ČUNG Keon in Julie, zakonca, ki sta zdaj stara približno 35 let, sta še pred petimi leti služila kot redna pionirja v Sydneyju v Avstraliji. »Imela sva zaposlitev s skrajšanim delovnim časom in živela udobno,« pravi Čung Keon. »Tam, kjer sva živela, je bilo vreme odlično in življenje umirjeno. Bila sva blizu družine in prijateljev.« Kljub temu pa v sebi nista čutila pravega miru. Zakaj? Zavedala sta se, da jima njune okoliščine dovoljujejo narediti več v Jehovovem delu, vendar sta se obotavljala narediti potrebne spremembe.

Potem pa sta leta 2009 na zborovanju slišala govor, ob katerem sta se globoko zamislila. Govornik je svoje besede namenil tistim, ki bi lahko še več oznanjevali. Rekel je: »Razmislite o naslednjem: Voznik lahko avto usmerja na levo ali na desno le, če se avto premika. Podobno je z nami, kadar želimo razširiti našo službo; Jezus nas lahko usmerja le, če se premikamo – če se trudimo doseči svoj cilj.« * Čung Keon in Julie sta imela občutek, kakor da je govoril njima osebno. Na tem istem zborovanju je bil intervjuvan misijonarski par, ki služi na Tajvanu. Govorila sta o veselju, ki ga občutita na oznanjevanju, ter poudarila, da se še potrebuje pomoč. Čung Keon in Julie sta spet imela občutek, kakor da so te besede namenjene le njima.

»Po tem zborovanju,« pripoveduje Julie, »sva v molitvah prosila Jehova za pogum, da bi se preselila na Tajvan.« Dodaja še: »Toda bilo naju je strah. Počutila sva se, kakor da se pripravljava na prvi skok v najgloblji del bazena.« Da sta naredila ta »skok«, so jima pomagale besede iz  Pridigarja 11:4, ki se glasijo: »Kdor pazi na veter, ne bo sejal, in kdor gleda na oblake, ne bo žel.« Čung Keon pravi: »Odločila sva se, da bova nehala ‚paziti in gledati‘ in bova raje začela ‚sejati in žeti‘.« Molila sta – in še več molila – brala življenjske zgodbe misijonarjev, izmenjala veliko elektronskih sporočil s tistimi, ki so se že preselili na Tajvan, prodala avtomobila in pohištvo ter čez tri mesece prispela na ta otok.

Na Tajvanu na območjih, kjer je večja potreba po oznanjevalcih, trenutno služi več kot 100 bratov in sester iz tujine. Prišli so iz Avstralije, Velike Britanije, Kanade, Francije, Japonske, Južne Koreje, Španije in Združenih držav Amerike in so stari od 21 do 73 let. Med njimi je tudi 50 samskih sester. Kaj tem gorečim bratom in sestram pomaga, da lahko služijo v tujini? Pa poglejmo.

Laura, samska sestra iz Kanade, služi kot pionirka na zahodu Tajvana. Toda še pred kakimi desetimi leti sploh ni uživala v oznanjevanju. Laura pojasnjuje: »Na oznanjevanju sem preživela malo premalo časa, da bi ga lahko vzljubila.« Potem pa so jo v Kanadi prijatelji povabili, da bi šla z njimi za mesec dni oznanjevat v Mehiko. »Takrat sem prvič na oznanjevanju preživela več časa in na moje presenečenje je bilo čudovito!«

To prijetno doživetje je Lauro spodbudilo, da je začela razmišljati o selitvi v tujejezično občino v Kanadi. Vpisala se je na tečaj kitajskega jezika, sodelovala s kitajsko skupino ter si za cilj zastavila selitev na Tajvan in to ji je uspelo septembra leta 2008. »Šele po enem letu sem se v svojem novem okolju počutila domače,« pravi Laura, »vendar si sedaj ne morem predstavljati, da bi se vrnila v Kanado.« Kaj zdaj čuti do oznanjevanja? »V užitek mi je,« pravi. »Nič ne osrečuje bolj kot opazovati biblijske učence, kako spreminjajo svoje življenje, ko spoznavajo Jehova. Sedaj ko  služim na Tajvanu, imam priložnost to izjemno veselje velikokrat okusiti.«

