Imamo tehtne razloge za prepričanje, da se ta izraz nanaša na Božje duhovne sinove. Kateri so ti razlogi?

Prva od zgoraj omenjenih vrstic se v celoti glasi takole: »Sinovi pravega Boga [so] opazili, da so človeške hčere lepe, pa so si jih jemali za žene, in to vse, ki so si jih izbrali.« (1. Mojz. 6:2)

Hebrejski spisi vsebujejo izraz »sinovi pravega Boga« oziroma »Božji sinovi« v 1. Mojzesovi 6:2, 4; Jobu 1:6; 2:1; 38:7 in Psalmu 89:6. Kaj te vrstice nakazujejo o »Božjih sinovih«?

»Sinovi pravega Boga«, o katerih beremo v Jobu 1:6, so očitno bili duhovna bitja, zbrana pred Bogom. Med njimi je bil tudi Satan, ki se je predtem potikal po zemlji. (Job 1:7; 2:1, 2) Podobno lahko v Jobu 38:4–7 beremo o »Božjih sinovih«, ki so »radostno vzklikali«, ko je Bog položil »vogelni kamen« Zemlje. To so bili Božji angelski sinovi, saj ljudje še niso bili ustvarjeni. Izraz »Božji sinovi«, zapisan v Psalmu 89:6, se nedvomno nanaša na nebeška bitja, ki so pri Bogu, in ne na ljudi.

Kdo so torej »sinovi pravega Boga«, o katerih beremo v 1. Mojzesovi 6:2, 4? V skladu z omenjenimi svetopisemskimi dejstvi lahko logično sklenemo, da ta pripoved govori o duhovnih Božjih sinovih, ki so prišli na zemljo.

Nekaterim je težko sprejeti zamisel, da bi si angeli želeli imeti spolne odnose. Iz Jezusovih besed, zapisanih v Mateju 22:30, je namreč očitno, da v nebesih ni niti zakonske zveze niti spolnih odnosov. Vendar so si angeli tu in tam nadeli snovna telesa, in tako so lahko tudi jedli in pili skupaj z ljudmi. (1. Mojz. 18:1–8; 19:1–3) Zato je logično skleniti, da so utelešeni angeli lahko imeli spolne odnose z ženskami.

Za to, da so nekateri angeli to res storili, obstajajo biblijsko utemeljeni dokazi. Svetopisemska knjiga Juda v 6. in 7. vrstici enači greh Sodomljanov s tem, kar so zagrešili »angeli, ki niso ostali na svojem prvotnem položaju, temveč so zapustili pripadajoče jim bivališče«. Sodomljanom in tem angelom je namreč bilo skupno to, da so se vdajali nečistovanju in so šli »za mesom«, da bi z njim delali proti naravi. V podobnem odlomku v 1. Petrovem 3:19, 20 so neposlušni angeli povezani z »Noetovimi dnevi«. (2. Pet. 2:4, 5) Zato se ravnanje neposlušnih angelov v Noetovih dneh lahko primerja z grehom Sodome in Gomore.

To vse je razumljivo, če upoštevamo, da so bili »sinovi pravega Boga« iz 1. Mojzesove 6:2, 4 angeli, ki so se utelesili in se vdajali nemoralnim spolnim odnosom z ženskami.

Apostol Peter je glede teh duhov rekel, da »so bili neposlušni, ko je v Noetovih dneh Božja potrpežljivost čakala«. (1. Pet. 3:20) Očitno je Peter govoril o duhovnih bitjih, ki so se odločila pridružiti Satanovemu uporu. Juda je omenil angele, ki »niso ostali na svojem prvotnem položaju, temveč so zapustili pripadajoče jim bivališče«, in dodal, da jih je Bog »z večnimi sponami pridržal v gosti temi za sodbo velikega dne«. (Juda 6)

Zakaj so duhovna bitja v Noetovih dneh označena kot neposlušna? Ti hudobni duhovi so si v obdobju pred potopom nadeli snovna telesa, česar jim Bog ni namenil. (1. Mojz. 6:2, 4) Poleg tega so imeli spolne odnose z ženskami, kar je bilo nekaj perverznega. Bog ni ustvaril duhovnih bitij zato, da bi ta spolno občevala z ženskami. (1. Mojz. 5:2) Ob času, ki ga je določil, bodo ti hudobni, neposlušni angeli uničeni. Za zdaj pa so, kot je zapisal Juda, v stanju »goste teme« – v nekakšni duhovni ječi.

Kdaj in kako je Jezus oznanjeval »duhovom v ječi«? Peter je napisal, da se je to zgodilo, ko je bil Jezus »oživljen [. . .] v duhu«. (1. Pet. 3:18, 19) Bodimo tudi pozorni, da je Peter rekel, da je Jezus »oznanjeval«. To, da je Peter uporabil pretekli čas, nakazuje, da je Jezus oznanjeval, preden je Peter napisal svoje prvo pismo. Videti je torej, da je Jezus nekoliko po svojem vstajenju razglasil hudobnim duhovom, da jih čaka povsem zaslužena kazen. Ni jim dal nobenega upanja. Šlo je za oznanilo obsodbe. (Jona 1:1, 2) Ko je Jezus dokazal, da Hudič nima nad njim nobene oblasti (s tem da je kazal vero in zvestovdanost vse do smrti, nato pa bil obujen), je lahko povsem upravičeno oznanil takšno obsodbo. (Jan. 14:30; 16:8–11)

V prihodnosti bo Jezus zvezal Satana in te angele ter jih vrgel v brezno. (Luk. 8:30, 31; Raz. 20:1–3) Do takrat pa so ti neposlušni duhovi v stanju globoke duhovne teme in njihovo dokončno uničenje je neizbežno. (Raz. 20:7–10)