Posnemajmo njihovo vero

»Verujem«

MARTA je še vedno imela pred očmi grob svojega brata: votlino, zaprto z veliko skalo, ki je preprečevala vstop vanjo. Bridkost, ki je ležala na njeni duši, je bila tako mrzla in težka kakor ta skala. Še vedno ni mogla verjeti, da njenega ljubljenega brata Lazarja ni več. Zadnji štirje dnevi, ki so minili od takrat, ko je poslednjič zajel sapo, so se ji kakor v mučnih sanjah vrstili pred očmi; bili so eno samo žalovanje, prihajanje in odhajanje obiskov ter izrekanje sožalja.

Sedaj pa je pred Marto stal človek, ki je Lazarju pomenil vse na svetu. Ko je zagledala Jezusa, je njeno srce znova prešinila ostra bolečina, saj je bil to edini človek na celem planetu, ki bi lahko njenega brata obvaroval smrti. Vendar pa jo je vsaj malo tolažilo dejstvo, da je tukaj, zunaj Betanije, mesteca, ki je ležalo na pobočju hriba, skupaj z Jezusom. V teh nekaj trenutkih z njim ji je zopet postalo toplo pri srcu, ko je videla, da mu iz oči sijeta prijaznost in pristno sočutje, ki ji je vedno tako dobro delo. Jezus ji je postavil vprašanja, ob katerih se je lahko osredinila na svojo vero in upanje na vstajenje. V tem pogovoru je Marta izrekla eno najpomembnejših izjav, kar jih je kdaj prišlo iz njenih ust: »Verujem, da si ti Kristus, Božji Sin, tisti, ki prihaja na svet.« (Janez 11:27)

Marta je bila ženska z izredno vero. Iz tistih nekaj pičlih informacij o njej, s katerimi nam postreže Sveto pismo, lahko izluščimo globoke misli, ki nam utegnejo okrepiti vero. Da bi se o tem sami prepričali, si poglejmo svetopisemski odlomek, v katerem je Marta prvič omenjena.

Zaskrbljena in vznemirjena

Vrnimo se za nekaj mesecev nazaj. Lazar je bil živ in zdrav. Na njegovem domu v Betaniji so se pripravljali na sprejem najpomembnejšega gosta, Jezusa Kristusa. Lazar, Marta in Marija so bili nenavadna družina – odrasli brat in sestri, ki so očitno skupaj stanovali. Nekateri raziskovalci menijo, da je bila najstarejša najbrž Marta, saj je videti, da je bila običajno ona gostiteljica, poleg tega je v  nekaterih svetopisemskih odlomkih omenjena prva. (Janez 11:5) Tega, ali je bil kateri od njih poročen, ne moremo vedeti. Kakor koli že, bili so Jezusovi tesni prijatelji. Jezus je med svojim oznanjevanjem po Judeji, kjer je doživljal toliko nasprotovanja in sovraštva, živel ravno pri njih doma. Nedvomno je zelo cenil ta dom, v katerem je bil deležen miru in podpore.

Marta je imela veliko zaslug za to, da je bila njihova hiša udobna in gostoljubna. Marljiva in delavna kot je bila, je očitno pogosto hitela od enega opravila k drugemu. Takšna je bila tudi, ko je prišel na obisk Jezus. V trenutku se je odločila, katere posebne jedi bo pripravila za tega odličnega gosta in morda še za nekaj njegovih popotnih tovarišev. V tedanji družbi je bila gostoljubnost zelo cenjena. Ko je gost prispel, so ga prisrčno sprejeli tako, da so ga poljubili, mu sezuli sandale, umili noge in namazali glavo z osvežilnim dišečim oljem. (Luka 7:44–47) V navadi je bilo, da so gostu priskrbeli kar najboljše prenočišče in hrano.

Marta in Marija sta imeli polne roke dela. Marija, za katero se včasih zdi, da je bila bolj občutljiva in razmišljujoča od Marte, je sprva gotovo pomagala sestri. Toda po Jezusovem prihodu so se stvari spremenile. Jezus je ta obisk izkoristil za poučevanje – in kako dobro je znal poučevati! V nasprotju s takratnimi verskimi voditelji je ženske spoštoval in jih rade volje učil o Božjem kraljestvu, glavni temi svojega oznanjevanja. Marija je vsa navdušena sedla k njegovim nogam in vsrkala vsako njegovo besedo.

