»Dobra novica« se oznanjuje na najsevernejših avstralskih otokih

»TA DOBRA novica o kraljestvu,« je rekel Jezus, »se bo oznanjala po vsej naseljeni zemlji.« (Matej 24:14) Jehovove priče si iz poslušnosti tej Jezusovi zapovedi prizadevajo ponesti biblijsko sporočilo do ljudi, ne glede na to, kje živijo. (Matej 28:19, 20) To delo opravljajo prostovoljno, včasih kljub mnogim neprijetnostim in precejšnjim osebnim stroškom.

Na primer, Nathan in Carly sta svoje življenje prilagodila tako, da lahko oznanjujeta ljudem, ki živijo na oddaljenih otokih v Torresovem prelivu. Leta 2003 jima je predstavnik podružničnega urada Jehovovih prič v Avstraliji predlagal, naj se preselita na otok Thursday, da bi sodelovala s tamkajšnjo občino. Ta otok je samo eden v verigi zelenih draguljev, ki so posejani po sinjem Tihem oceanu med Avstralijo in Novo Gvinejo.

Leta 2007 sta ta zakonca ob pomoči družinskih članov kupila staro leseno barko za nabiranje biserov, imenovano Teisan-Y. Na lastne stroške sta jo obnovila in se z njo odpravila na več potovanj, da bi oznanjevala prebivalcem desetih najbolj oddaljenih otokov, pri čemer je bil otok Thursday njuna baza. V nadaljevanju je »kapitanov dnevnik« z nekaterih njunih potovanj.

Januar 2008: Danes sem se s čolnom odpeljal do Bamage (80 kilometrov tja in nazaj) po šest tam živečih Prič. Sedaj smo na Teisan-Y in potujemo proti otokoma Warraber in Poruma. Rezervoarji so polni – natočili smo 5500 litrov goriva po ceni 2 dolarja za liter. Barka gre zelo počasi, povprečno samo 10 kilometrov na uro. Toda vreme je odlično, na oceanu so le rahli valovi.

Ob prihodu se zasidramo ob obali, se usedemo v čoln skupaj z nekaterimi z naše barke, ki imajo sorodnike na Warraberju, ter odidemo k otoškemu poglavarju, da bi dobili dovoljenje za oznanjevanje. Ta človek je pastor v krajevni cerkvi, a nam vseeno dovoli, da spregovorimo z otočani. Enako storimo na Porumi, in tam nam prav tako dovolijo pričevati. Ljudje so zelo prijazni in radi vzamejo našo literaturo. Pričnemo mnogo biblijskih poukov.

April 2008: Določimo smer, po kateri bomo pluli do treh najbolj oddaljenih otokov (Dauan, Saibai in Boigu), ki ležijo blizu meje s Papuo Novo Gvinejo. Vendar se vreme zelo poslabša, zato se raje namenimo na Mabuiag. Ta otok leži le 70 kilometrov od našega domačega pristanišča, toda ker moramo vijugati  med čermi, ki jih je na ducate, se pot podaljša na 140 kilometrov.

Ogromen val s Teisan-Y odtrga čoln. Sredi kot zid visokih valov barko obrnemo in ga rešimo. Večino potnikov zgrabi morska bolezen.

Na Mabuiagu dobimo dovoljenje za oznanjevanje, in otočani nas tako prisrčno sprejmejo, da kmalu pozabimo na vse nevšečnosti. Neka gospa je navdušena nad našim sporočilom, zato vzame še več literature, da jo bo lahko razstavila v krajevni knjižnici, v kateri je zaposlena.

Od maja do oktobra 2008: Vreme nam onemogoča, da bi se odpravili na otoke. Čas izkoristimo za to, da pričujemo ljudem okoli nas, za delo in za popravila na barki.

Barka je v slabem stanju, zato odplujemo do celine, v pristanišče Weipa, jo potegnemo iz vode in naložimo na ogromno prikolico. Lažje reči kakor storiti! Priče iz tamkajšnje občine prostovoljno žrtvujejo svoj čas, ko nam pomagajo, na primer pri popravilu vodovodne napeljave, pleskanju in tesarskih delih. Drugi prinesejo obroke hrane. Zopet drugi priskrbijo nekaj zalog za naše naslednje oznanjevalsko potovanje. Njihova gostoljubnost in pomoč sta neprecenljivi.

December 2008: Znova se namenimo proti otokom Dauan, Saibai in Boigu. Ob pomoči radarja se izmikamo tropskim viharjem, med čermi pa spretno krmarimo tako, da uporabljamo navtični ploter. Plovba do Dauana nam vzame celih 12 ur, toda to je najlepši otok, kar smo jih kdaj videli. Visoki skalnati hribi so zaviti v oblake. Ljudje na tem otoku nas zavzeto poslušajo, in z njimi se dogovorimo, da bomo biblijske pogovore nadaljevali po telefonu, potem ko se vrnemo domov.

