Abraham – zgled poguma

Abraham opazuje, kako se njegovi družinski člani in služabniki pripravljajo, da se bodo skupaj odpravili v kanaansko deželo. (1. Mojzesova 12:1–5) Medtem ko z očmi preleti to veliko skupino ljudi, ki je odvisna od njega, začuti močan občutek odgovornosti. Kako bo v neznani deželi poskrbel za njihove materialne potrebe? Mar ne bi bilo za to lažje poskrbeti v Uru, kjer zaradi prostranih pašnikov, rodovitne zemlje in obilnih vodnih zalog vlada blaginja? Kaj, če bo v tej novi deželi zbolel ali umrl? Kdo bo skrbel za njegovo družino? Tudi če se mu pojavljajo takšne skrbi, ne pusti, da bi ga ti strahovi ohromili. Odločen je poslušati Božje zapovedi, pa naj se zgodi kar koli. To je pravi pogum!

 KAJ JE POGUM? Biti pogumen pomeni biti močan, neustrašen in junaški. Ta lastnost je nasprotje plašnosti ali strahopetnosti. Če je kdo pogumen, to še ne pomeni, da ga ni nikoli strah. Posameznik, ki ga Bog opogumi, ne dovoli strahovom, da bi ga ovirali, ko mora kaj narediti.

IZ ČESA SE VIDI ABRAHAMOV POGUM? Abraham je bil pripravljen ravnati drugače od večine. Odraščal je v okolju, kjer so ljudje častili množico bogov in malikov. Vendar ni pustil, da bi ga strah pred tem, kaj si bodo drugi mislili, odvrnil od tega, da bi delal, kar je vedel, da je prav. Abraham je v življenju ubral drugačno pot in se je odločil častiti edinega pravega Boga – »Najvišjega Boga«, Jehova. (1. Mojzesova 14:21, 22)

Abrahamu je bilo čaščenje pravega Boga pomembnejše od gmotnih dobrin. Bil se je pripravljen odreči udobju Ura in se podati v pustinjo, saj je bil povsem prepričan, da bo Jehova poskrbel za njegove gmotne potrebe. Seveda je v naslednjih letih kdaj pa kdaj morda pomislil na nekatere reči, zaradi katerih je bilo udobneje živeti v Uru. Vendar je bil prepričan, da bo Jehova vedno poskrbel zanj in njegovo družino. Ker mu je bil Jehova vedno najpomembnejša oseba v življenju, je našel pogum, da je ubogal njegove zapovedi.

KAKŠEN JE POUK ZA NAS? Abrahama lahko posnemamo tako, da pogumno ubogamo Jehova, tudi če drugi okrog nas ravnajo drugače. Na primer, iz Svetega pisma izvemo, da tistim, ki zagovarjajo svojo vero v Boga Jehova, včasih nasprotujejo dobronamerni prijatelji ali sorodniki. (Janez 15:20) Toda ko smo prepričani o tem, kar smo se naučili o Jehovu, spoštljivo zagovarjamo svoje prepričanje. (1. Petrovo 3:15)

Poleg tega lahko zaupamo, da bo Jehova, kot je obljubil, poskrbel za tiste, ki verujejo vanj. Takšno zaupanje nam pomaga, da pogumno postavljamo v življenju na prvo mesto duhovne cilje, ne pa skrb za materialne stvari. (Matej 6:33) Poglejmo si, kako je neka družina storila prav to.