Samo predstavljamo si lahko, kakšna napetost se je polaščala Martinega srca. Pri vseh teh jedeh, ki jih je morala pripraviti, in opravilih, ki jih je morala postoriti za svoje goste, je postajala iz minute v minuto bolj zaskrbljena in vznemirjena. Ali je pri tem, ko je hitela sem ter tja in videla, da njena sestra samo sedi in ji nič ne pomaga, nekoliko zardela od jeze, na glas zavzdihnila oziroma se namrščila? Nič presenetljivega ne bi bilo, če bi storila kaj takšnega. Vsega tega dela enostavno ni zmogla opraviti sama!

 Na koncu Marta ni mogla več skrivati svojega nezadovoljstva. Jezusu je segla v besedo in iz nje je kar bruhnilo: »Gospod, kaj ti ni nič mar, da me je sestra pustila samo delati? Reci ji torej, naj mi pride pomagat.« (Luka 10:40) Besede »Gospod, kaj ti ni nič mar« so bile res ostre. Zatem je Jezusu še rekla, naj pograja Marijo in ji naroči, naj gre nazaj delat.

Jezusov odgovor je Marto verjetno presenetil, pa tudi mnoge kasnejše bralce Svetega pisma. Nežno ji je dejal: »Marta, Marta, skrbi in vznemirja te mnogo stvari. Potrebnih pa jih je le malo oziroma samo ena. Marija si je izbrala dobri del, in ta se ji ne bo odvzel.« (Luka 10:41, 42) Kaj je Jezus s tem mislil? Ali je hotel reči, da se Marta preveč ukvarja z zemeljskimi stvarmi? Ali je dajal v nič njen marljivi trud, da bi pripravila okusno hrano?

Nikakor. Jezusu je bilo jasno, da so Martini nagibi ljubeči in čisti. Poleg tega ni bil mnenja, da je z izredno gostoljubnostjo nujno kaj narobe. Rade volje se je denimo udeležil »velikega sprejema«, ki ga je Matej nekoliko pred tem priredil zanj. (Luka 5:29) Problem ni bil v hrani, temveč v tem, kaj je bilo za Marto na prvem mestu. Bila je tako osredotočena na pripravo pojedine, da je izgubila izpred oči najpomembnejše. In kaj je to bilo?

Jezus, edinorojeni Sin Boga Jehova, je bil v Martini hiši zato, da bi učil resnico. Nič, niti slasten obrok niti priprave, ni moglo biti pomembnejše od tega. Jezus je bil nedvomno žalosten, ker je Marta zamudila edinstveno priložnost, da bi si okrepila vero, vendar je pustil, da se je glede tega sama odločila. Čisto nekaj drugega pa je bilo, ko je od njega zahtevala, naj pošlje Marijo delat, s čimer bi bila še ona prikrajšana za duhovni pouk.

Marto je zato nežno pokaral, dvakrat pomirjevalno izrekel njeno ime, da bi se ji poleglo razburjenje, in ji zagotovil, da ni treba, da jo »skrbi in vznemirja [. . .] mnogo stvari«. Preprost obrok z eno ali dvema jedema bi bil čisto dovolj, še zlasti ob tako obilni duhovni pojedini. Zato nikakor ni hotel Marije prikrajšati za »dobri del«, ki si ga je izbrala, namreč da se bo učila od njega.

Iz tega kratkega prizora iz družinskega življenja se današnji Kristusovi sledilci lahko veliko naučimo. Nikoli ne bi smeli dovoliti, da bi nas kar koli tako zaposlilo, da ne bi mogli zadovoljiti svojih »duhovnih potreb«. (Matej 5:3) Medtem ko želimo posnemati Martino radodarnost in marljivost, pa nikakor nočemo zaradi manj pomembnega vidika gostoljubnosti postati tako zaskrbljeni in vznemirjeni, da bi izpustili to, kar je najpomembnejše. S soverniki se ne družimo prvenstveno zato, da bi jih postregli oziroma da bi oni nas postregli z razkošnimi jedmi, ampak zato, da bi se medsebojno spodbujali in si podelili kak duhovni dar. (Rimljanom 1:11, 12) Pri spodbudnem druženju je še tako preprost obrok čisto dovolj.

