»V dneh kralja Heróda«

HEROD Veliki, kralj Judeje, je v poskusu, da bi umoril malega Jezusa, poslal svoje ljudi z nalogo, da pomorijo vse dečke v Betlehemu. Zgodovina poroča o številnih dogodkih, do katerih je prišlo »v dneh kralja Heróda«, o dogodkih, ki osvetljujejo ozadje Jezusovega življenja in delovanja. (Matej 2:1–16)

Zakaj je Herod hotel ubiti Jezusa? Ko se je Jezus rodil, so Judje imeli kralja. Kako to, da je bil potem ob Jezusovi smrti njihov upravitelj Poncij Pilat, ki pa je bil Rimljan? Da bi povsem doumeli Herodovo zgodovinsko vlogo in da bi razumeli, zakaj je ta vladar pomemben za bralce Biblije, se moramo vrniti v čas več desetletij pred Jezusovim rojstvom.

Boj za oblast v Judeji

V prvi polovici drugega stoletja pr. n. št. so v Judeji vladali sirski Selevkidi, ena od četverih dinastij, ki so nastale po razpadu imperija Aleksandra Velikega. Vendar so se okoli leta 168 pr. n. št., ko je selevkidski kralj skušal v jeruzalemskem templju nadomestiti čaščenje Jehova s kultom boga Zevsa, Judje pod vodstvom makabejske rodbine uprli. Makabejci oziroma Hasmonejci so v Judeji vladali v letih 142–63 pr. n. št.

Leta 66 pr. n. št. sta se za prestol bojevala dva hasmonejska princa, brata Hirkan II. in Aristobul. Izbruhnila je državljanska vojna, in oba sta iskala pomoč pri rimskem generalu Pompeju, ki je bil takrat v Siriji. Pompej je zgrabil priložnost, da se vplete v spor.

Rimljani so pravzaprav širili svoj vpliv proti vzhodu in takrat so že nadzorovali velik del Male Azije. Vendar je niz slabih vladarjev v Siriji pripomogel k temu, da se je to področje pogreznilo v anarhijo, kar je ogrožalo mir, ki so ga Rimljani želeli ohranjati na Vzhodu. Zato se je Pompej vmešal, da bi prevzel nadzor nad Sirijo.

Rešitev hasmonejskega spora je videl v tem, da podpre Hirkana, in tako so Rimljani leta 63 pr. n. št. zavzeli Jeruzalem ter Hirkana postavili na oblast. Vendar naj ta ne bi bil neodvisen  vladar. Rimljani so sedaj držali nogo med vrati in je niso nameravali umakniti. Hirkan je postal rimski etnarh, torej tisti, ki vlada z dovoljenjem Rimljanov. To, ali bo obdržal prestol, je bilo odvisno od njihove naklonjenosti in podpore. Notranje zadeve je lahko urejal po želji, toda glede zunanjih zadev se je moral podrejati rimski politiki.

Vzpon Heroda

Hirkan je bil neodločen vladar, vendar ga je podpiral Idumejec Antipater, oče Heroda Velikega. Pravzaprav je bil Antipater tisti, ki je vse niti imel v svojih rokah. Na vajetih je držal nemirne judovske frakcije in kmalu je učinkovito prevzel nadzor nad Judejo. Juliju Cezarju je pomagal poraziti njegove sovražnike v Egiptu. Zato so ga Rimljani nagradili tako, da so ga povišali na položaj prokuratorja, ki je bil odgovoren neposredno njim. Zatem je Antipater svoja sinova, Fazela in Heroda, postavil za upravitelja, prvega v Jeruzalemu in drugega v Galileji.

Antipater je svoja sinova učil, da se ničesar ne da doseči brez privolitve Rima. Herod si je ta pouk dobro zapomnil. V vsej svoji politični karieri je spretno ohranjal ravnovesje med zahtevami Rima in zahtevami svojih judovskih podložnikov. Bil je dober organizator in general, kar mu je bilo v veliko pomoč. Pri svojih petindvajsetih je bil postavljen za upravitelja in je hitro požel občudovanje Judov pa tudi Rimljanov, ko je na svojem področju odločno zatrl razbojniške tolpe.

Po tem, ko so nasprotniki leta 43 pr. n. št. zastrupili Antipatra, je Herod postal najvplivnejši mož v Judeji. Vseeno je imel sovražnike. Jeruzalemska aristokracija je menila, da si je oblast prilastil nezakonito, zato je skušala prepričati Rim, naj ga odstrani. Poskus je spodletel. Rimljani so imeli še sveže v spominu zvestobo Antipatra in so cenili sposobnosti njegovega sina.

Postavljen za kralja v Judeji

Pompejeva rešitev krize glede hasmonejskega nasledstva, do katere je prišlo pred kakimi 20 leti, je mnoge razočarala. Rivalska hasmonejska frakcija se je večkrat poskušala dokopati do oblasti in leta 40 pr. n. št. ji je to uspelo s pomočjo rimskih sovražnikov, Partov. Izkoristili so zmedo, ki jo je ustvarila državljanska vojna v Rimu, vdrli v Sirijo, odstavili Hirkana in oblast zaupali članu hasmonejske rodbine, ki je nasprotoval Rimu.

