PO VSEM svetu ljudje iz različnih kultur in religij molijo. Molijo, ko so sami; molijo v skupinah. Molijo v cerkvah, templjih, sinagogah, mošejah, svetiščih. Pri tem morda uporabljajo molitvene preproge, rožne vence, molilne mlinčke, ikone, molitvenike ali pa deščice, na katerih so napisane molitve.

Molitev je ena od stvari, po kateri se ljudje ločujemo od vseh drugih oblik življenja na zemlji. Seveda imamo ljudje veliko skupnega z živalmi. Tudi mi potrebujemo hrano, zrak in vodo. Tudi mi se rodimo, živimo in umremo. (Pridigar 3:19) Toda samo ljudje molimo. Zakaj?

Morda je najbolj preprost odgovor ta, da je to naša potreba. Navsezadnje mnogi gledajo na molitev kot na sredstvo, s katerim lahko navežejo stik z duhovnim področjem, torej z nečim, kar imajo za sveto in večno. Iz Svetega pisma izvemo, da smo bili s to potrebo že ustvarjeni. (Pridigar 3:11) Jezus Kristus je nekoč rekel: »Srečni tisti, ki se zavedajo svojih duhovnih potreb.« (Matej 5:3)

Ali bi se dalo pojasniti vse verske zgradbe in artefakte, ki obstajajo po svetu, in vse neštete ure, preživete ob molitvi, če ne bi bilo res, da imajo ljudje duhovne potrebe? Seveda nekateri pričakujejo, da si bodo te potrebe lahko zadovoljili sami oziroma s pomočjo drugih ljudi. Toda ali se vam ne zdi, da smo ljudje za kaj takega preveč omejeni? Smo tako krhki, minljivi in kratkovidni. To, kar potrebujemo, nam lahko priskrbi le nekdo, ki je veliko modrejši, močnejši od nas in ki ni tako minljiv kakor mi. Katere pa so te duhovne potrebe, ki nas vzgibavajo k temu, da molimo?

Razmislite o naslednjem: Ali ste kdaj hrepeneli po vodstvu, modrosti ali odgovorih na vprašanja, ki vam jih noben človek s svojim omejenim znanjem ne more priskrbeti? Ali ste kdaj po hudi izgubi čutili potrebo po tolažbi? Ali ste pred kakšno mučno odločitvijo hrepeneli po vodstvu? Ali ste si obremenjeni s krivdo želeli odpuščanja?

Kot pokaže Sveto pismo, so vse to ustrezni razlogi za molitev. Ni je knjige, na katero bi se lahko glede tega tako zelo zanesli, kakor na Sveto pismo. V njem so zapisane molitve mnogih zvestih moških in žensk. Molili so za tolažbo, vodstvo, odpuščanje in za odgovore na najtežja vprašanja. (Psalm 23:3; 71:21; Daniel 9:4, 5, 19; Habakuk 1:3)

Čeprav so si bile takšne molitve med seboj zelo različne, so imele nekaj skupnega. Vsi, ki so molili, so imeli trdno v mislih nekaj, kar je bistveno za to, da bi bile njihove molitve uslišane, nekaj, česar mnogi v današnjem svetu ne vedo ali pa jim to ni pomembno. Vedeli so, h komu je treba moliti.