Na začetku drugega stoletja n. št., po smrti Jezusovih apostolov, so si pridobili veljavo zgodnji cerkveni očetje. New Catholic Encyclopedia (2003, zvezek 6, stran 687) njihove nauke opisuje takole: »Prevladovalo je učenje, da od telesa ločena duša prejme nebeško blaženost takoj za tem, ko se po smrti opravi kakršno koli potrebno očiščevanje.«

»Srečni tisti, ki so blage narave, ker bodo podedovali zemljo.« (Matej 5:5)

Jezus je svojim učencem sicer obljubil, da jim bo »pripravil prostor« v nebesih, vendar je nakazal, da pravični ne gredo tja kar samodejno. (Janez 3:13; 14:2, 3) Ali ni v molitvi prosil, naj se Božja volja zgodi »kakor v nebesih tako tudi na zemlji«? (Matej 6:9, 10) Pravzaprav za pravične obstajata dve upanji. Manjšina bo vladala v nebesih s Kristusom, večina pa bo živela večno na zemlji. (Razodetje 5:10)

Sčasoma je zgodnja cerkev spremenila svoj pogled na vlogo, ki jo ima na zemlji. Kakšne so bile posledice? »Cerkev kot institucija je vse bolj nadomeščala pričakovano Božje kraljestvo,« piše v The New Encyclopædia Britannica. Cerkev je začela utrjevati svojo moč z vpletanjem v politiko, s čimer je zavračala Jezusove jasne izjave, da njegovi sledilci ne smejo biti »del sveta«. (Janez 15:19; 17:14–16; 18:36) Pod vplivom rimskega cesarja Konstantina je cerkev naredila kompromis glede nekaterih svojih verovanj. Eno od teh je bilo povezano s samo naravo Boga.

Primerjaj naslednje biblijske vrstice: Psalm 37:10, 11, 29; Janez 17:3; 2. Timoteju 2:11, 12.