v teh bratih znova prebudilo misijonarsko gorečnost in željo po oznanjevanju. Vendar je nekaj dni kasneje brat Knorr razkril, da bodo ostali v Betelu in opravljali delo, ki jim bo tam dodeljeno.

Ramon si je srčno želel misijonarskega dela in je nekoč že zavrnil priložnost, da bi delal v Betelu v Združenih državah. Tudi Richard in Bill nista prav nič razmišljala o betelski službi. Toda veselje, ki so ga kasneje doživljali na svoji dodelitvi, jih je prepričalo, da Jehova vselej ve, kaj je najboljše. Kako modro se je torej prepustiti njegovemu vodstvu, kakor pa stremeti za svojimi željami!  Kdor se tega zaveda, bo srečen služil Jehovu kjer koli in na kateri koli dodelitvi.

Mnogi v nemškem Betelu so bili srečni, da imajo v svoji sredini Američane, s katerimi bi sedaj lahko vadili svojo angleščino. Lepega dne pa je bilo v jedilnici teh njihovih upov nenadoma konec. Brat Frost je s svojo običajno zagretostjo začel v nemščini govoriti o zadevi, ki je bila videti precej resna. Večina članov družine je bila čisto tiho, z očmi uprtimi v krožnike pred seboj. Četverica novincev ni mogla razumeti povedanega, vendar so počasi doumeli, da je to povezano z njimi. In ko je potem brat Frost gromko pribil »VERBOTEN!« (»Prepovedano!«) in to še enkrat glasno poudaril, jim je postalo neprijetno. S čim so si zaslužili takšno strogost?

Po obroku so vsi odhiteli v svoje sobe. Pozneje je neki brat četverici pojasnil: »Da bi nam lahko pomagali, morate znati nemško. Zato je brat Frost rekel, da je, dokler se ne naučite jezika, z vami govoriti angleško VERBOTEN.«

Betelska družina je takoj ubogala. Ta prepoved prišlekom ni le pomagala pri učenju nemščine, ampak jih je naučila še nekaj, namreč da se nasvet, dobljen po ljubečem bratu, pogosto izkaže nam v dobro, tudi če ga sprva ni lahko upoštevati. Nasvet, ki ga je dal brat Frost, je odseval njegovo zanimanje za dobro Jehovove organizacije in ljubezen do bratov in sester. * Nič čudnega, da je četverica tega brata vzljubila!

Od bogaboječih prijateljev se lahko naučimo marsikaj dragocenega, kar nam utegne pomagati, da postanemo še tesnejši prijatelji z Jehovom. Ti štirje bratje so se od zvestih nemških sovernikov – preveč jih je, da bi jih naštevali po imenu – naučili mnogo, učili pa so se tudi drug od drugega. Richard pojasnjuje: »Lowell je imel nekaj znanja iz nemščine in ta mu je šla dobro, toda drugi smo imeli kar težave. Bil je tudi najstarejši v skupini, zato je bil avtomatično on tisti, na katerega smo se obrnili po pomoč glede jezika in po vodstvo.« Ramon se spominja: »Zelo sem se razveselil, ko nam je neki švicarski brat dal na razpolago svojo počitniško hišico v Švici, da smo po enem letu bivanja v Nemčiji prvič lahko šli na dopust. Dva tedna sami, in to brez  mučenja z nemščino! Nisem pa pomislil, kaj bo storil Lowell. Vztrajal je, da vsako jutro preberemo dnevni stavek in razpravljamo o njem – v nemščini kajpada! Na moje razočaranje ni popustil. Toda naučili smo se nečesa pomembnega: da je dobro upoštevati vodstvo tistih, ki ti iz srca želijo najboljše, tudi če se včasih z njimi ne strinjaš. To stališče nas je vsa ta leta držalo pokonci in lažje smo se podrejali teokratičnim navodilom.«

Četverica prijateljev se je prav tako naučila ceniti vrline drug drugega v skladu s Filipljanom 2:3, kjer piše: »S ponižnostjo glejte na druge kot na višje od sebe.« Tako so Billu drugi trije pogosto izkazali spoštovanje s tem, da so mu prepustili naloge, za katere so se strinjali, da jih lahko opravi bolje kot oni. »Kadar je prišlo do kakšnih težjih zadev, ki so zahtevale takojšnje ukrepanje oziroma jih ni bilo prijetno reševati,« se spominja Lowell, »smo se obrnili na Billa. On je z neprijetnimi okoliščinami znal opraviti tako, kakor bi se po našem moralo, vendar mi trije za to nekako nismo imeli poguma oziroma tega nismo bili sposobni.«

Vsi štirje bratje so se drug za drugim odločili za poroko. Njihovo prijateljstvo je temeljilo na skupni ljubezni do Jehova in polnočasne službe, zato so bili odločeni poiskati si življenjske sopotnice, ki bi bile pripravljene Jehovu dajati prednost pred vsem drugim. V polnočasni službi so se naučili, da je dajati bolj nagrajujoče kakor prejemati in da osebne želje ne smejo biti pomembnejše od dela v prid Kraljestva. Izbrali so si sestre, ki so že prej na lastno željo stopile v polnočasno službo. Tako so nastali štirje trdni in srečni zakoni.

