BIBLIJA je jasna: mož naj »ljubi svojo ženo, tako kakor ljubi sebe«, žena pa naj »svojega moža globoko spoštuje«. Vsak svojo vlogo naj bi izpolnjevala kot »eno telo«. (Efež. 5:33; 1. Mojz. 2:23, 24) Medsebojna navezanost in ljubezen z leti postajata vse močnejša. Življenji srečno poročenega moža in žene postajata vse bolj prepleteni, podobno kakor korenine dveh dreves, ki rasteta tesno drugo ob drugem.

Kaj pa, če kateri od njiju umre? Tedaj se vez med njima, ki je za časa življenja trajna, pretrga. Ovdovelemu zakoncu to pogosto pusti mešanico občutkov notranje bolečine, osamljenosti in morda celo jeze ali krivde. Daniella je bila poročena 58 let in v tem času je poznala mnoge, ki so izgubili svojega zakonca. * Toda ko je njej umrl mož, je povedala: »Te izkušnje prej nisem razumela. Ne moreš je dojeti, dokler je sam ne doživiš.«

Nekateri raziskovalci pravijo, da noben stres ni večji od tistega, ki ga človek doživi ob smrti ljubljenega zakonskega tovariša. Mnogi ovdoveli se s tem strinjajo. Millie je mož umrl že pred mnogimi leti. Ko je opisovala svoje življenje vdove, je rekla: »Počutim se, kot bi bila pohabljena.« Pri tem je mislila na svojo čustveno stanje, ki je posledica izgube moža, umrlega v starosti 25 let.

 Susan je nekoč mislila, da vdove, ki za svojim umrlim možem žalujejo več let, v tem že kar pretiravajo. Nato pa je njej umrl mož, ko mu je bilo 38 let. Od takrat je minilo že več kot 20 let, vendar pravi: »Vsak dan mislim nanj.« Tako zelo ga pogreša, da ji iz oči pogosto pritečejo solze.

Biblija potrjuje, da je bolečina ob izgubi zakonca neusmiljena in dolgotrajna. Ko je umrla Sara, je njen mož Abraham, »šel v šotor, da bi žaloval za Saro in jo objokoval«. (1. Mojz. 23:1, 2) Abraham je verjel v vstajenje, pa je vseeno občutil neznansko žalost, ko mu je umrla njegova ljubljena žena. (Heb. 11:17–19) Jakob se je svoje drage žene Rahele spominjal še dolgo po njeni smrti. O njej je s toplino govoril svojim sinovom. (1. Mojz. 44:27; 48:7)

Kaj naj bi se iz teh svetopisemskih zgledov naučili? To, da ovdoveli pogosto še leta čutijo bolečino zaradi izgube. Na njihove solze in obdobja žalosti ne bi smeli gledati kot na slabost, ampak kot na povsem razumljivo posledico njihove velike izgube. Morda bodo še dolgo potrebovali naše sočutje in podporo.

Za tistega, ki je ovdovel, to ne pomeni tega, da je preprosto spet samski. Po dolgih letih zakonskega življenja mož ponavadi ve, kako potolažiti ženo in jo spraviti v dobro voljo, kadar je potrta ali vznemirjena. In ko ga žena izgubi, s tem izgubi tudi tistega, ki jo je ljubil in tolažil. Podobno se tudi žena sčasoma nauči, kako poskrbeti, da se mož počuti varnega in da je srečen. Njen nežni dotik in pomirjujoče besede ter pozornost, ki jo nameni njegovim interesom in potrebam – vse to se ne more primerjati z ničimer. In če žena umre, mož morda v svojem življenju občuti praznino. Zato nekateri, ki ostanejo brez zakonca, v prihodnost gledajo z negotovostjo in strahom. Katera biblijska načela jim lahko pomagajo najti varnost in mir?

»Nikoli ne bodite zaskrbljeni za naslednji dan, saj bo ta imel svoje skrbi. Vsak dan ima dovolj svojega zla.« (Mat. 6:34) Te Jezusove besede se sicer predvsem nanašajo na gmotne potrebe v življenju, vendar so že tudi mnogim pomagale prenesti hudo preizkušnjo ob izgubi ljubljenega človeka. Vdovec, po imenu Charles, je nekaj mesecev po smrti svoje žene, napisal: »Še vedno zelo zelo močno pogrešam Monique, včasih se mi zdi, da celo vedno bolj. Vendar se zavedam, da je to čisto naravno in da se bo, ko bo minilo nekaj časa, bolečina nazadnje nekoliko zmanjšala.«

Da, Charles je moral zdržati in počakati, da je »minilo nekaj časa«. Kako je to zmogel? Povedal je: »Z Jehovovo pomočjo sem živel vsak dan sproti.« Charles ni dovolil, da bi ga žalost premagala. Bolečina ga ni pogoltnila, čeprav seveda ni kar čez noč izginila. Če si izgubil oziroma izgubila svojega zakonca, si prizadevaj z izgubo  spoprijemati vsak dan sproti. Ne veš namreč, kaj dobrega ali spodbudnega bo prinesel novi dan.