Izgubi ljubljenega brata, a ga nato dobi nazaj

Ali je Marta sprejela Jezusov blagi opomin in se kaj naučila iz njega? O tem nam sploh ni treba dvomiti. Apostol Janez nas v uvodu vznemirljive pripovedi o Martinem bratu spomni: »Jezus pa je Marto, njeno sestro in Lazarja ljubil.« (Janez 11:5) Od pravkar opisanega Jezusovega obiska v Betaniji je preteklo nekaj mesecev. Jasno je, da se Marta ni prepustila slabi volji, ni zamerila Jezusu, ko ji je ljubeče svetoval, ampak si je njegov nasvet vzela k srcu. Tudi v tem nam je izvrsten zgled vere, saj vsi kdaj pa kdaj potrebujemo, da kdo malo popravi naše mišljenje, kajne?

Ko je Marti zbolel brat, si je na vso moč prizadevala skrbeti zanj. Naredila je vse, kar je lahko, da bi mu olajšala bolečine in mu pomagala okrevati. Vendar se je Lazarju bolezen samo še slabšala. Uro za uro, dan za dnem sta bili sestri ob njem in sta skrbeli zanj. Kako pogosto se je Marta zazrla v njegov upadli obraz  in se ob tem spomnila mnogih let, ki so jih preživeli drug ob drugem, pa tudi skupnih radosti in bridkosti?

Ko je bilo videti, da sestri za Lazarja ne moreta storiti ničesar več, sta Jezusu poslali sporočilo. On je takrat oznanjeval po krajih, ki so bili kake dva dni hoda proč. Njuno sporočilo je bilo čisto preprosto: »Gospod, glej, ta, ki ga imaš rad, je bolan.« (Janez 11:1, 3) Vedeli sta, da ima Jezus rad njunega brata, in bili prepričani, da bo storil vse, kar je v njegovi moči, da bi mu pomagal. Ali sta se oklepali upanja, da bo Jezus prišel, še preden bo prepozno? Če je bilo tako, so se njuni upi razblinili v nič. Lazar je umrl.

Marta in Marija sta žalovali za svojim bratom, poskrbeli vse potrebno za njegov pokop in sprejemali številne goste iz Betanije in okolice. Od Jezusa pa še vedno nobenega glasu. Marta je bila z minevanjem časa gotovo vse bolj zmedena. Končno pa je, štiri dni po Lazarjevi smrti, slišala, da se Jezus približuje njihovemu mestu. Dinamična kakor je bila, je celo v tem žalostnem trenutku vstala in, ne da bi povedala Mariji, odhitela Jezusu naproti. (Janez 11:20)

Ko je uzrla svojega Gospoda, je na glas izrekla misel, ki je njo in Marijo mučila zadnje dni: »Gospod, če bi bil ti tukaj, moj brat ne bi umrl.« Vendar je Marta še vedno imela vero in upanje. Dodala je: »Pa tudi sedaj vem, da ti bo Bog dal vse, kar koli ga prosiš.« Jezus je nemudoma izrekel besede, s katerimi je okrepil njeno upanje: »Tvoj brat bo vstal.« (Janez 11:21–23)

Marta je mislila, da Jezus govori o vstajenju v prihodnosti, zato mu je odvrnila: »Vem, da bo vstal ob vstajenju poslednji dan.« (Janez 11:24) Njena vera v ta nauk je bila presenetljiva. Nekateri judovski verski voditelji, imenovani saduceji, so trdili, da ni vstajenja, čeprav so navdihnjeni Sveti spisi o tem nauku jasno govorili. (Daniel 12:13; Marko 12:18) Vendar je Marta vedela, da je Jezus učil o upanju na vstajenje in da je nekaj ljudi celo obudil od mrtvih – res pa je, da nihče od njih ni bil mrtev tako dolgo kakor Lazar. Toda ni si mogla predstavljati, kaj se bo kmalu zgodilo.

