Ali je to res nepošteno?
Ali je to res nepošteno?
»Malo prikroji svoje poročilo o nezgodi, in vse bo v redu.«
»Davčnemu uradu ni treba vedeti vsega.«
»Važno je, da te ne dobijo.«
»Zakaj bi plačal, ko pa lahko dobiš zastonj?«
MORDA ste že slišali kaj podobnega, ko ste spraševali za nasvet glede denarnih zadev. Videti je, da imajo nekateri ljudje pametno »rešitev« za vsako stvar. Vprašanje pa je, ali so takšne rešitve v resnici poštene.
Nepoštenost je danes tako zelo razširjena, da so za mnoge laž, goljufanje in kraja sprejemljiv način, da se ognejo kazni, da pridejo do denarja oziroma da se dokopljejo do položaja. Ugledni ljudje so glede poštenosti pogosto slab zgled. V neki evropski državi se je število goljufij in poneverb od leta 2005 do 2006 povečalo za več kot 85 odstotkov. In v to niso bile vštete mnoge manjše nepoštenosti, ki jim nekateri radi rečejo »pregreški« oziroma »mali grehi«. Morda ni tako presenetljivo, da so bili v tej državi vodilni poslovneži in politiki vpleteni v afero, v kateri se je razkrilo, da so skušali do višjega položaja priti s ponarejenimi diplomami.
Kljub povsod prisotni nepoštenosti v svetu pa mnogi ljudje želijo delati, kar je prav. Verjetno tudi vi spadate mednje. Morda ljubite Boga in zato hočete delati to, kar je prav v njegovih očeh. (1. Janezovo 5:3) Lahko da menite enako kakor apostol Pavel, ki je napisal: »Prepričani smo namreč, da imamo čisto vest, saj se želimo v vsem pošteno vesti.« (Hebrejcem 13:18) Zato vas vabimo, da se seznanite z nekaterimi okoliščinami, v katerih je lahko želja posameznika, da bi se »v vsem pošteno ve[del]«, na preizkušnji. Poleg tega bomo pregledali biblijska načela, ki lahko v takšnih okoliščinah pomagajo.
Kdo bi moral poravnati škodo?
Mlada ženska po imenu Liza * se nekega dne vozi z avtomobilom, naredi napako in se zaleti v drugo vozilo. Sicer ni nihče ranjen, vendar sta obe vozili poškodovani. V deželi, v kateri živi, mladi vozniki plačujejo visoke premije za avtomobilsko zavarovanje, in te so, kadar takšen voznik povzroči nesrečo, še višje. Ker se je z Lizo vozil njen starejši bratranec Gregor, ji prijatelj predlaga, naj v poročilo o nezgodi zapiše, da je avtomobil vozil Gregor. Tako bi se Liza ognila višjim stroškom zavarovanja. Ta rešitev je videti pametna. Kaj naj Liza stori?
Zavarovalnice izplačujejo odškodnino z denarjem od premij, ki jih plačajo zavarovanci. Če bi torej Liza upoštevala prijateljev predlog, bi s tem dejansko prisilila druge zavarovance, da njeno škodo krijejo s plačilom
višje zavarovalnine. Tako ne bi le vnesla neresničnih podatkov v poročilo, ampak bi tudi okradla druge. Enako bi veljalo, če bi podala lažno izjavo, da bi dobila višjo odškodnino.Kazen, ki jo za takšno nepoštenost določajo pravni predpisi, je lahko močan opomin posamezniku, da česa takega ne stori. Toda še pomembnejši razlog, da se ogibamo nepoštenega ravnanja, je zapisan v Božji Besedi. »Ne kradi,« se glasi ena od desetih zapovedi. (2. Mojzesova 20:15) Apostol Pavel je to zapoved za kristjane ponovil z besedami: »Kdor je kradel, naj ne krade več.« (Efežanom 4:28) Če se v zadevah, povezanih z zavarovanjem, ravnate po Božji Besedi, se ognete temu, da bi naredili kaj, kar Bog obsoja. S tem prav tako pokažete, da ljubite in spoštujete Božje zakone ter svoje bližnje. (Psalm 119:97)
»Cesarju, kar je cesarjevega«
Peter je podjetnik. Njegov računovodja mu predlaga, naj uveljavi davčno olajšavo v zvezi z »nakupom« drage računalniške opreme. Pri poslu, s katerim se Peter ukvarja, je takšen nakup običajen. Čeprav Peter te opreme v resnici ne bi nabavil, je malo verjetno, da bi država kdaj preverjala, ali je res imel takšen izdatek. Ta olajšava bi mu prihranila precej denarja pri plačilu davka. Kaj naj stori? Kaj bi ga lahko pri odločitvi vodilo?