Otočanka po imenu Lettie je nekje dobila naše revije in je poslala več kuponov, s katerimi je prosila za dodatno literaturo. Iz podružničnega urada v Avstraliji so ji poslali želene publikacije, naši občini pa pismo, v katerem so nas prosili, da jo obiščemo, če je to mogoče. Končno nam uspe najti Lettie in veseli smo, da lahko nekoliko pripomoremo k temu, da bi zadovoljili njene duhovne potrebe.

Na Saibaiju nam otoški poglavar ne dovoli oznanjevati domačinom. Vseeno pa tistim z naše barke, ki imajo na otoku sorodnike, pusti, da jih obiščejo in govorijo z njimi. Z oblastmi imam sklenjeno pogodbo, da lahko na Saibaiju opravljam pleskarska dela po hišah, in s tem si lahko delno pomagamo pri kritju naših stroškov.

Ena od naših sester po imenu Tassie je doma iz vasi na Papui Novi Gvineji, ki je od Saibaja oddaljena le kake štiri kilometre. Papuancem dogovor z avstralsko vlado dovoljuje trgovati na Saibaiju. Tassie sreča mnogo ljudi iz svoje vasi, a nima dovolj literature za vse. Odkar je postala Jehovova priča, se sedaj prvič vidi s sovaščani. Vrnemo se na barko in ji prinesemo škatlo z literaturo, večinoma v papuanskem  pidžinu, jeziku, znanem kot tok pisin. Tassie pojasni biblijsko sporočilo skupini več kot 30 Papuancev, in zainteresirani posamezniki spraznijo škatlo. Vas, v kateri živijo, je dostopna samo s čolnom, in je morda še nikoli niso obiskali Jehovove priče.

Doseči obalo zadnjega otoka, Boigu, je pravi izziv. Od kopnega smo oddaljeni okoli 4 kilometre, voda pa je globoka le 2,5 metra. Ugrez barke je 1,8 metra. Z enim od sopotnikov se spustiva v čoln in preverjava globino vode, da bi našla pot do otoka. Lije kot iz škafa, in premočena sva do kože! Po dveh urah nama končno uspe.

Ko prispemo, nam presenečeni domačini povedo, da zemljevidi, ki jih imam s seboj, niso točni in da se tu še obalna straža in vojna mornarica ne prikažeta. Otoški poglavar sicer ni za to, da bi tam oznanjevali, vendar ne nasprotuje temu, da nekateri z naše barke obiščejo sorodnike in jim oznanjujejo. Poglavarjeve želje spoštujemo in obiščemo zgolj sorodnike. Neki moški sprejme knjigo Kaj Biblija v resnici uči? *, jo nemudoma prične brati in si zapisovati vprašanja na zadnjo stran svoje Biblije. S tem istim človekom kasneje znova pridemo v stik, ko obišče otok Thursday.

Januar 2009: Vrnemo se na otoka Moa in Mabuiag, da bi znova govorili s tistimi, ki so se zanimali za biblijsko sporočilo. Na obeh otokih nas zelo toplo sprejmejo. Na otoku Moa nam v vasi St. Paul mnogi rečejo, da nam ni treba tako dolgo čakati, da jih zopet obiščemo. Poglavar nam pove, da lahko v vasi pričujemo, kadar koli želimo.

V Torresovem prelivu je 17 naseljenih otokov. Ne vemo, ali bomo lahko pričevali prav vsakemu otočanu. Toda vsi mi iz občine, ki skrbi za oznanjevalsko delo na najsevernejših avstralskih otokih, smo srečni, da lahko storimo vse, kar je v naši moči, da bi oslavljali našega Velikega stvarnika, Jehova.

[Podčrtna opomba]

[Zemljevid na strani 23]

(Lega besedila – glej publikacijo)

AVSTRALIJA

Weipa

Bamaga

OTOKI V TORRESOVEM PRELIVU

PAPUA NOVA GVINEJA

[Vir slike]

Based on NASA/Visible Earth imagery

[Zemljevid na straneh 24, 25]

Bamaga

Thursday

Moa

Warraber

Poruma

Mabuiag

Saibai

Dauan

Boigu

PAPUA NOVA GVINEJA

[Vir slike]

Based on NASA/Visible Earth imagery

[Slika na strani 24]

Prihod na otok Thursday

[Slika na strani 24]

Peš do prebivalcev otoka Saibai

[Slika na strani 25]

Oznanjevanje dobre novice v tok pisinu