Herod je pobegnil v Rim, in tam so ga toplo sprejeli. Rimljani so želeli izgnati Parte iz Judeje in si to področje znova podrediti, oblast pa izročiti ustreznemu vladarju. Potrebovali so zanesljivega zaveznika in Herod se jim je zdel ravno pravšnji. Zato ga je rimski senat okronal za kralja Judeje. Ob tej priložnosti je Herod iz poslopja senata vodil procesijo do templja boga Jupitra in tam žrtvoval poganskim bogovom. To simbolično dejanje je nakazovalo, da bo moral narediti mnogo kompromisov, če se bo hotel obdržati na oblasti.

Herod je ob podpori rimskih legij premagal svoje sovražnike v Judeji in zavzel prestol. Tistim, ki so mu nasprotovali, se je brutalno maščeval. Odstranil je Hasmonejce in judovsko aristokracijo, ki jih je podpirala, pa tudi vse druge, ki so se pritoževali nad tem, da bi jim vladal prijatelj Rimljanov.

Herod utrdi svojo oblast

Leta 31 pr. n. št. je Herod, potem ko si je Oktavijan prisvojil nesporno vladarsko oblast s tem, da je v bitki pri Akciju premagal Marka Antonija, spoznal, da bo njegovo dolgoletno prijateljevanje z Markom Antonijem zbujalo sum. Zato se je podvizal in Oktavijanu zagotovil svojo zvestobo. Novi rimski vladar je Heroda potrdil za kralja Judeje in razširil njegovo področje vladanja.

 V prihodnjih letih je Herod svoje kraljestvo utrdil in poskrbel za njegov razcvet – Jeruzalem je spremenil v središče helenistične kulture. Lotil se je velikih gradbenih projektov – zgradil je palače, pristaniško mesto Cezareja in mogočne nove stavbe na področju jeruzalemskega templja. Ves ta čas je njegovo politiko in vpliv krojilo prijateljevanje z Rimom.

Herod je imel popoln nadzor nad Judejo, njegova oblast je bila absolutna. Prav tako je imel glavno besedo pri izbiri velikega duhovnika, zato je lahko na ta položaj postavil, kogar koli je želel.

Morilsko ljubosumje

Herodovo zasebno življenje je bilo burno. Marsikatera od njegovih desetih žena je hotela, da bi eden od njenih sinov nasledil svojega očeta. Zaradi spletk v palači je Herod postal sumničav in okruten. V navalu ljubosumja je dal umoriti svojo najljubšo ženo, Mariamno, kasneje pa je dal zadaviti dva njena sinova, ker naj bi kovala zaroto proti njemu. Matejeva pripoved o pomoru v Betlehemu se torej sklada s tem, kar je znano o Herodovem značaju in njegovi odločenosti, da se znebi morebitnih tekmecev.

Nekateri pravijo, da je Herod, ker se je zavedal svoje nepriljubljenosti, hotel doseči, da bi ob njegovi smrti ves narod žaloval, ne pa se veselil. V ta namen si je zamislil zloben načrt. Prijel je vodilne ljudi v Judeji in ukazal, naj jih vse pomorijo, ko bo oznanjena njegova smrt. Ukaz ni bil nikoli izvršen.

Zapuščina Heroda Velikega

Ko je Herod umrl, je Rim določil njegovega sina Arhelaja za novega vladarja v Judeji, dva druga sinova pa za neodvisna oblastnika oziroma tetrarha – Antipa v Galileji in Pereji ter Filipa v Itureji in Trahonitidi. Arhelaj je bil nepriljubljen tako pri tistih, ki so mu bili podložni, kakor pri svojih gospodarjih. Po desetletju neučinkovitega vladanja so ga Rimljani odstavili in postavili svojega upravitelja, predhodnika Poncija Pilata. Medtem sta Antipa, ki ga Luka preprosto imenuje Herod, in Filip še naprej vladala svojima tetrarhijama. Takšne so bile politične razmere ob začetku Jezusovega delovanja. (Luka 3:1)

Herod Veliki je bil prekanjen politik in neusmiljen morilec – verjetno je bilo njegovo najhujše dejanje to, da je skušal umoriti malega Jezusa. Za bralce Biblije je koristno, da preiščejo Herodovo zgodovinsko vlogo. Tako bodo lažje razumeli ključne dogodke tistega časa, kako je prišlo do tega, da so Rimljani zavladali nad Judi, ter ozadje Jezusovega življenja in delovanja na zemlji.

[Zemljevid na strani 15]

(Lega besedila – glej publikacijo)

Palestina in okoliška področja v Herodovem času

SIRIJA

ITUREJA

GALILEJA

TRAHONITIDA

Galilejsko jezero

Jordan

Cezareja

SAMARIJA

PEREJA

Jeruzalem

Betlehem

JUDEJA

Slano morje

IDUMEJA

[Slike na strani 13]

Herod je bil le eden v vrsti vladarjev, ki so vladali Judeji v dveh stoletjih pred Jezusovim delovanjem.