Brian in Michelle, zakonca iz Združenih držav Amerike, ki sta stara okoli 35 let, sta se pred približno osmimi leti preselila na Tajvan. Sprva sta imela občutek, da njuno oznanjevanje ni omembe vredno. Vendar jima je izkušen misijonar rekel: »Tudi če komu uspeta dati le traktat, se spomnita na to, da je ta oseba verjetno prvič dobila sporočilo o Jehovu. Zato je vajino oznanjevanje že zdaj več kot le omembe vredno!« Ta spodbudna misel je Brianu in Michelle zelo pomagala, da nista obupala. Neki drug brat jima je rekel: »Da ne bi postala malodušna, svojega napredka pri učenju kitajščine ne merita od dneva do dneva, temveč od zbora do zbora.« In res, napredovala sta in danes sta učinkovita pionirja.

Kaj te lahko spodbudi, da se lotiš učenja tujega jezika? Če imaš možnost, obišči deželo, v kateri bi želel služiti. Pojdi tam na shode, druži se s krajevnimi brati in sestrami in z njimi sodeluj v oznanjevanju. Brian pravi: »Ko vidiš, kako se mnogi ugodno odzovejo na sporočilo o Kraljestvu, in občutiš prisrčno ljubezen bratov in sester, te to spodbudi, da sprejmeš izzive, povezane s služenjem v tujini.«

Nekateri od tistih, ki so kot pomoč prišli pionirat na Tajvan, se lahko preživljajo z učenjem angleščine. Kristin in Michelle pa prodajata ribe. Kristin pojasnjuje: »Tega sicer nisem delal še nikdar prej, vendar mi to pomaga, da lahko ostanem v državi.« Sčasoma je Kristin dobil nekaj rednih strank. Ta zaposlitev s skrajšanim delovnim časom mu omogoča, da preživlja sebe in ženo, ter jima dopušča dovolj časa za njuno glavno dejavnost – pioniranje oziroma biti ribiča ljudi.

William in Jennifer, zakonca iz Združenih držav Amerike, sta na Tajvan prišla približno pred sedmimi leti. »Učenje jezika, pioniranje, skrb za občino ter skrb za osnovne gmotne potrebe, vse to je včasih kar izčrpavajoče,« pravi William. Kaj jima pomaga, da sta uspešna in srečna? To, da si postavljata razumne cilje. Na primer: ker nista imela prevelikih pričakovanj, nista postala malodušna, kadar jima med učenjem kitajščine ni šlo najbolje.

William se spominja, da mu je potujoči nadzornik nekoč rekel: »Na poti do cilja uživaj.« Povedano z drugimi besedami, ko si postavimo duhovni cilj, uživajmo tudi v korakih, ki vodijo do njega. William pravi, da je udejanjanje tega nasveta pomagalo njemu in njegovi ženi biti prilagodljiva, poslušati nasvete postavljenih krajevnih bratov in spremeniti svoje navade, da lahko uspešno oznanjujeta v novi deželi. Dodal je: »Pomagalo nama je tudi to, da sva si vzela čas in uživala v naravnih lepotah otoka, na katerega sva dodeljena.«