Zveza, kot je prijateljstvo ali zakon, ne more biti res močna, če v njej ni Jehova. (Prid. 4:12) Čeprav sta Bill in Ramon kasneje doživela izgubo ob smrti vsak svoje življenjske sopotnice, sta oba okusila veselje in podporo, ki ju prinaša zakon z zvesto ženo. Lowell in Richard še naprej uživata to podporo, Bill pa se je ponovno poročil in je bil pri izbiri moder, našel si je takšno ženo, da je lahko ostal v polnočasni službi.

Z leti so jih teokratične poti vodile v različne smeri – predvsem v Nemčijo, Avstrijo, Luksemburg, Kanado in Združene države. Zato ti štirje prijatelji niso več mogli biti skupaj toliko, kot bi želeli. Kljub temu da so jih ločevale razdalje, so bili vedno v stiku, se veselili blagoslovov drug drugega in skupaj jokali v svojih stiskah. (Rim. 12:15) Takšni prijatelji so dragoceni, in nikoli jih ne bi smeli jemati kot nekaj samoumevnega. So namreč dragoceno Jehovovo darilo. (Preg. 17:17) Pravi prijatelji so v današnjem svetu prava redkost! Toda vsak pravi kristjan jih lahko ima obilo. Jehovove priče uživamo prijateljstvo s soverniki  po vsem svetu, predvsem pa z Bogom Jehovom in Jezusom Kristusom.

Podobno kakor vsakega od nas je te štiri prijatelje življenjska pot tu in tam vodila čez drn in strn – najsibo zaradi bolečine ob izgubi zakonca, stresa pri spoprijemanju s hudo boleznijo, stisk pri skrbi za ostarele starše, težav pri vzgoji otroka, medtem ko si v polnočasni službi, negotovosti ob novih teokratičnih dodelitvah ali zdaj zaradi naraščajočih problemov, ki jih prinese starost. Hkrati pa ti bratje iz izkušenj vedo, da posamezniku, ki ljubi Jehova, prijatelji – tisti, ki jih vidimo, in tisti, ki jih ne – pomagajo, da se lahko uspešno spoprime s prav vsakim izzivom.

Res je lepo, da so se Lowell, Ramon, Bill in Richard, ko so bili stari 18, 12, 11 oziroma 10 let, posvetili Jehovu in so vsi začeli polnočasno služiti v starosti od 17 do 21 let. Ravnali so skladno s spodbudo iz Pridigarja 12:1, ki se glasi: »Spominjaj se svojega Velikega stvarnika v dnevih svoje mladosti.«

Če si mlad krščen brat, sprejmi Jehovovo povabilo, če je to mogoče, in stopi v polnočasno službo. Nato boš po Jehovovi nezasluženi dobrotljivosti podobno kot ti štirje prijatelji morda imel priložnost okusiti veselje bodisi v okrajni, območni ali conski službi; pri služenju v Betelu, tudi v podružničnem odboru; pri poučevanju v Kraljestveni strežbeni šoli in Pionirski šoli; ali pri govorih, ki jih boš imel na večjih ali manjših zborovanjih. Ta četverica se je resnično lahko veselila, saj so se zavedali, da njihovo delo koristi desettisočem! Vse to je bilo mogoče samo zato, ker so se v svoji mladosti odzvali, ko jih je Jehova ljubeče povabil, naj mu služijo iz vse duše. (Kol. 3:23)

Danes Lowell, Richard in Ramon znova služijo z ramo ob rami v nemški podružnici, tokrat v Seltersu. Žal je Bill leta 2010 umrl, medtem ko je kot posebni pionir služil v Združenih državah. To zelo posebno prijateljstvo štirih bratov je po skoraj 60 letih pretresla smrt! Ampak Bog Jehova svojih prijateljev nikdar ne pozabi. Prepričani smo lahko, da bo pod njegovo kraljestveno vlado spet vzbrstelo vsako prijateljstvo med kristjani, ki ga je začasno pretrgala smrt.

Bill je malo pred svojo smrtjo napisal: »Minilo je 60 let našega prijateljevanja, in ne spomnim se, da bi med nami kdaj kaj zaškripalo. Naše prijateljstvo mi je bilo vedno nekaj zelo dragocenega.« Njegovi trije prijatelji, ki se že veselijo tega, da bodo v novem svetu to prijateljstvo lahko nadaljevali, hitro pristavijo: »In to je šele začetek.«