Doug in Becky sta se, čeprav sta bila njuna sinova še majhna, želela preseliti v deželo, v kateri so potrebovali več oznanjevalcev dobre novice iz Svetega pisma. Po skrbnem raziskovanju in gorečih molitvah sta se odločila izpeljati svoj načrt. »Potrebovala sva pogum, da sva vzela otroka in se preselila, saj nisva točno vedela, kako se bodo stvari iztekle,« pravi Doug. »Toda že na samem začetku, ko sva komaj pričela razmišljati o selitvi, sva razpravljala o Abrahamu in Sari. Razmišljala sva o tem, kako sta zaupala Jehovu in kako ju on nikoli ni pustil na cedilu, in to nama je resnično pomagalo.«

Glede življenja v tujini Doug pravi: »Izredno smo bili blagoslovljeni.« Pojasni še: »Ker je življenje veliko preprostejše, lahko večino dneva preživimo skupaj kot družina – oznanjujemo, se pogovarjamo in se igramo. To daje občutek svobode, ki ga je težko opisati z besedami.«

Seveda nima vsak okoliščin, ki bi mu dopuščale takšno korenito spremembo. Vendar lahko vsi posnemamo Abrahamov zgled tako, da čaščenje Boga postavljamo na prvo mesto v življenju in zaupamo, da nam bo vedno stal ob strani. S tem upoštevamo svetopisemski opomin, naj »polni poguma rečemo: ‚Jehova je moj pomočnik, ne bom se bal. Kaj mi more storiti človek?‘« (Hebrejcem 13:5, 6)

[Poudarjeno besedilo na strani 7]

Posameznik, ki ga Bog opogumi, ne dovoli strahovom, da bi ga ovirali, ko mora kaj narediti.

 [Okvir/slika na strani 8]

Bogovdana ženska in dragocena žena

Sara je bila poročena s človekom, ki je imel izjemno vero. Toda ta bogovdana ženska je bila tudi sama izreden zgled. Pravzaprav Sveto pismo trikrat poimensko govori o njej kot o osebi, ki bi jo morale druge bogovdane ženske posnemati. (Izaija 51:1, 2; Hebrejcem 11:11; 1. Petrovo 3:3–6) Čeprav Sveto pismo razkrije sorazmerno malo o tej izjemni ženski, pa si zaradi povedanega lahko o njej ustvarimo lepo sliko.

Pomislite na primer, kako se je Sara sprva odzvala, ko ji je Abraham povedal, da mu je Bog naročil, naj zapustita Ur. Ali se je spraševala, kam sta namenjena in zakaj? Ali jo je skrbelo glede gmotnih potreb družine? Ali je bila žalostna ob misli, da bo zapustila prijatelje in sorodnike, ne da bi vedela, kdaj, če sploh kdaj, jih bo zopet videla? Brez dvoma so jo prešinile takšne misli. Kljub temu je voljno šla in zaupala Jehovu, da bo blagoslovil njeno poslušnost. (Apostolska dela 7:2, 3)

Poleg tega da je bila Sara poslušna Božja služabnica, je bila tudi odlična žena. Ni tekmovala s svojim možem za nadzor nad družinskimi zadevami, ampak ga je spoštovala iz vsega srca in ljubeče podpirala pri vodenju družine. S takšnim ravnanjem so prišle do izraza njene lepe lastnosti, kar je še obogatilo njeno osebnost. (1. Petrovo 3:1–6)

Ali lahko takšne lastnosti koristijo današnjim ženam? »Iz Sarinega zgleda sem se naučila, da bi morala brez obotavljanja spregovoriti z možem in mu povedati svoje mnenje,« pravi Jill, ki je srečno poročena že več kot 30 let. Nadaljuje: »Po drugi strani ima moj mož kot glava družine odgovornost, da sprejme končno odločitev. Ko to stori, je moja naloga, da naredim vse, kar lahko, da bi zadeva uspela.«

Sarin zgled se nas morda najbolj dotakne zaradi naslednjega: čeprav je bila Sara zelo lepe zunanjosti, ni dovolila, da bi zaradi tega postala ošabna. (1. Mojzesova 12:10–13) Raje je ponižno podpirala Abrahama pri vzponih in padcih njunega skupnega življenja. Brez dvoma sta bila Abraham in Sara zvesta, ponižna in ljubeča zakonca – mož in žena, ki sta bila drug drugemu resnično v blagoslov.