Smrti ni bilo v Jehovovem prvotnem namenu. Nasprotno, smrt je eno od »Hudičevih del«. (1. Jan. 3:8; Rim. 6:23) Satan s smrtjo in s strahom, ki ga ta lahko povzroči, drži mnoge ljudi v suženjstvu in brezupu. (Heb. 2:14, 15) Vesel je, kadar kdo tako zelo obupa, da misli, da niti v Božjem novem svetu ne bo našel prave sreče in zadovoljstva. Stiska, ki jo žalujoči zakonec občuti ob izgubi svojega partnerja, je torej posledica Adamovega greha in Satanovih spletk. (Rim. 5:12) Jehova bo popolnoma odpravil škodo, ki jo je povzročil Satan, premagal bo njegovo kruto orožje, smrt. Med tistimi, ki so se osvobodili strahu, ki ga vliva Satan, so tudi mnogi, ki so, podobno kot morda ti, izgubili zakonca.

Po vstajenju na zemlji bo očitno prišlo do mnogih sprememb v medčloveških odnosih. Pomisli na starše, stare starše in druge prednike, ki bodo oživeli ter skupaj s svojimi otroki in vnuki napredovali k popolnosti. Učinkov staranja ne bo več. Morda se bodo morali mlajši rodovi naučiti gledati na svoje prednike čisto drugače, kot nanje gledajo danes. Ali ne bodo takšne spremembe del izboljšav v človeški družini?

Glede obujenih se morda postavlja veliko vprašanj, kot na primer, kako bo s tistimi, ki  so izgubili dva ali več zakoncev. Saduceji so postavili vprašanje glede ženske, ki ji je umrl prvi mož, nato drugi in nato še nekaj mož. (Luk. 20:27–33) V kakšnem odnosu bodo vsi ti po vstajenju? Tega enostavno ne vemo in o teh rečeh nima smisla ugibati oziroma se zaradi njih vznemirjati. Zaupati moramo Bogu. Eno je gotovo: kar koli bo Jehova storil v prihodnosti, bo dobro, bo nekaj, česar naj bi se veselili, ne pa bali.

Eden najjasnejših naukov v Božji Besedi je, da bodo naši ljubljeni, ki so umrli, obujeni. Biblijske pripovedi o vstajenjih, ki so se zgodila v preteklosti, so jamstvo, da bodo »vsi, ki so v grobovih, slišali njegov [Jezusov] glas in prišli ven«. (Jan. 5:28, 29) Za ljudi, ki bodo takrat živeli, bo velika sreča pozdraviti tiste, ki bodo osvobojeni iz objema smrti. Sreče, ki jo bodo občutili obujeni, pa si niti predstavljati ne moremo.

Ko bodo mrtvi obujeni, bo zemljo napolnila takšna radost, kot še nikoli prej. Milijarde nekoč mrtvih ljudi bodo spet med živimi. (Mar. 5:39–42; Raz. 20:13) Razmišljanje o tem čudežu, do katerega bo prišlo v prihodnosti, lahko potolaži vse, ki so s smrtjo izgubili svoje drage.

Ali bo kdo imel upravičen razlog za žalost, ko bo do te veličastne oživitve mrtvih prišlo? Biblija odgovarja, da ne. V Izaiju 25:8 beremo, da bo Jehova »smrt [. . .] požrl za vedno«. K temu spada tudi popolna odprava bolečih posledic smrti, saj se prerokba takole nadaljuje: »Vrhovni gospod Jehova bo obrisal solze z vseh obrazov.« Če trenutno čutiš žalost, ker ti je po letih skupnega življenja umrl partner, te bo vstajenje gotovo navdalo s srečo.

Noben človek ne razume v celoti vsega, kar bo Bog dosegel v novem svetu. Jehova pravi: »Kakor je nebo višje od zemlje, tako so tudi moje poti višje od vaših poti in moje misli od vaših misli.« (Iza. 55:9) Jezusova obljuba o prihajajočem vstajenju nam daje priložnost, da pokažemo  enako zaupanje v Jehova kakor Abraham. Danes je za vsakega kristjana najpomembnejše, da dela to, kar od nas pričakuje Bog, in tako skupaj z vsemi, ki bodo obujeni, spada med tiste, ki so »šteti za vredne, da dosežejo prihodnjo stvarnost«. (Luk. 20:35)

Ne bodimo zaskrbljeni, ampak raje gojimo upanje. Iz človeške perspektive je prihodnost mračna. Jehova pa nam daje upanje na nekaj boljšega. Ne vemo sicer točno, kako bo Jehova zadovoljil vse naše potrebe in želje, kljub temu pa ne bi smeli dvomiti, da bo to res storil. Apostol Pavel je napisal: »Upanje, ki se vidi, ni upanje, saj če kdo kaj vidi, ali potem še upa v to? Če pa upamo v to, česar ne vidimo, potem to vztrajno čakamo.« (Rim. 8:24, 25) Če močno zaupaš v Božje obljube, lažje zdržiš. Z zdržljivostjo lahko doživiš veličastno prihodnost, v kateri bo Jehova »izpolnil želje tvojega srca«. Zadovoljil bo »želje vseh živih bitij«. (Ps. 37:4; 145:16; Luk. 21:19)

Ko se je približeval čas Jezusove smrti, so postali apostoli čisto pobiti. Jezus jih je potolažil z besedami: »Naj se vam srce ne vznemirja. Verujte v Boga, verujte pa tudi vame.« Obljubil jim je: »Ne bom vas pustil samih. Prišel bom k vam.« (Jan. 14:1–4, 18, 27) Te njegove besede naj bi bile podlaga za upanje in zdržljivost vsem njegovim maziljenim sledilcem v nadaljnjih stoletjih. Tudi tisti, ki hrepenijo po tem, da bi videli svoje ljubljene vstati od mrtvih, nimajo razloga za brezup. Jehova in njegov Sin jih ne bosta pustila žalovati v nedogled. O tem si lahko prepričan!