Podobno kakor William in Jennifer tudi Megan, samska pionirka iz Združenih držav Amerike, »uživa na poti«, medtem ko se trudi doseči svoj cilj, da bi bolj tekoče govorila kitajščino. Vsak vikend se pridruži skupini oznanjevalcev, ki oznanjuje na zanimivem področju, v Kaohsiungu, največjem pristanišču na Tajvanu. Megan lahko oznanjuje od ladje do ladje in o dobri novici govori ribičem iz Bangladeša, Indije, Indonezije, s Filipinov, iz Tajske in Vanuatuja. »Ker ribiči v pristanišču ostanejo le malo časa, z njimi kar takoj  začnemo svetopisemski tečaj. Pogosto preučujem s štirimi ali petimi hkrati, da bi lahko pomagala vsem.« In kako ji gre učenje kitajščine? Sama pravi: »Želim si, da bi mi šlo učenje hitreje, vendar imam vedno v mislih, kar mi je nekoč povedal neki brat: ‚Daj vse od sebe, Jehova pa bo poskrbel za ostalo.‘«

Preden se je Cathy iz Velike Britanije preselila v tujino, se je pozanimala, kje bi bilo varno za samsko sestro. Svoje skrbi je v molitvi zaupala Jehovu ter napisala pisma več podružnicam, da bi izvedela, katere so morebitne nevarnosti za samske sestre. Nato je skrbno pretehtala vse odgovore na svoja pisma in sklenila, da je Tajvan zanjo najboljša izbira.

Leta 2004 se je Cathy v starosti 31 let preselila na Tajvan in tam živi karseda preprosto. Takole pravi: »Brate in sestre sem vprašala, kje so najboljša mesta za kupovanje sadja in zelenjave po nižjih cenah. Njihov dobri nasvet mi je pomagal s prihranki shajati čim dlje.« Kaj ji pomaga ohranjati preprosto življenje? Cathy pravi: »Pogosto molim k Jehovu, da bi mi pomagal biti zadovoljna s preprosto hrano in obleko. Čutim, da Jehova odgovarja na moje molitve, ko me uči, kaj res potrebujem, in mi pomaga biti zadovoljna, čeprav nimam vsega, kar si želim.« Dodaja še: »V svojem preprostem življenju uživam, ker mi to pomaga, da sem osredotočena na duhovne reči.«

Cathyjino življenje ni le preprosto, je tudi razburljivo. Sama pojasnjuje, zakaj: »Oznanjujem lahko na področju, kjer se mnogo ljudi pozitivno odzove na dobro novico. To je res prava radost!« Ko je prispela na Tajvan, sta bili v mestu, v katerem je začela pionirati, le dve kitajski občini, danes pa jih je sedem. Cathy pravi: »To, da od blizu opazujem takšen izreden porast in sodelujem v žetvi, dela moje vsakodnevno življenje neznansko razburljivo!«

Kako so se stvari iztekle za Čung Keona in Julie, ki smo ju omenili na začetku? Čung Keon je sprva mislil, da zaradi omejenega znanja kitajščine ni kaj dosti koristen za občino. Toda krajevni bratje so mislili drugače. »Ko je bila naša občina razdeljena na dve občini, sem kot strežni služabnik dobil mnogo dodatnih nalog,« pravi Čung Keon. »Šele takrat sem zares začutil, da služim tam, kjer je večja potreba. Kako lepo,« reče z nasmeškom, »potrebovali so celo mene!« Danes služi kot starešina. Julie dodaja: »Počutiva se izpolnjena, zadovoljna in srečna kot še nikoli prej. Sem sva sicer prišla pomagat, vendar čutiva, da je ta zanimiva izkušnja pomagala nama. Res sva hvaležna Jehovu, da lahko služiva tukaj!«

V mnogih deželah se še potrebujejo delavci za duhovno žetev. Ali pravkar končuješ šolo in se sprašuješ, kaj početi v življenju? Ali si samski oziroma samska in želiš več narediti v Jehovovi organizaciji? Si želiš dati svoji družini bogato duhovno dediščino? Ali si v pokoju in lahko s svojimi dragocenimi življenjskimi izkušnjami pomagaš drugim? Če se odločiš razširiti svojo službo, tako da bi služil tam, kjer je večja potreba po oznanjevalcih Kraljestva, si lahko prepričan, da te čakajo bogati blagoslovi.