»Prvi kristjani pri čaščenju niso uporabljali podob. [. . .] Sprejetje podob v cerkvi v 4. in 5. stoletju so opravičevali s teorijo, da bo nevedno ljudstvo z njihovo pomočjo lažje spoznalo dejstva o krščanstvu kakor iz pridig ali knjig.« (McClintock in Strong, Cyclopedia of Biblical, Theological, and Ecclesiastical Literature, zvezek 4, strani 503 in 504)

»Ne delaj si rezane podobe in ničesar, kar bi imelo obliko tega, kar je zgoraj na nebu, spodaj na zemlji ali v vodah pod zemljo! Ne priklanjaj se jim in jim ne služi.« (2. Mojzesova 20:4, 5, Slovenski standardni prevod) Apostol Janez je kristjanom v prvem stoletju napisal: »Otročiči, varujte se malikov!« (1. Janezovo 5:21)

Ali so podobe, kakor trdijo cerkve, zgolj sredstvo, po katerem se človek lahko približa tistemu, ki ga podoba predstavlja, in po katerem ga časti? »Sprva,« piše The Encyclopedia of Religion, »so podobe morda imele predvsem didaktično [poučevalno] in dekorativno vlogo; če ne drugega, so s tem opravičevali njihovo uporabo. Toda treba je priznati, da so kmalu postale objekti čaščenja. To je še zlasti veljalo za ikone, ki so postale pomembna značilnost vzhodne pravoslavne cerkve.« Vendar je prerok Izaija upravičeno vprašal: »S kom lahko primerjate Boga in s kakšno podobo ga lahko predstavite?« (Izaija 40:18)

Primerjaj naslednje biblijske vrstice: Izaija 44:13–19; Apostolska dela 10:25, 26; 17:29; 2. Korinčanom 5:7.