Jezus je nato izrekel nekaj nepozabnega: »Jaz sem vstajenje in življenje.« Zares, Bog Jehova je dal svojemu Sinu oblast, da bo v prihodnosti obujal mrtve v svetovnem obsegu. Jezus je Marto vprašal: »Ali veruješ v to?« Odgovorila mu je z besedami, ki smo jih navedli v uvodu tega članka. Verovala je, da je Jezus Mesija oziroma Kristus, da je Sin Boga Jehova in da so preroki napovedali njegov prihod na zemljo. (Janez 5:28, 29; 11:25–27)

Ali Bog Jehova in njegov Sin, Jezus Kristus, cenita takšno vero? Dogodki, ki so se nato zvrstili pred Martinimi očmi, nam na to najbolj jasno odgovorijo. Marta je odhitela po svojo sestro. Zatem je opazila, da je Jezus po pogovoru z Marijo in številnimi drugimi žalujočimi močno ganjen. Videla je, da je brez zadržkov pokazal močno žalost ob bolečini, ki jo je povzročila smrt, saj so mu iz oči privrele solze. Slišala je, da je ukazal, naj odmaknejo kamen, ki je zapiral vhod v grob njenega brata. (Janez 11:28–39)

Marta, ki je bila vedno stvarna, je ugovarjala, češ da truplo sedaj, po štirih dneh, že zaudarja. Jezus jo je spomnil: »Ali ti nisem rekel, da boš videla Božjo slavo, če boš verovala?« In ona je verovala, zato je videla slavo Boga Jehova. V tistem trenutku je Bog dal svojemu Sinu moč, da je Lazarja oživil. V mislih si naslikajmo prizore, ki se jih je Marta spominjala do konca svojih dni: Jezusov odločni klic »Lazar, pridi ven!«; pritajen šum iz groba, ko je Lazar vstal in se ves povezan s povoji počasi premikal proti izhodu; Jezusovo naročilo »razvežite ga in pustite, naj gre«; in seveda to, da sta s sestro čisto iz sebe od veselja skočili bratu v objem. (Janez 11:40–44) Kakšen kamen se je Marti odvalil od srca!

 Ta pripoved pokaže, da vstajenje mrtvih ni zgolj lažna utvara; je biblijski nauk, ki ogreje srce, in zgodovinsko dejstvo. Jehova in njegov Sin z veseljem nagradita vero, tako kakor sta Martino, Marijino in Lazarjevo. Če si boste pridobili tako močno vero, kakor jo je imela Marta, bosta nagradila tudi vas. *

»Marta je stregla«

Sveto pismo omenja Marto samo še enkrat, in sicer na začetku Jezusovega zadnjega tedna življenja na zemlji. Jezus, ki je točno vedel, kaj ga čaka, se je znova odločil nekaj dni prenočiti v Betaniji. Od tam je imel samo tri kilometre hoda do Jeruzalema. Jezus in Lazar sta večerjala pri gobavcu Simonu. In v tem svetopisemskem poročilu naletimo na zadnjo omembo Marte. Tam piše: »Marta je stregla.« (Janez 12:2)

Kako značilno za to delavno žensko! Ko se v Svetem pismu z njo srečamo prvič, dela, in ko nanjo naletimo poslednjič, ima še vedno polne roke dela; po svojih najboljših močeh se trudi poskrbeti za potrebe ljudi okoli sebe. Občine današnjih Kristusovih sledilcev so blagoslovljene, ker imajo v svojih vrstah ženske, kakršna je bila Marta – odločne in radodarne, vedno pripravljene dejavno kazati svojo vero s tem, da se razdajajo za druge. Marta je verjetno tako ravnala tudi kasneje. Če je, je bilo to modro, saj so jo v življenju čakale nove ovire.

Čez nekaj dni je morala prenesti grozljivo smrt svojega ljubljenega Gospoda, Jezusa. Poleg tega so bili isti hinavski morilci, ki so ubili njega, odločeni ubiti tudi Lazarja, saj so zaradi njegovega vstajenja mnogi začeli verovati. (Janez 12:9–11) In seveda je ljubečo vez, ki je povezovala Marto, njenega brata in sestro, navsezadnje pretrgala smrt. Ne vemo, kako oziroma kdaj se je to zgodilo, lahko pa smo popolnoma prepričani o naslednjem: Marti je njena dragocena vera pomagala zdržati vse do konca. Zato je za današnje kristjane koristno, če posnemajo njeno vero.

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 11]

Marta je celo med žalovanjem dopustila Jezusu, da ji je pomagal osrediniti se na misli, ki so ji okrepile vero.

[Slika na strani 12]

Čeprav je bila Marta zaskrbljena in vznemirjena, je ponižno dovolila Jezusu, da je popravil njeno mišljenje.

[Slika na strani 15]

Marta je bila za svojo vero v Jezusa nagrajena, ko je bila priča bratovemu vstajenju.