Ribolov na Galilejskem jezeru

KAKŠNO je bilo življenje ribiča na Galilejskem jezeru v prvem stoletju? Odgovor nam pomaga bolje razumeti številne odlomke iz evangelijev, denimo tiste, o katerih smo razpravljali v prejšnjem članku.

To sladkovodno jezero je dolgo kakih 21 kilometrov in široko približno 12 kilometrov. Zaradi obilja rib je ribištvo tu že dolgo cvetoča dejavnost. Pri Ribjih vratih v Jeruzalemu je bila očitno ribja tržnica. (Nehemija 3:3) Tam so prodajali tudi ribe, ulovljene v Galilejskem jezeru.

 Apostol Peter je bil doma iz mesta ob Galilejskem jezeru, ki se je imenovalo Betsajda. To ime morda pomeni »ribičeva hiša«. Neko drugo mesto ob tem jezeru se je imenovalo Magadan oziroma Magdala. Jezus je tja napotil svoje učence nekaj časa zatem, ko je hodil po vodi. (Matej 15:39) Po besedah nekega pisca bi grško ime tega kraja lahko prevedli kot »Mesto predelave rib«. Znano je bilo po velikih predelovalnicah rib, v katerih so ribe, ujete v bližnjem jezeru, posušili in nasolili ali pa vložili, da bi iz njih naredili omako, ki so jo hranili v glinenih vrčih, imenovanih amfore. Te izdelke so nato zapakirali in odpremili, verjetno na vse konce Izraela in tudi dlje.

Zato je bilo v Galileji v Jezusovih dneh lovljenje, predelava in prodaja rib velik posel. Zlahka bi se lahko sklepalo, da je od teh dejavnosti mnogo ljudi na tem področju imelo finančne koristi. Vendar ni nujno, da je bilo res tako. Ribištvo, kot pravi neki učenjak, »ni bilo ‚svobodna obrt‘, kakor si morda mislijo današnji bralci Nove zaveze«. Uvrščeno je bilo med »podjetniške dejavnosti, ki so bile pod nadzorom države in so prinašale dobiček majhni eliti«.

Herod Antipa je v Galileji vladal kot okrožni oblastnik oziroma deželni knez, ki ga je postavil Rim. Zato je v tej deželi imel v rokah ceste, pristanišča in naravne vire, kot so rudniki, gozdovi, kmetijske površine in ribolovna območja. To vse je bilo Herodov glavni vir davčnih prihodkov. Nimamo sicer podrobnih informacij o tem, kakšna je bila v prvem stoletju politika pobiranja davkov v Galileji. Toda videti je, da Herod na splošno ni ravnal kaj dosti drugače od grških vladarjev ali od tega, kako so Rimljani ravnali v drugih svojih vzhodnih provincah. Verjetno si je levji delež dobička, ki so ga prinašale gospodarske dejavnosti in izkoriščanje naravnih virov na tem področju, prilastila elita, ne pa tamkajšnji preprosti ljudje, ki so opravili večino dela.

Zatiralski davki

V Jezusovih dneh so najboljša zemljišča v Galileji pripadala kraljevi hiši. Ta so bila razdeljena na velika posestva, ki jih je Herod Antipa podaril svojim veljakom in drugim. Herodovi podložniki so morali pokrivati velikanske stroške njegovega razkošnega življenjskega sloga, ambicioznih gradbenih projektov, obsežne administracije in različnih darov, namenjenih prijateljem in mestom. Na splošno velja, da so bili davki, pristojbine in obvezni prispevki, ki so jih pobirali od preprostega ljudstva, zelo zatiralski.

Herod je imel tudi popoln monopol nad izkoriščanjem celinskih voda. Zato je ribiška dejavnost potekala v okviru velikega posla, ki je bil pod kraljevim nadzorom, ali pa so z njo upravljali imetniki posameznih podarjenih posestev. Na področjih, ki so bila pod neposrednim  nadzorom kraljeve administracije, so bili za sklepanje pogodb za zakup ribolovnih pravic pooblaščeni davčni posredniki oziroma višji davkarji – bogati posamezniki, ki so si na dražbi kupili pravico do pobiranja davkov. Glede na to, da je Matej svojo mitnico imel v Kafarnaumu, pomembnem ribiškem mestu ob Galilejskem jezeru, po mnenju nekaterih komentatorjev obstaja možnost, da je za te višje davkarje delal kot lokalni »pogodbenik za podeljevanje ribolovnih pravic«. *