Apostol Pavel je kristjanom svojih dni dejal: »Naj bo vsaka duša podrejena višjim oblastem [. . .]. Dajte vsakemu, kar mu gre: tistemu, ki zahteva davek, davek; tistemu, ki zahteva dajatev, dajatev.« (Rimljanom 13:1, 7) Tisti, ki si želijo Božjega odobravanja, plačujejo vse davke, ki jih oblasti zahtevajo od njih. Če pa po drugi strani zakoni v neki deželi omogočajo določenim posameznikom ali podjetjem davčno olajšavo, ni nič narobe, če jo tisti, ki so do nje upravičeni, izkoristijo.
Omenimo še eno okoliščino glede plačevanja davkov. David je v domačem kraju zaposlen kot mizar v nekem podjetju. Toda njegovi prijatelji in sosedje ga prosijo, naj jim izdela omare in drugo pohištvo za njihove domove, in to naj bi delal po službi. Ponudijo mu večji znesek, kot ga zasluži na svojem delovnem mestu, vendar pričakujejo, da jim na koncu ne bo izstavil računa. Tako opravljeno delo se ne bo nikjer evidentiralo, in nikomur ne bo treba plačati davka. Mnogi menijo, da ni s tem nič narobe, saj imata od tega korist obe strani. Kako naj bi David, glede na to, da želi ugajati Bogu, gledal na delo, opravljeno »na črno«?
Posamezniku, ki dela tako in pri tem ne plačuje davkov, do katerih so oblasti upravičene, za to početje morda nikoli ne bo treba dajati odgovora. Toda Jezus je zapovedal: »Dajte [. . .] cesarju, kar je cesarjevega, Bogu pa, kar je Božjega.« (Matej 22:17–21) Jezus je to rekel, da bi popravil mišljenje, ki so ga njegovi poslušalci imeli glede plačevanja davkov. Za oblasti, ki jih je Jezus imenoval »cesar«, je pobiranje davkov zakonita dolžnost. Zato Kristusovi sledilci na plačevanje katerega koli davka gledajo kot na obveznost, ki jim jo nalaga Sveto pismo.
Goljufanje pri preizkusih znanja
Srednješolka Marta se pripravlja na zaključne izpite. Ker so njene možnosti za dobro službo odvisne od čim boljših ocen, ure in ure nameni učenju. Nekateri njeni sošolci so se tudi pripravili, vendar povsem drugače. Uporabljali bodo pozivnike, prirejene kalkulatorje in mobilne telefone, da bi goljufali in tako prišli do višjih ocen. Ali naj se Marta zgleduje po tem, kar delajo »vsi« drugi, da bi si zagotovila dobre ocene?
Ker je goljufanje nekaj tako vsakdanjega, mnogi menijo, da s tem ni nič narobe. »Važno je, da te ne dobijo,« pravijo. Takšno mišljenje je nesprejemljivo za prave kristjane. Lahko da učitelj ne opazi tistih, ki goljufajo, toda obstaja nekdo, ki mu to ne uide. Bog Jehova ve, kaj počnemo, in za svoja dejanja mu bomo dajali odgovor. Pavel je napisal: »Nič od tega, kar je bilo ustvarjeno, ni skrito njegovemu pogledu, temveč je vse golo in razodeto pred očmi njega, ki mu moramo dajati odgovor.« (Hebrejcem 4:13) Če se zavedamo, da nas Bog opazuje, ker si želi, da bi delali, kar je prav, je to gotovo močna spodbuda, da smo pri preizkusih znanja pošteni!
Kaj boste storili vi?
Liza, Gregor, Peter, David in Marta so uvideli, da so njihove okoliščine resne. Odločili so se, da bodo ostali pošteni ter tako ohranili čisto vest in moralno značajnost. Kaj pa
boste storili vi, ko se boste znašli v podobnih okoliščinah?Vaši sodelavci, sošolci in sosedi morda brez slabe vesti lažejo, goljufajo ali kradejo. Pravzaprav vas utegnejo celo zasmehovati in vas tako skušati pripraviti do tega, da bi jih v tem posnemali. Kaj vam lahko pomaga sprejeti pravo odločitev kljub pritisku, da bi ravnali nepošteno?
Imejmo v mislih, da bomo, če bomo ravnali v skladu z Božjo voljo, imeli čisto vest ter bomo uživali Božje odobravanje in naklonjenost. Kralj David je napisal: »O Jehova, kdo sme biti gost v tvojem šotoru? Kdo sme prebivati na tvoji sveti gori? Ta, ki živi brezgrajno in ravna pravično ter govori resnico v svojem srcu. [. . .] Kdor tako ravna, ne bo nikoli omahnil.« (Psalm 15:1–5) Mirna vest in prijateljstvo z Bogom nebes sta veliko vrednejša od kakršne koli gmotne koristi, do katere bi prišli z nepoštenostjo.
[Podčrtna opomba]
^ odst. 10 Nekatera imena so spremenjena.
[Poudarjeno besedilo na strani 12]
»Kdor je kradel, naj ne krade več.«
Spoštovanje Božjih zakonov in ljubezen do bližnjih nas spodbujata, da smo pošteni v zadevah, povezanih z zavarovanjem.
[Poudarjeno besedilo na strani 12]
»Dajte vsakemu, kar mu gre: tistemu, ki zahteva davek, davek.«
Da bi nas Bog odobraval, plačujemo vse po zakonu predpisane davke.
[Poudarjeno besedilo na strani 13]
»Vse [. . .] [je] razodeto pred očmi njega, ki mu moramo dajati odgovor.«
Čeprav nas učitelj morda ne zasači pri goljufanju, želimo biti pošteni pred Bogom.
[Okvir/slika na strani 14]
Tatvina, ki je »nevidna«
Vaš prijatelj je kupil najnovejšo verzijo računalniškega programa, in tudi vi bi jo radi imeli. Ponudi se, da vam naredi kopijo programa, in bi tako prihranili denar. Ali je to nepošteno?
Ko uporabniki kupijo računalniški program, se strinjajo s pogoji, napisanimi v licenčni pogodbi. Licenca kupcu morda dovoljuje, da lahko program naloži le na en računalnik in da ga uporablja samo na njem. Potemtakem je kopiranje programa za koga drugega kršitev licenčne pogodbe in je protizakonito. (Rimljanom 13:4) Takšno kopiranje je tudi kraja, saj lastnika avtorskih pravic prikrajša za prihodek, do katerega je upravičen. (Efežanom 4:28)
Nekateri morda razmišljajo: »Nihče ne bo nikoli izvedel.« Tudi če je to res, bi si morali vzeti k srcu Jezusove besede: »Vse torej, kar hočete, da bi ljudje storili vam, storite tudi vi njim.« (Matej 7:12) Vsi cenimo, da smo pošteno plačani za svoje delo, in želimo, da drugi z našo lastnino ravnajo spoštljivo. Zato bi morali imeti enako stališče do tega, kar je last drugih. Ogibamo se »nevidne« tatvine, kot je denimo prisvojitev intelektualne lastnine *, ki nam ne pripada. (2. Mojzesova 22:7–9)
[Podčrtna opomba]
^ odst. 40 K intelektualni lastnini spada avtorsko zaščiteno gradivo, na primer glasba, knjige ali programska oprema, najsibo v tiskani ali elektronski obliki. V to kategorijo sodijo še blagovne znamke, patenti, poslovne skrivnosti in osebnostne pravice.