Dokazi iz prvega in drugega stoletja pr. n. št. pričajo, da se je v Palestini pogosto dogajalo, da davkov niso plačevali z denarjem, temveč »v naturalijah«. Nekateri poklicni ribiči so se tako odrekli približno 25 do 40 odstotkom svojega ulova v zameno za pravico do ribolova. Staroveški dokumenti nakazujejo, da je ribištvo vsaj na nekaterih področjih pod rimsko upravo ostalo izključna pravica države. Nadzor nad tem pa so opravljali inšpektorji. V Pizidiji je obstajala nekakšna ribiška policija, ki je skrbela za to, da nihče ni ribaril brez dovoljenja in da so ribiči svoj ulov prodajali samo pooblaščenim posrednikom oziroma prodajalcem na debelo. In tudi te veletrgovce je država nadzirala ter jih obdavčila.

Ves ta nadzor in davki so po besedah nekega analitika navsezadnje pomenili, da je »kralj ali imetnik posestva koval velik dobiček, medtem ko so ribiči zaslužili zelo malo«. Podobno so zatiralski davki vplivali na zaslužek tistih, ki so bili zaposleni v drugih gospodarskih panogah. Davki sicer nikoli niso bili priljubljeni pri tistih, ki so jih morali plačevati. Vendar sta splošno sovraštvo do pobiralcev davkov, ki je razvidno iz evangelijskih pripovedi, nedvomno še podkrepila nepoštenost in pohlep ljudi, ki so obogateli tako, da so od preprostega ljudstva izsilili vse, kar so lahko. (Luka 3:13; 19:2, 8)

Ribiči, omenjeni v evangelijih

Evangeliji odkrivajo, da je Simon Peter pri ukvarjanju z ribištvom imel družabnike. V Luku 5:10 beremo, da sta bila na primer »Jakob in Janez, Zebedéjeva sinova, [. . .] Simonova družabnika«. Učenjaki pojasnjujejo, da so se »ribiči lahko združevali v ‚zadruge‘ [. . .], da bi se potegovali za pogodbo o zakupu ribolovnih pravic«. Morda so Zebedejeva sinova, Peter, Andrej in njihovi družabniki tako prišli do dovoljenja za opravljanje ribiške dejavnosti.

V Svetem pismu ni posebej omenjeno, ali so bili ti galilejski ribiči lastniki čolnov in opreme, ki so jo uporabljali. Nekateri menijo, da so bili. Pravzaprav je za Jezusa rečeno, da je šel »na Simonov« čoln. (Luka 5:3) Vendar v nekem strokovnem članku o tej temi piše, da »obstaja najmanj možnost, da so čolne v bistvu imeli v lasti posredniki, uporabljali pa so jih zadružniki«. Naj bo tako ali drugače, k ribiškemu delu je spadalo popravljanje mrež, kot Sveto pismo poroča, da sta to počela Jakob in Janez. Poleg tega so se ribiči verjetno morali pogajati za prodajno ceno svojega ulova in po potrebi najeti dninarje.

Torej so galilejski ribiči v prvem stoletju imeli več dela, kot je sprva videti. Njihov posel je bil del zapletenega gospodarskega sistema. Če imamo to v mislih, lahko še bolje razumemo evangelijske pripovedi in Jezusove besede glede ribolova in ribičev. Pa ne le to, te informacije nam tudi pomagajo doumeti, kolikšno vero so imeli Peter, Andrej, Jakob in Janez. Z ribolovom so se namreč preživljali. Ne glede na to, kakšno je bilo njihovo finančno stanje, ko jih je Jezus poklical, so bili takoj pripravljeni pustiti obrt, ki so jo poznali in ki jim je bila zanesljiv vir zaslužka, zato da bi postali ribiči ljudi. (Matej 4:19)

[Podčrtna opomba]

[Zemljevid na strani 25]

(Lega besedila – glej publikacijo)

Jezero Hule

Betsajda

Kafarnaum

Magadan

Galilejsko jezero

Jeruzalem

Mrtvo morje

[Vir slike]

Todd Bolen/Bible Places.com

[Navedba vira slike na strani 26]

Todd Bolen/Bible Places.com